Jedro

Po dejanski ugotovitvi, da je tožena stranka uporabljala poslovni prostor tožeče stranke, je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki nadomestiti korist, ki jo je imela od take uporabe (219. člen ZOR v povezavi s tretjim odstavkom 210. člena ZOR).

Pravnomočno prisojen zahtevek tožeče stranke ima res drugačno dejansko in pravno podlago od zahtevka, ki ga je tožeča stranka sprva izkazovala v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ker pa je sam tožbeni predlog ostal isti („tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 22,339.837,45 SIT (sedaj 93.222,49 EUR) z obrestmi“), ni potrebe po razveljavljanju dajatvenega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in njegovem nadomeščanju z novim izrekom v sodbi, ki bi se glasil enako kot razveljavljeni.

Sodišču v izreku ni bilo treba omejevati teka v bodoče zapadlih zamudnih obresti. Ta bi namreč prenehal na podlagi samega zakona.

Izrek

1. Revizija glede odločitve o: - stroških pravdnega postopka in - o zahtevkih za plačilo obratovalnih stroškov (zahtevek v višini 2.488,99 EUR (prej 596.461,82 SIT) po računu št. 470/99 z dne 31. 12. 1999, zahtevek v višini 5.339,70 EUR (prej 1,279.605,70 SIT) po računu št. 3223/2000 z dne 15. 5. 2000, zahtevek v višini 6.774,77 EUR (prej 1,623.505,83 SIT) po računu št. 6724/2000 z dne 1. 8. 2000, zahtevek v višini 6.475,79 EUR (prej 1,551.858,00 SIT) po računu št. 9496/2000 z dne 24. 11. 2000 in zahtevek v višini 3.026,68 EUR (prej 725.313,83 SIT) po računu št. 2165/2001 z dne 26. 3. 2001) se zavrže. 2. V preostalem delu se revizija zavrne.

3. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

2. Okrajno sodišče v Ljubljani je na predlog tožeče stranke zoper toženo stranko izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih listin - šestnajstih računov za najemnino in petih računov za obratovalne stroške. Po ugovoru tožene stranke se je postopek nadaljeval pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (sodiščem prve stopnje).

3. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka na podlagi najemne pogodbe uporabljala poslovni prostor tožeče stranke in da ji je zato dolžna plačati najemnino ter povrniti obratovalne stroške. V veljavi je ohranilo kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice v višini 22,339.837,45 SIT (sedaj 93.222,49 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila.

4. Tožena stranka se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila. Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uporabljala poslovni prostor tožeče stranke, ne pa tudi ugotovitve, da je bila med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba. Ne glede na slednje je presodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati uporabo prostorov z nastalimi stroški, in sicer na podlagi 219. člena ZOR. Zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke glede zahtevka za plačilo glavnice v višini 22,339.837,45 SIT (sedaj 93.222,49 EUR) in zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo dalje (10. 10. 2001) ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V delu, ki se je nanašal na zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega računa do vložitve predloga za izvršbo, pa je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo zahtevek tožeče stranke.

5. Tožena stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi njeni pritožbi in zavrne zahtevek tožeče stranke, podredno pa, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, da revizijo zavrne.

7. Revizija zoper odločitev o stroških pravdnega postopka in zoper odločitve o zahtevkih za plačilo obratovalnih stroškov ni dovoljena. Revizija zoper odločitev o plačilu uporabnine pa ni utemeljena.

Nedovoljenost revizije zoper odločitev o stroških pravdnega postopka 8. Odločitev o stroških postopka je po svoji naravi sklep (primerjaj prvi odstavek 166. člena ZPP). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni takšen sklep, revizija v delu, s katerim tožena stranka izpodbija odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov pravdnega postopka, ni dovoljena.

Nedovoljenost revizije zoper odločitev o zahtevkih za plačilo obratovalnih stroškov 9. Po 490. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP, kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(1) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

10. V obravnavani zadevi je tožeča stranka od tožene stranke (primarno na podlagi najemne pogodbe, podredno pa na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi) zahtevala plačilo za uporabo njenih poslovnih prostorov in povrnitev z uporabo povezanih stroškov za: elektriko, vodo, čiščenje, servis dvigala, ogrevanje, varovanje, snago ter vzdrževanje in obratovanje skupnih prostorov.

11. Ker imajo verzijski zahtevki tožeče stranke različno dejansko podlago (eden se nanaša na plačilo uporabnine, drugi pa na vrnitev različnih vrst stroškov, ki so nastali z uporabo poslovnega prostora), je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka, pri čemer se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobeden od posameznih zahtevkov za povrnitev stroškov, ki so nastali z uporabo poslovnih prostorov, ne presega 20.864,63 EUR, prej 5,000.000,00 SIT (vsi skupaj znašajo 24.105,93 EUR, prej 5,776.745,18 SIT), zaradi česar revizija zoper odločitev o nobenem izmed njih ni dovoljena (490. člen ZPP).

Neutemeljenost revizije zoper odločitev o plačilu uporabnine 12. Po dejanski ugotovitvi, da je tožena stranka uporabljala poslovni prostor tožeče stranke, je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki nadomestiti korist, ki jo je imela od take uporabe (219. člen ZOR v povezavi s tretjim odstavkom 210. člena ZOR).

13. Tožena stranka vidi bistveno kršitev določb postopka v tem, da je bilo s sodbo sodišča prve stopnje razsojeno, da se sklep o izvršbi, ki temelji na računih, s katerimi je bila toženi stranki zaračunana najemnina, obdrži v veljavi, medtem ko je bilo nato s sodbo sodišča druge stopnje ugotovljeno, da podlago terjatve tožeče stranke predstavlja 219. člen ZOR. Ker zahtevek tožeče stranke izhaja iz druge pravne podlage in ne iz verodostojnih listin, se sklep o izvršbi po mnenju tožene stranke ne bi smel obdržati v veljavi.

14. Stališče tožene stranke je zmotno. Najprej je treba povedati, da sodišče prve stopnje v prvi točki izreka svoje sodbe ni obdržalo v veljavi celotnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, temveč zgolj njegov kondemnatorni (dajatveni) del, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice 22,339.837,45 SIT (sedaj 93.222,49 EUR) z obrestmi (1. točka izreka sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine) in njegovo odločbo o stroški izvršilnega postopka (3. točka izreka sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine). Nadalje je treba povedati, da se je po ugovoru tožene stranke zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (in razveljavitvi dovolilnega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine) postopek odločanja o utemeljenosti dajatvenega zahtevka tožeče stranke nadaljeval v pravdnem postopku po pravilih, ki veljajo v gospodarskih sporih (prvi odstavek 437. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). V njem pravdanje tožeče stranke ni bilo omejeno zgolj na dokaze (račune), s katerimi je obstoj svoje terjatve dokazovala v predlogu za izdajo sklepa o izvršbi, temveč ji je bilo dopuščeno spreminjati tako pravno (tretji odstavek 184. člena ZPP) kot dejansko (drugi odstavek 184. člena in 185. člen ZPP) podlago svojega zahtevka.

15. Pravnomočno prisojen zahtevek tožeče stranke ima res drugačno dejansko in pravno podlago od zahtevka, ki ga je tožeča stranka sprva izkazovala v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ker pa je sam tožbeni predlog ostal isti („tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 22,339.837,45 SIT (sedaj 93.222,49 EUR) z obrestmi“), ni potrebe po razveljavljanju dajatvenega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in njegovem nadomeščanju z novim izrekom v sodbi, ki bi se glasil enako kot razveljavljeni.

16. Zmotno uporabo materialnega prava tožena stranka vidi v tem, da tek zakonskih zamudnih obresti v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni omejen v skladu s pravilom, po katerem zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih neplačanih obresti doseže glavnico („ne ultra alterum tantum“). Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev ni podana. Izračun zakonskih zamudnih obresti po programu Vrhovnega sodišča pokaže, da do 22. 5. 2007, ko je novela Obligacijskega zakonika (OZ-A) za zakonske zamudne obresti ukinila navedeno prepoved, prisojene zamudne obresti niso dosegle glavnice, ki jo tožena stranka dolguje tožeči stranki. Temu je treba dodati, da sodišču v izreku ni bilo treba omejevati teka v bodoče zapadlih zamudnih obresti. Ta bi namreč prenehal na podlagi samega zakona.

17. S tem je odgovorjeno na revizijske navedbe tožene stranke. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker je presojana odločitev materialnopravno pravilna, je Vrhovno sodišče revizijo v delu, v katerem je dovoljena, kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). V delu, v katerem ni dovoljena, pa jo je zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

18. Po prvem odstavku 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo o stroških revizijskega postopka. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, po prvem odstavku 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Prav tako pa sama krije svoje stroške revizijskega postopka tudi tožeča stranka. V odgovoru na revizijo je namreč večinoma le povzela potek postopka in z ničemer ni prispevala k rešitvi revizije (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepu III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, sklepu II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, sklepu III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, sklepu III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, sklepu III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005 in sklepu III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007.