Jedro

Za obdobje skrivanja niso podani pogoji za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja; vrsto in višino ter postopek uveljavljanja pravic pa ureja poseben zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 30/98-7 z dne 7.12.1999.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.1.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 14.1.1997, s katero mu je bil priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca od 24.4.1944 do 20.12.1944 in s tem povezane pravice v obsegu, kot ga določa Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98-ZZVN). V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke, da tožniku prizna status žrtve vojnega nasilja do 20.12.1944 pravilna, že glede na tožbene navedbe, v katerih navaja, da se je navedenega dne vrnil domov. Iz tožbe pa ni razvidno, kakšen status uveljavlja po navedenem datumu. Navaja le, da se je skrival, kar je bilo za njega mučno, v kar sodišče ne dvomi. Vendar za obdobje takšnega skrivanja niso podani pogoji za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Prav tako je pravilna in zakonita odločitev tožene stranke v delu, v katerem je zavrnila tožnikovo zahtevo po vojni odškodnini. Po 15. členu ZZVN ima žrtev vojnega nasilja iz 1. odstavka 2. člena, 4. in 5. člena tega zakona pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu. Zato bo tožnik svojo pravico do vojne škode lahko uveljavljal šele na podlagi posebnega zakona.

Tožnik v pritožbi med drugim navaja, da se čudi, da je sodišče izdalo sodbo brez njegove prisotnosti, saj bi lahko "natančneje še ustmeno povedal". Ponovno pove, da je leta 1944 kot šestnajstleten otrok dobil poziv za "hitlerjevo vojsko". Odškodnina, ki jo je prejel, je le "tringelt", zato jo zavrača, saj meni, da je kot mobiliziran otrok upravičen do večje. Zahteva od slovenske države ali od "svete cerkve" (ki ga je mobilizirala) 36.000 DEM v gotovini.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev. Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja in jih ne navaja ponovno. Ti razlogi so skladni s podatki spisa in določbami ZZVN, na katere se sodba sklicuje.

Kadar sodišče odloča na seji, strank posebej ne zaslišuje. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče izdalo sodbo, ne da bi ga zaslišalo, če glavne obravnave niti ni zahteval. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je dne 29.3.2001 pričel veljati Zakon o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2001), ki ustanavlja Sklad za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega nasilja in med drugim določa tudi vrste in višine odškodnin, ki jih bo sklad izplačeval upravičencem ter postopek uveljavljanja pravic.

Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnost, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.