Jedro

Če je mesto in način padca bistveno tako za ugotavljanje pasivne legitimacije kot odgovornosti tožene stranke, ga mora kot ključni element škodnega dogodka tožeča stranka nedvomno izkazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 1.221,83 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevke tožeče stranke na plačilo odškodnine v skupnem znesku 79.126,00 ERU za škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela zaradi padca na poledeneli površini pred blagajno parkirne hiše. Ocenilo je, da tožnica v postopku ni uspela dokazati, da se je škodni dogodek zgodil na način in na mestu, kjer je to zatrjevala.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka kot žaljivo zavrača stališče sodišča, da je življenjsko nelogično, da zatrjevane poledenelosti stopnic oziroma drugega nevarnega stanja ni poslikala in fotografij predložila sodišču. Tožnica si je zlomila hrbtenico in bila po nezgodi odpeljana v Klinični center, kjer je bila hospitalizirana. Zato ni logično pričakovati, da bo zavarovala dokaze za poznejše uveljavljanje odškodnine. Mesto nezgode je slikal tožničin mož, ki pa v času nezgode ni bil prisoten. O poledenelosti stopnic kaže poročilo o vremenu Agencije RS za okolje, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Tudi v spis vložene fotografije izkazujejo, da je bil v času nezgode sneg. Poledenelost je potrdila tudi priča D G.. Njegovo pričevanje bi sodišče moralo oceniti, upoštevajoč dejstvo, da je bila priča zaslišana več kot šest let po samem dogodku in se zato podrobnosti oddaljenega dogodka ne more natančno spomniti. Priča pa je vztrajala pri tem, da se je škodni dogodek pripetil 27.2.2003 zjutraj in da je tožeči stranki nudila pomoč tako, da jo je pobrala in odnesla do pisarne v neposredni bližini dogodka. Priča je natančno izpovedala, da je med vhodom v garažo in vogalom stavbe le kakšne 3 do 4 metre ter da je tožeča stranka ležala pri stopnicah in bila odnešena v pisarno. Tožeča stranka tako zavrača očitek sodišča, da ni predložila drugih dokazov, ki bi verjetno izkazali stanje stopnic in kraj padca, saj je po prepričanju tožeče stranke predložila dovolj dokazov.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da tožnica ni izkazala, da bi se poškodovala na mestu in na način, kot je zatrjevala v popravi tožbe z dne 22.5.2008. Tožnica je namreč po pozivu sodišča (sklep z dne 24.4.2008) v vlogi navedla, da je padla pred vhodom k blagajni garažne hiše, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je mesto in način padca dopolnila še tako, da je padla, ko je stopila na stopnico pred vhodom v prostore tožene stranke, na kateri ji je zaradi ledu spodrsnilo. Ker je tožena stranka prerekala trditve tožeče stranke o mestu padca, je sodišče prve stopnje pravilno v luči vseh izvedenih dokazov ocenjevalo, ali je tožnica nastanek škodnega dogodka, kot ga je zatrjevala, torej njegovo identiteto, izkazala. Sodišče je dokazno ocenilo predložene fotografije, pisno izjavo priče D. G. ter to primerjalo z izpovedjo tožnice in zaslišanjem priče G. Nato je, upoštevajoč metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), omenjene dokaze skrbno presodilo ter na podlagi vseh skupaj zaključilo, da tožnica ni izkazala, da bi padla zaradi vzpenjanja po poledenelih stopnicah. V takšno dokazno oceno pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče to oceno gradilo zgolj na opustitvi tožnice, ki k tožbi ni predložila fotografij poledenelih stopnic. Sodišče je to opustitev primerjalo s siceršnjo aktivnostjo tožnice, ki je ob vložitvi tožbe predložila številne fotografije okolice mesta nesreče, napravljene istega dne, od katerih pa nobena ne prikazuje zatrjevanega mesta padca. Res je te fotografije napravil tožničin mož in ne tožnica sama, vendar pa je slednji po tožničini izpovedbi bil z njo v kontaktu že 20 minut po nezgodi, nato pa še več ur na urgenci, tako da je logično predvidevanje sodišča, da mu je tožnica o mestu padca, ki ga je nameraval fotografirati, izpovedala. Zaključek sodišča o tem, da predloženi dokazi stanja mesta padca na dan nezgode ne izkazujejo, zato ni nelogičen, čeprav je v nasprotju z izjavo same tožnice. Sodišče pa je prepričljivo ocenilo tudi izpovedbo priče D. G. in le-to primerjala z njegovo izjavo, dano neposredno po dogodku. Res je bila priča zaslišana več let po nezgodi, kar pa lahko pomeni zgolj to, da je bolj avtentična in prepričljiva njena prvotna pisna izjava. V tej pa priča padca s stopnic ni omenjala, temveč je zapisala, da je tožnica hodila mimo stanovanjskega objekta 11, ko ji je nenadoma na ledu spodrsnilo. Tudi ob samem zaslišanju, ko je priča navedla, da padca ni videla, je zgolj dopustila možnost, da bi bil ta povezan s hojo po stopnicah, ni pa tega mogla potrditi, sodišče pa je nadalje ugotovilo (česar pritožba ne izpodbija), da iz točke, kjer naj bi priča stala, mesta padca, kot ga je zatrjevala, ni mogoče videti. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožnici, da je priča prepričljivo izpovedala, da je tožnica ležala pri stopnicah, saj to ob skrbni analizi njene izpovedi in pisne izjave, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, ne izhaja. V danem primeru je mesto in način padca bistveno tako za ugotavljanje pasivne legitimacije, kot odgovornosti tožene stranke, zato bi ga kot ključni element škodnega dogodka tožeča stranka morala nedvomno izkazati. Ker tega ni storila, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna in se sodišču tudi ni bilo potrebno ukvarjati z morebitno poledenelostjo stopnic. Izkazovanje tega dejstva bi namreč prišlo v poštev šele ob zaključku sodišča, da je tožnica kot verjetno izkazala, da je padla na stopnicah pri vhodu v blagajno garažne hiše. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kakšnih kršitev, na katere mora paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo po stroškovniku na list. št. 131 spisa in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo, povečane za davek na dodano vrednost in stroške sodnih taks. Skupaj odmerjeni stroški za odgovor na pritožbo znašajo 1.221,83 EUR, tožeča stranka pa jih je dolžna toženi povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.