Jedro

Sodišče je z izpodbijanim sklepom vsebinsko spremenilo svojo odločitev, kar ni dopustno. Neskladja med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni dopustno s popravnim sklepom popravljati in dopolnjevati, še manj pa spreminjati.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke zoper popravni sklep se ugodi in se ta sklep razveljavi.

Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se zavrže. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi 12. 12. 2014 izdalo vmesno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 15.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 do plačila ter da ji je dolžna povrniti njene pravdne stroške 1.942,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. S popravnim sklepom z dne 15. 1. 2015 je prvostopenjsko sodišče to vmesno sodbo popravilo v izreku tako, da pravilno glasi, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo tožeče stranke, ki je nastala v delovni nezgodi dne 25. 11. 2010 v obsegu 60%, zoper ostalih 40% pa je odgovorna tožeča stranka sama ter da bo o višini odškodnine in povrnitvi pravdnih stroškov sodišče odločilo s končno odločbo.

Tožena stranka se v pritožbi zoper sodbo sklicuje na vse pritožbene razloge, predvsem pa na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče vmesno sodbo izdalo z namenom odločiti o temelju odgovornosti, o sami višini bi odločilo po pravnomočnosti odločitve o temelju. Iz obrazložitve je razvidno, da se je sodišče odločilo za deljeno soodgovornost. Izrek bi moral vsebovati le odločitev o temelju, torej o soodgovornosti. Z odločitvijo o višini zahtevka se tožena stranka ne strinja, sodišče je odločilo brez izvedenca medicinske stroke in ni jasno, kako je prišlo do take višine. Tudi če bi sodišče ocenilo, da je izrek pravilen, se tožena stranka ne strinja s sodbo in zavrača kakršnokoli objektivno ali subjektivno odgovornost svojega zavarovanca.

Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep opozarja, da prvostopenjsko sodišče s tem, ko je spremenilo izrek vmesne sodbe, ni spremenilo zgolj napake v imenih, številkah oziroma drugo očitno pisno pomoto, temveč je s popravnim sklepom spremenilo svojo odločitev, kar ni dovoljeno. Tožeča stranka se sicer ne strinja s porazdelitvijo deleža odgovornosti, ker po njenem ne more biti soodgovorna za obravnavanje škodnega dogodka v višini 40%, vendar zato, ker le izrek sodbe postane pravnomočen, ni imela interesa vlagati pritožbe. V kolikor bi sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo, bi bila s tem prikrajšana v možnosti vložitve pritožbe zoper vsebinski del sodbe. Sodišče je z vmesno sodbo zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, ki je ne more sanirati s popravnim sklepom. Zgolj iz previdnosti pa tožeča stranka vlaga tudi pritožbo zoper popravljeno vmesno sodbo, ker meni, da ji ni mogoče očitati nobene soodgovornosti za nastali škodni dogodek.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep je utemeljena, zoper sodbo pa ni dopustna. Pritožba tožene stranke zoper sodbo je utemeljena.

Glede pritožbe zoper popravni sklep: ZPP v 328. členu omogoča kadarkoli popravo sodbe, ko gre za napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. O popravi izda sodišče poseben sklep. Pri tem sta pravna teorija in sodna praksa enotni, da se napake lahko nanašajo le na tiste, ki so nastale pri pisni izdelavi izdane sodbe oziroma pri sestavljanju prepisa sodbe, nikakor pa se ne smejo nanašati na odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka. S popravnim sklepom ni dopustno popravljati in dopolnjevati razlogov za odločitev, pa tudi ne nasprotij med izrekom in obrazložitvijo.(1) V konkretni zadevi je sodišče v uvodu sodbe navedlo, da izdaja vmesno sodbo in v obrazložitvi navedlo razloge za odločitev o podlagi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine. Iz izreka sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati odškodnino v višini 15.380,00 EUR in mu povrniti stroške postopka, torej sprejelo končno odločitev ne le o podlagi, pač pa tudi o višini tožbenega zahtevka. Čeprav je s popravnim sklepom popravilo izrek sodbe na ugotovitev odškodninske odgovornosti po temelju, pa ima pritožba prav, da je sodišče z izpodbijanim sklepom vsebinsko spremenilo svojo odločitev, kar ni dopustno. Neskladja med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni dopustno s popravnim sklepom popravljati in dopolnjevati, še manj pa spreminjati. Tako neskladje pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, česar pa ne more popraviti tisto sodišče, ki je kršitev zagrešilo, temveč samo inštančno sodišče v zvezi z rednim ali izrednim pravnim sredstvom.(2) Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožeče stranke proti sklepu in ga razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

O pritožbah zoper sodbo: Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je podano nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te kršitve pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti na podlagi določb drugega odstavka 347. člena oziroma prvega odstavka 354. člena ZPP, saj bi s tem tožečo stranko prikrajšalo za možnost vložitve pritožbe zoper sodbo, na kar tudi sama v pritožbi opozarja.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo razveljavilo ter zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri tem poudarja, da je z bistveno kršitvijo obremenjena le sodba, zato zadeve ne vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, ampak le v izdelavo nove sodbe.

Tožeča stranka je v pritožbi zoper popravni sklep navedla, da se podredno pritožuje tudi zoper vmesno sodbo. Pritožba zoper sodbo pa je prepozna, ker je vložena šele 10. 2. 2015, torej po izteku petnajstdnevnega pritožbenega roka, saj je bila tožeči stranki sodba vročena 15. 12. 2014. Takšna pritožba se zavrže na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP.

Ker je sodišče razveljavilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Sklepa VS RS II Ips 45/2004 in Cp 2/2002, več o tem tudi Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, Komentar dr. L. Udeta k 328. členu.

(2) Sklep VS RS Cp 2/2002.