Jedro

Pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenskih aktivnosti je treba upoštevati starost oškodovanca, kakšne posledice ima v vsakdanjem življenju in pri delu ter kakšne omejitve mora sprejemati, kako se je njegovo življenje spremenilo zaradi posledic poškodb, zlasti glede na spremembo možnosti zaposlitve in opravljanja dela na način, kot ga je opravljal pred poškodbo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se: a) izpodbijana sodba in sklep razveljavita: 1. sodba v točki 1. glede zneska 719.667,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1997; v točki 2; v točki 3. glede zavrnitve presežka rentnega zahtevka; sklep v točki 2., in se zadeva v zgoraj navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v no postopek in odločanje; b) izpodbijana sodba spremeni pod tč. 1. in 3. tako, da je tožeča stranka dolžna plačati poleg zneska 8.866.705,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1997 dalje do plačila, še znese 1.000.000,00 SIT z enakimi obrestmi, skupaj torej 9.866.705,00 SIT (devet milijonov osemstošestinšestdeset tisoč sedemstopet 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1997 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Kolikor zahteva tožeča stranka za negmotno škodo več, se zavrne.

II. Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Tožnik je bil poškodovan, ko je služil vojaški rok. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki odgovorna za škodo, ki mu je v zvezi s tem nastala.

Odločilo je, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki znesek 9.586.372,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.2.997 do plačila in da mora od 1.10.1995 dalje plačevati tožniku mesečno rento po 17.000,00 SIT do vsakega 5. dne v mesecu v naprej. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnik je za pretrpljene in bodoče telesne bolečine zahteval 12.000.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa mu je priznalo 4.000.000,00 SIT; za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zahteval 64.000.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa mu je priznalo 5.000.000,00 SIT; za strah je zahteval 8.000.000,00 SIT, priznano mu je bilo 800.000,00 SIT. V zvezi z gmotno škodo je zahteval za izgubljen zaslužek 1.496.000,00 SIT, priznano mu je bilo 719.667,00 SIT. Zahteval je mesečno rento v znesku 68.000,00 SIT od 1.10.1995 dalje, priznano pa mu je bilo 17.000,00 SIT. Od odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 5.000.000,00 SIT je sodišče prve stopnje odštelo valoriziran znesek, ki ga je tožniku kot odškodnino izplačala zavarovalnica T. Izplačano je bilo 666.953,00 SIT, valoriziran znesek pa je na dan sojenja predstavljal 933.295,00 SIT. Tako je ugotovilo, da razlika do polne odškodnine iz tega naslova znaša 4.066.705,00 SIT.

S sklepom, vsebovanim v isti odločbi, je najprej odločilo o oprostitvi plačila sodnih taks, nato pa o tem, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti sodbi in proti sklepu, kolikor gre za pravdne stroške, se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, sklep pa v odločitvi o pravdnih stroških in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlaga spremembo sodbe tako, da bo dosojena odškodnina za negmotno škodo ustrezno zvišana, glede rente pa predlaga, da se zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine, saj je dosojena odškodnina predvsem iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti znatno prenizka. Upoštevati je treba sodno prakso, saj je znano, da je bila za žalitve po časopisu dosojena odškodnina, ki dosega polovico v izpodbijani sodbi tožniku dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je naredilo napačne dejanske zaključke, ko je sklepalo, da bi se tožnik s 75 % delazmožnostjo lahko primerno zaposlil. Dela ne dobijo niti zdravi ljudje, kako naj ga torej dobi tožnik, ki je izučen za mizarja in je njegovo delo povezano z dvigovanjem bremen.

