Jedro

Pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati na nobenega od načinov določenih v 77. členu ZDR-1, zato je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da je prenehanje delovnega razmerja dne 20. 12. 2019 nezakonito, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 20. 12. 2019, ampak je trajalo do vključno 17. 2. 2020, pogodba o zaposlitvi pa se sodno razveže s 17. 2. 2020. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno 21. 12. 2019 do vključno 17. 2. 2020 prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje vse v 8 dneh in mu v istem roku obračunati bruto plače skladno s pogodbo o zaposlitvi za januar v bruto višini 940,58 EUR in za februar 2020 v višini 517,32 EUR ter od teh zneskov poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač in mu izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo tj. 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila in mu obračunati denarno povračilo v višini 2.602,98 EUR bruto, od tega zneska poravnati vse prispevke in davke ter mu izplačati pripadajoč neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka do plačila ter tožniku povrniti stroške postopka v višini 188,00 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremembi tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožeča stranka (verjetno: sodišče) pri izdaji izpodbijane sodbe storila absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi v izpodbijani sodbi nejasni in med seboj v nasprotju, prav tako pa tudi ni razumljiv izrek sodbe. Tožeča stranka (verjetno: sodišče) je prekoračila tožbeni zahtevek, saj se izrek sodbe in tožbeni zahtevek iz pripravljalne vloge z dne 6. 3. 2020 in tožbe z dne 30. 1. 2020 vsebinsko razlikujeta. Pomembno je, da tožeča stranka sploh ni postavila tožbenega zahtevka, s katerim bi izpodbijala veljavnost sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 17. 12. 2019, zato je bil ta sporazum podlaga za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in je tožena stranka tožnika zakonito odjavila iz zavarovanj na tej podlagi. Sodišče mora odločati v skladu in v mejah postavljenih tožbenih zahtevkov, zato ni imelo zakonske podlage, da je v točki II izreka sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 1. 2019, saj tožnik tega ni zahteval. Zaradi tega je v tem delu zmotno uporabilo določbo 118. člena ZDR-1, prav tako pa tudi v odločitvi o priznanju denarnega povračila, saj podlaga zanj ne obstaja. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo z zaposlitvi za določen čas, od konca decembra 2019 in v januarju 2020 pa ni prihajal na delo in je tako z dela neopravičeno izostal. Tožnik je za to vedel že ob sklenitvi sporazuma z dne 17. 12. 2019, zato je tožba vložena prepozno. Sodišče tudi ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku kot ga je podala z vlogo tožeča stranka, na podlagi delnega umika tožbe, zato je tudi v tem delu izrek sodbe nerazumljiv.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ima vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju, zato se sodba da preizkusiti. Prav tako je razumljiv izrek sodbe, ki ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, zato ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka s pritožbo.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Po nepotrebnem je sicer tožnikov tožbeni zahtevek v izrek sodbe v točkah I in II navedlo kot ugotovitveni, vendar pa s tem postavljenega tožbenega zahtevka ni preseglo. Presežen tudi ni bil v delu, v katerem je sodišče prve stopnje podalo pojasnilo, da se pogodba o zaposlitvi razveže s sodno razvezo. Tožnik je namreč tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi z dne 6. 3. 2020 modificiral in ni več zahteval priznanja delovnega razmerja po 17. 2. 2020, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu. Za to svojo odločitev navaja razloge iz prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), še posebej pa, da je tožena stranka na sporazumu z dne 17. 12. 2019 ponaredila njegov podpis. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tega sporazuma tožnik ni podpisal. 6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 2. 2019 do 17. 10. 2020 na delovnem mestu tesar I. Delovno razmerje mu je prenehalo 20. 12. 2019. 7. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev in pravnih stališč sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnik dne 20. 1. 2020 na ZZZS izvedel, da ga je tožena stranka z 20. 12. 2019 odjavila iz zdravstvenega zavarovanja na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2019, zato je tožba, ki jo je tožnik vložil 30. 1. 2020, skladno s 3. odstavkom 200. člena ZDR-1 pravočasna; - da tožnik ni podpisal spornega sporazuma, saj je ob primerjavi tožnikovega podpisa na sporazumu, na pogodbi o zaposlitvi ter na listu papirja sodišče že na prvi pogled kot očitno ugotovilo, da se tožnikov podpis na spornem sporazumu v bistvenih potezah razlikuje od njegovih podpisov; - da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati na nobenega od načinov določenih v 77. členu ZDR-1, zato je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito; - da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, kljub nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče, zato je skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR-1 na predlog tožnika delovno razmerje razvezalo s 17. 2. 2020 tožniku na podlagi 2. odstavka istega člena dosodilo denarno povračilo v višini dveh njegovih mesečnih plač, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vključno 17. 2. 2020 pa je toženi stranki naložilo vzpostavitev stanja kot da do prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo, vključno s plačilom, kot če bi tožnik pri toženi stranki v tem času delal, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. V zvezi z neutemeljenimi pritožbenimi navedbami, da sporazum z dne 17. 12. 2019 velja, ker ga tožnik s tožbenim zahtevkom sploh ni izpodbijal, pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da je tožnik izpodbijal prenehanje delovnega razmerja kot nezakonito. V okviru zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik sporazuma ni podpisal. Tako tožniku ni bilo potrebno s posebnim zahtevkom izpodbijati tega sporazuma.

9. Nepomembne so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bil tožnik z dela od konca decembra 2019 in v januarju 2020 neopravičeno odsoten. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da se zakoniti zastopnik vabilu na zaslišanje dvakrat neopravičeno ni odzval, zato je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo le tiste dokaze, katerih izvedba je bila možna.

10. Pritožba je, kot izhaja iz navedenega, neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih tožena stranka ni priglasila.