Jedro

Ob tem, ko je tožeča stranka izrecno zanikala drugačen dogovor, kot izhaja iz jasne določbe 5. člena asignacijske pogodbe, tožena stranka ne more uspešno izkazati drugačnega dogovora, kot izhaja iz asignacijske pogodbe, zgolj s predlogom za zaslišanje zakonitega zastopnika asignata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 2579/2010 z dne 14. 1. 2010 in s tem toženi stranki naložilo v plačilo 25.127,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2002 dalje. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev nadaljnjih stroškov postopka tožeče stranke v višini 1.479,00 EUR s pripadajoči zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožena stranka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo na podlagi ugotovitve nespornosti dobave blaga tožeče stranke toženi stranki na podlagi njenega naročila. Pri tem je upoštevalo tudi določilo 5. člena asignacijske pogodbe z dne 14. 5. 2009, iz katerega izhaja, da obveznosti asignanta (tožene stranke) veljajo vse do plačila in izpolnitve asignacije v korist asignatarja (tožeče stranke).

6. Tožena stranka v pritožbi izrecno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se zaradi pomanjkljivosti sodbe ne da preizkusiti in da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Takšnega očitka tožena stranka ni konkretizirala, pri čemer pritožbeno sodišče tovrstne kršitve tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zaznalo.

7. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe sicer ugotavlja pomanjkljivost v 1. točki izreka, saj je iz nje razvidno, da je sodišče celoten sklep o izvršbi Okrajnega sodišče v Ljubljani, opr. št. VL 2579/2010 obdržalo v veljavi, čeprav je bil dovolilni del tega sklepa že razveljavljen s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 2579/2010 z dne 5. 2. 2010. Glede na to, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je sodišče s sodbo presojalo zgolj utemeljenost zahtevka tožeče stranke in o stroških postopka, skladno z drugim odstavkom 62. člena ZIZ, gre v 1. točki izreka izpodbijane sodbe v tistem delu, ko presega odločitev v posledici drugega odstavka 62. člena ZIZ zgolj za pisno pomoto, ki je odpravljiva skladno s prvim odstavkom 328. člena ZPP.

8. Neutemeljeni pritožbeni očitek, ki se nanaša na neizvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke. Pavšalno opravičilo pooblaščenca tožene stranke za izostanek zakonitega zastopnika z naroka za glavno obravnavo zaradi službene zadržanosti, brez, da bi bilo to kakorkoli dokazno podprto, ne predstavlja opravičljivega razloga, v posledici katerega bi sodišče moralo narok za glavno obravnavo preložiti.

9. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo priče D. J., zakonitega zastopnika družbe E., d. o. o. Pritožnica očita, da bi sodišče moralo ta dokaz izvesti glede njenih trditev o dogovoru, da je bil končni plačnik vseh dobav za salon „B.“ izključno družba E., d. o. o., s čimer naj bi podpisnice asignacijske pogodbe natančno določile, kdo bo izvajal plačila v predmetnem pravnoposlovnem odnosu. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sledi argumentaciji sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je določila pogodb potrebno uporabljati tako kot glasijo (82. člen OZ). Ob tem, ko tožena stranka ne izpodbija dejanskih ugotovitev o obstoju poslovnega razmerja med pravdnima strankama na podlagi naročila tožene stranke in izvedbe dobave blaga, razvidnega iz vtoževanega računa, je torej nesporno, da je osnovno obligacijsko razmerje obstajalo med pravdnima strankama in s tem tudi zaveza tožene stranke za plačilo dobavljenega blaga. Asignacijska pogodba, ki jo je poleg pravdnih strank podpisal še asignat E., d. o. o., ustvarja nova razmerja v smislu obveznosti izpolnitve asignata (E., d. o. o.) v razmerju do asignanta (tožeče stranke) (prvi odstavek 1037. člena OZ). Vendar s tem obveznost asignanta do asignatarja ne preneha, razen, če je izrecno drugače dogovorjeno (prvi odstavek 1041. člena OZ). Ob tem, ko je tožeča stranka izrecno zanikala drugačen dogovor kot izhaja iz jasne določbe 5. člena asignacijske pogodbe, tožena stranka ne more uspešno izkazati drugačnega dogovora, kot izhaja iz asignacijske pogodbe, zgolj s predlogom za zaslišanje zakonitega zastopnika asignata. Tak dogovor bi bil v izrecnem nasprotju z jasnim določilom 5. člena asignacijske pogodbe. Da bi takšen drugačen dogovor sploh lahko uspešno utemeljila in dokazala, bi tožena stranka morala izkazati predvsem izkazano izjavo volje tožeče stranke, na položaj katere bi takšen dogovor dejansko vplival. Ob tako pavšalnih trditvah tožene stranke tega ne bi mogla nadomestiti s predlaganim zaslišanjem priče D. J., zakonitega zastopnika asignata E., d. o. o. V posledici navedenega je neutemeljen očitek prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo izvesti tako predlagani dokaz tožene stranke. S tem pa je neutemeljen tudi očitek kršitve načela konkradiktornosti postopka iz 5. člena ZPP, kakor tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

10. Nasprotno temu pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in povsem jasnih določil asignacijske pogodbe pravilno sklepalo, da obveznost tožene stranke v posledici sklenitve asignacijske pogodbe ni prenehala. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo morebitnih drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičena niti tožeča stranka, saj v odgovoru na pritožbo zgolj izraža nasprotovanje pritožbenemu predlogu in ponavlja že izražena stališča v prvostopenjskem postopku, zato teh stroškov ni mogoče obravnavati kot potrebnih pravdnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP).