Jedro

Zgolj zato, ker je bila pogodba zapisana v zakonsko terjani obliki (notarski zapis), ne pomeni, da pogodba ne bi mogla biti navidezna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku vrniti prejeto darilo po darilni pogodbi, in sicer notarskemu zapisu SV 215/200 z vračilom vrednosti le-tega tako, da mu plača znesek 45.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Tožniku je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 1.935,00 EUR.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče uporabilo različna merila za presojo notarskega zapisa darilne pogodbe in notarskega zapisa razdelitve skupnega premoženja pravdnih strank. Notarski zapis darilne pogodbe potrjuje dejstvo, da je bil tožnik edini lastnik garsonjere in voljo, da toženka to sprejema kot darilo. Če bi imel notarski zapis kake nepravilnosti ali bil nezakonit, bi ga morala toženka izpodbijati. Tudi ob izhodišču, da je šlo za skupno premoženje pravdnih strank, bi moralo sodišče zaključiti, da je bilo darilo vsaj tožnikov delež na skupnemu premoženju. Tožnik je garsonjero v celoti odplačal sam. Zaključek, da bi moral tožnik izpodbijati dogovor o delitvi skupnega premoženja ni relevanten, ker tožnik ni vložil tožbe s tem namenom. Slednji tudi ne ureja vračila daril, v njem je upoštevano le dejansko skupno premoženje ob razvezi. Izigravanje davčnih predpisov ne more biti razlog, da se tožniku odreče vračilo darilo. Ob delitvi skupnega premoženja tožnik ni prejel vrednosti, ki bi mu šla iz tega naslova. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka opira svoj zahtevek na drugi odstavek 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), po katerem se morajo darila, razen običajnih (prvi odstavek 84. člena ZZZDR), zlasti pa taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. Dokaz, da je bila med pravdnima stranka dejansko sklenjena darilna pogodba, dokazuje s predloženim notarsko listino, kot tudi s plačilom kupnine za garsonjero, ki je bila predmet sporne pogodbe. Tožena stranka je ugovarjala, da je bila pogodba fiktivna, saj je bila sklenjena z namenom ogniti se davčni obveznosti in da je garsonjera predstavljala skupno premoženje pravdnih strank.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje sledilo toženi stranki, pritožbeno sodišče pa razlogom izpodbijane sodbe v celoti pritrjuje. Prvostopno sodišče je pravilno izhajalo iz prvega odstavka 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), po katerem navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Pri navidezni pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz, na primer pisni zapis, sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same (prim. M. Dolenc: OZ s komentarjem, 1. knjiga, GV založba , str. 360-361). Notarski zapis je javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano, vendar pa je na podlagi četrtega odstavka Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) mogoče dokazovati nasprotno. Zgolj zato, ker je bila pogodba zapisana v zakonsko terjani obliki (notarski zapis) tako ne pomeni, da pogodba ne bi mogla biti navidezna (prim. II Ips 1015/2008, II Ips 582/2008, II Cp 805/2010). Celo najpogostejši primeri navideznih pogodb so tisti, ki jih stranke sklepajo zato, da bi se ognile davčni obveznosti, na primer pri prodaji nepremičnine (ibid.).

Toženka je svoje trditve, da je bila sklenjena darilna pogodba fiktivna, dokazala. Tedaj je namreč 58. člen Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93) določal, da je prodajalec zavezanec za davek od dobička iz kapitala pri prometu nepremičnin, če je bila prodaja izvršena pred potekom treh let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno, v 62. členu pa je bilo določeno, da se davek odmeri v višini 30 odstotkov od razlike med prodajno ceno in valorizirano ceno v času pridobitve. Tej obveznosti sta se stranki želeli ogniti, saj sta garsonjero, ki je bila odkupljena 1999 želeli prodati dalje. Da je temu bilo tako, izhaja iz prodajne pogodbe (z dne 21.3.2000), ki jo je toženka kot prodajalka sklenila le štiri dni po sklenjeni darilni pogodbi (z dne 16.3.2000). Pravdni stranki pa sta 24.3.2000 (torej tudi v roku le nekaj dni) kupili drugo, večje stanovanje v M., kar potrjuje navedbe toženke, da sta vanj investirali kupnino od prodane garsonjere. Toženka je tudi dokazala, da je bila garsonjera v zemljiški knjigi pisana izključno na tožnika le zato, ker je ta v pravdi proti R., kot imetnik stanovanjske pravice izposloval sklenitev prodajne pogodbe v svojem imenu (pravda I P 174/95 Okrajnega sodišča v Mariboru). Vendar pa sta bili pravdni stranki do odkupa stanovanja v letu 1999 v zakonski zvezi že 8 let. Toženka je prav tako dokazala, da je bil del kupnine plačan iz skupnega premoženja neposredno ob odkupu, za drugi del pa je bila proti tožniku vložena izvršba, vendar tudi ta še v času zakonske zveze (2001).

Za odločitev v predmetni pravdi tako ni bistven dogovor pravdnih strank v zvezi z delitvijo skupnega premoženja, prav tako iz zgoraj navedenega ni mogoče zaključiti, da je sodišče oba notarska zapisa različno vrednotilo. Trditve, da bi moralo sodišče kot darilo šteti vsaj tožnikov delež na skupnem premoženju, pa so v direktnem nasprotju s tožbeno podlago, ki izhaja iz notarskega zapisa darilne pogodbe. Tudi sicer teh trditev tožnik ni dokazal. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 353. členu ZPP.

Pritožnik je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, toženka pa na podlagi 155. člena ZPP stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje.