Jedro

Rok za vložitev tožbe 30 dni prične teči takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Rok je objektiven in ni pomembno, kdaj je bil tožnik z dejanjem seznanjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: pritožnici) zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 26. 5. 2008, s katerim je bil zavržen zahtevek za evidentiranje podatka o jugoslovanskem državljanstvu A.A. (1. točka izreka) ter zavrglo tožbo zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa (k 2. točki izreka) sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na tretji odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ter navaja, da tožbeni zahtevek nima zakonsko predpisanih sestavin, zato je ostala tožba nepopolna oziroma nerazumljiva kljub pozivu na odpravo pomanjkljivosti tožbe, saj pritožnici nista določno navedli tožbenega zahtevka, niti nista navedli, s katerim konkretnim dejanjem ter kdaj in kje je bilo dejanje storjeno in kdo ga je storil. Zato je tožbo v delu zaradi poseganja v človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 zavrglo.

3. Pritožnici vlagata pritožbo zoper 2. točko izreka sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Zahtevali sta ugotovitev, da je bilo s tem, ko jima ni bila izročena dokumentacija glede državljanstva v letu 1969 in 1972 ter dokumentacija, na podlagi katere je bil A.A. izbrisan iz evidenc o državljanstvu, nezakonito poseženo v človekove pravice, in sicer pravico do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu Ustave RS. Uveljavljali sta izročitev oziroma vročitev dokumentacije o državljanstvu, saj je na podlagi dveh dopisov z dne 4. 4. 1969 in 10. 11. 1972 nesporno in nedvoumno ugotovljeno, da se je A.A. do smrti … štel za državljana takratne Jugoslavije oziroma SRS. Njegov državljanski status je bil očitno evidentiran v ustreznih evidencah, po letu 1969 oziroma 1972 pa je bil iz teh evidenc zbrisan. Dejanje je bilo torej storjeno s tem, da je določena upravna oseba iz evidenc o državljanstvu izbrisala A.A. po letu 1969 oziroma 1972. Ugotovitveni zahtevek je tako povsem določen, konkretizirano je dejanje in kdo ter kdaj in kje ga je storil (dejanje je izbris oziroma neevidentiranje državljanstva, storjeno v času po letu 1969 oziroma 1972, storila pa ga je uradna oseba). Jasno pa je, da konkretne uradne osebe in kraja nevpisa oziroma izbrisa ni mogoče podati.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je zahtevek pritožnic oblikovan tako, kot določa tretji odstavek 30. člena ZUS-1 v primeru, če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine.

7. Glede na to, da tretji odstavek 30. člena ZUS-1 izrecno določa, kaj je treba v tožbi navesti: dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča stranka dolžna tem pogojem zadostiti. Vendar pa mora biti najprej izpolnjen pogoj pravočasnosti tožbe, preden se sodišče spusti v ugotavljanje izpolnjevanja nadaljnjih pogojev.

8. Ob navedenem namreč Vrhovno sodišče opozarja na vprašanje pravočasnosti vložene tožbe, kar je pogoj za nadaljnjo (vsebinsko) obravnavo tožbe. V skladu z določbo 28. člena ZUS-1 je rok za vložitev tožbe 30 dni in prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika (23. člen ZUS-1). Ta rok se torej nanaša tudi na tožbe zoper nezakonita dejanja. V teh primerih, kot izhaja iz citirane določbe, začne rok teči takrat, ko je bilo posamično dejanje storjeno. Rok je tako glede na besedilo zakona objektiven in ni pomembno, kdaj je bil tožnik seznanjen z dejanjem (glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, J. Breznik in ostali, GV 2008).

9. Pritožnici se v tožbi v zvezi z zatrjevanim posegom v človekove pravice in temeljne svoboščine sklicujeta na dopisa iz let 1969 in 1972, iz katerih naj bi izhajalo, da je bil A.A. leta 1969 oziroma 1972 še vpisan v evidence o državljanstvu, po teh letih pa naj bi bilo storjeno dejanje izbrisa. Iz podatkov tusodnih spisov pa izhaja (zadeva ugotovitve državljanstva za A.A.), da sta pritožnici za ta dopisa (ter posledično za zatrjevano dejanje) vedeli najkasneje ob izdaji (oziroma pred) odločbe upravne enote z dne 23. 1. 2007, s katero je bilo ugotovljeno, da se imenovani ni štel za državljana takratne LRS in FLRJ, saj iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta se sklicevali nanju.

10. Tožbo v tem upravnem sporu sta pritožnici vložili 6. 8. 2008, pri tem pa nista navedli, da naj bi bilo zatrjevano posamično dejanje storjeno v obdobju 30 dni pred vložitvijo tožbe. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, pa sta tožbo vložili tudi več kot 30 dni po tem, ko sta izvedeli, da naj bi bilo zatrjevano dejanje storjeno. Tožba je bila torej vložena prepozno, še posebej ob upoštevanju stališča, da gre pri tem za objektivni rok.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sicer pravilno odločilo in tožbo zavrglo, vendar iz drugih razlogov, saj je bila tožba vložena prepozno in bi jo zato moralo zavreči iz razloga po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva.

12. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1.