Jedro

Ker tožnik odločitvi tožene stranke z dne 15.6.1999 o razporeditvi k novemu delodajalcu kljub pravilnemu pravnemu pouku ni ugovarjal, je ta postala dokončna, izvršljiva in pravnomočna že z iztekom roka za vložitev ugovora. Tožnik tudi ni dokazal svojih trditev, da mu je tožena stranka zagotovila sklenitev delovnega razmerja pri nesolidnemu delodajalcu. Toženi stranki v zvezi z odločitvijo z dne 15.6.1999 tako ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovno izvedenem postopku v skladu z odločbo Ustavnega sodišče Republike Slovenije št. Up-130/04-17 z dne 24. 11. 2005, ki je razveljavilo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Pdp 998/2003 z dne 6. 11. 2003 ter sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, št. Pd 286/2000 z dne 6. 3. 2003, zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati posamezne mesečne zneske z zapadlostjo od 21. 8. 1999 do 21. 2. 2006 v višini, razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila ter stroške sodnega postopka. Tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navajal je, da izpodbijana sodba nima razumnih razlogov o obsežnih in natančnih pritožbenih navedbah in se ne more preizkusiti, s čimer naj bi mu bila tudi kršena ustavna pravica do pravnega sredstva, ter uveljavlja enake razloge kot v pritožbi (bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o obsežnih in natančnih pravdnih navedbah tožnika, zmotna oz. nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter zmotna uporaba materialnega prava). Tožnik je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Pri tem velja poudariti, da tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno poleg tega, da to ni revizijski razlog, tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva.

Tožnik v reviziji navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, pri tem pa tega revizijskega razloga v nadaljevanju natančneje ne utemelji, ampak le dobesedno ponavlja pritožbene razloge. Iz revizije je mogoče razbrati, da tožnik smiselno tako sodišču prve stopnje kot tudi sodišču druge stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja najmanj to, da tožnik ni dokazal niti prvega od štirih temeljnih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podani, to je nedopustnega ravnanja tožene stranke. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje prepričljivo utemelji z naslednjimi ugotovitvami:– tožnik v vtoževanem obdobju ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki (pri njej je bil zaposlen vključno do dne 4. 7. 1999), – tožena stranka je z odločitvijo z dne 15. 6. 1999 tožniku glede na to, da mu kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti ni bilo mogoče zagotoviti drugih ustreznih del, v skladu s predpisi s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja zagotovila sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas od dne 5. 7. 1999 dalje pri drugem delodajalcu (V. P. S. s. p., P. 50, P.), – tožnik zoper predmetno odločitev tožene stranke ni ugovarjal, čeprav je bil s pravnim poukom na to pravico opozorjen, tako da je ta postala dokončna in pravnomočna, – in ker torej tožnik ni izkoristil možnosti, da bi domnevno nezakonito odločitev izpodbijal s pravnimi sredstvi, na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je bilo tudi ugotovljeno, da je delodajalec V. P. S. s. p., pri katerem je tožena stranka tožniku zagotovila sklenitev delovnega razmerja, delavcem redno izplačeval plače in je bilo njegovo finančno poslovanje pozitivno, odločitvi tožene stranke ni mogoče očitati nezakonitosti, toženi stranki pa posledično tudi ne nedopustnega ravnanja. Ker odškodninska odgovornost ne more biti podana, če manjka le eden izmed temeljnih elementov civilnega delikta, bi zadoščala že takšna obrazložitev razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka in se sodišču z vprašanji glede vzročne zveze ter z ugovorom zastaranja niti ne bi bilo potrebno ukvarjati.

Na podlagi določbe 2. odstavka 360. člena ZPP mora sodišče presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V predmetni zadevi je iz sodbe sodišča druge stopnje jasno razvidno, da se je sodišče s tožnikovimi ugovori, ki jih ponavlja tudi v reviziji, seznanilo in jih v okviru preizkusa dokazne ocene tudi obravnavalo. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da tudi izpodbijana sodba ima razloge in jo je mogoče preizkusiti. Ali pa je sodba tudi materialno pravno pravilna pa je drugo vprašanje in je predmet presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišči prve in druge stopnje sta se pri svoji odločitvi pravilno oprli na določbo 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Uradni list SFRJ, št. 60/89 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), za obdobje od 1. 1. 2002 dalje pa na določbo 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002). Obe določbi delodajalcu nalagata, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, torej po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) oz. Obligacijskega zakonika (OZ – Uradni list RS, št. 83/2001), ki pa so glede splošnih načel odškodninske odgovornosti vsebinsko enake. V 154. členu ZOR (enako 131. člen OZ), ki na splošno ureja odškodninsko odgovornost, sta navedeni dve obliki odgovornosti: v prvem odstavku je predvidena krivdna ali subjektivna odgovornost, v drugem odstavku pa objektivna odgovornost po načelu vzročnosti. Primarna je krivdna odgovornost, pri kateri mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri subjektivni odgovornosti mora oškodovanec dokazati poleg obstoja pravno priznane škode še nedopustno ravnanje tožene stranke in dejstvo, da je škoda posledica njenega ravnanja. Drugače je pri objektivni odgovornosti, kjer povzročitelj odgovarja za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti, in mora oškodovanec dokazati le to, da je utrpel pravno priznano škodo in da gre za nevarno stvar ali dejavnost. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (izgubo plače) utemeljeval s trditvami, da ga je tožena stranka z odločitvijo z dne 15. 6. 1999 nezakonito prerazporedila k novemu delodajalcu, ki je bil v slabi finančni situaciji in brez premoženja, kljub temu, da ji je bilo znano, da novi delodajalec tožniku ne bo izpolnjeval vseh njegovih pravic iz delovnega razmerja in mu tudi ne bo omogočal trajnega delovnega razmerja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, je odločitev tožene stranke z dne 15. 6. 1999 glede na to, da ji tožnik kljub pravilnemu pravnemu pouku ni ugovarjal, na podlagi določbe 83. člena ZTPDR postala dokončna, izvršljiva in pravnomočna že z iztekom roka za vložitev ugovora, tožnik pa tudi ni dokazal svojih trditev, da mu je tožena stranka zagotovila sklenitev delovnega razmerja pri nesolidnemu delodajalcu. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je bilo namreč ugotovljeno, da je delodajalec V. P. S. s. p., pri katerem je tožena stranka tožniku zagotovila sklenitev delovnega razmerja, delavcem redno izplačeval plače in je bilo njegovo finančno poslovanje pozitivno. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je po presoji revizijskega sodišča pravilen tudi zaključek sodišč prve in druge stopnje, da toženi stranki v zvezi z odločitvijo z dne 15. 6. 1999 ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja.

Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno ugotovljeni vsi štirje temeljni elementi civilnega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda). Če manjka le eden izmed njih, odškodninska odgovornost ne more biti podana. Ker v predmetni zadevi tožnik ni dokazal niti prvega od naštetih elementov in je bil njegov tožbeni zahtevek že iz tega razloga materialnopravno pravilno zavrnjen kot neutemeljen, revizijske navedbe o obstoju vzročne zveze ter o domnevni nesklepčnosti razlogov glede zastaranja na odločitev ne morejo vplivati in jih zato revizijsko sodišče niti ni obravnavalo niti do njih ni zavzelo stališča. Ker so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.