Uporaba 192. čl. ZOR tu ni na mestu. Kolikor gre za stroške postopka, se je izkazalo, da je bila tožba potrebna in da je temelj odškodninske odgovornosti v celoti izkazan. Zaradi obravnavanja višjega tožbenega zahtevka od zneska, ki mu je ugodilo sodišče prve stopnje, pa toženi niso nastali nobeni stroški.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s plačilom materialne škode. Tožena stranka je večkrat predlagala, da sodišče priskrbi bodisi od tožnika bodisi od njegovega delodajalca ali davčne službe ter od ZZZS podatke o prenehanju delovnega razmerja tožnika ter o njegovih dohodkih, preden je odšel na odsluženje vojaškega roka, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo. Tožnik in priča E. O. v zvezi s tem vprašanjem nista govorila resnice. Neresnični izpovedbi sta imeli za posledico napačno odločitev sodišča. Iz izpovedbe priče E. O. izhaja, da je bil tožnik pri njem zaposlen za nedoločen čas in da je, preden je odšel v vojsko, izkoristil še dopust, delovnega razmerja pa ni zaključil, ker naj bi prišel po odsluženju vojske nazaj na delo. Pozneje pa je tožnika odjavil, da bi ne plačeval prispevkov. Tožnik je napačno izpovedal, da odkar je prišel iz vojske, ni več zaposlen. Iz poročila ZZZS, Območna enota K., Izpostava Š. L. z dne 18.2.1997 izhaja, da je bil tožnik pri obrtniku E. O. zaposlen od 15.1.1991 do 15.10.1992, na odsluženje vojaškega roka pa je odšel 22.4.1993. Iz sporočila istega organa z dne 5.2.1997 pa tudi izhaja, da je bil tožnik od 1.1.1993 prijavljen na kmetiji in je bil do 25.2.1995 samo zdravstveno zavarovan, od 25.2.1995 pa je zavarovan pokojninsko in zdravstveno. Iz tega tožena stranka zaključuje, da ima tožnik splošno zdravstveno sposobnost za opravljanje kmetijske dejavnosti.

K pritožbi prilaga listini, ki gornje navedbe potrjujeta.

Tako je napačna odločitev sodišča v višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in tudi odločitev o višini materialne škode zaradi prikrajšanja na osebnem dohodku. Ni res, da bi tožnik izgubil dotedanjo zaposlitev zaradi posledic poškodbe v vojski. Nepopolno je ostalo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tožnikovimi sposobnostmi v zvezi z delom na kmetiji. Te sposobnosti je potrebno za pravilno odločanje o tožbenem zahtevku natančneje ugotoviti, še bolj kot zaradi dejstva, ki naj bi vplivalo na odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi odločanja o rentnem zahtevku. Že zato, ker tožnik ni bil zaposlen pri obrtniku O., ko je odšel na služenje vojaškega roka, ni mogoče izračunavati izgube dohodka tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tudi če bi bilo to točno, izračuna ni mogoče poenostaviti tako kot je to storilo sodišče prve stopnje. V času, za katerega je sodišče izračunalo izgubo dohodka, so se tečajne vrednosti za DEM spreminjale. Za ugotovitev višine izgube na zaslužku bo treba natančno ugotoviti, koliko je tožnik zaslužil zadnje mesece, preden je odšel na služenje vojaškega roka oziroma koliko je znašal povprečni zaslužek mizarja in koliko bi zaslužil s takimi delovnimi sposobnostmi kot jih ima sedaj zaradi posledic poškodbe v vojski. Le tako ugotovljena razlika v dohodku lahko predstavlja izgubo dohodka. Zato ni prav, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da so tožnikove sposobnosti zmanjšane za 25 % in je za tolikšen odstotek štelo, da je prikrajšan na osebnem dohodku. Tožnik je dolžan storiti vse, da bi bila škoda zaradi posledic nesreče čim manjša. Moral bi si iskati delo glede na svoje delovne sposobnosti.

Ugotoviti bo treba, kakšen osebni dohodek bi tožnik lahko ustvaril z delovnimi sposobnosti, ki jih ima sedaj in, ali je, in za koliko je ta osebni dohodek manjši od osebnega dohodka, ki bi ga ustvaril, če bi njegova poklicna delovna sposobnost ne bila zmanjšana. Samo v takem primeru bi imel tožnik pravico do odškodnine v obliki rente. Tožena stranka tudi meni, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoko odmerjena glede na veljavno sodno prakso.

Pritožuje se tudi v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških, ker meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati uspeh pravdnih strank v pravdi.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O odškodnini za negmotno škodo: Razlogi obeh pritožb v zvezi s to vrsto škode so skopi.

Tožena stranka meni, da je odškodnina previsoka glede na sodno prakso, tožeča stranka pa, da je prenizka, prav tako glede na sodno prakso, pri čemer izpostavlja zlasti višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tako je pritožbeno sodišče presojo pravilnosti odločitve o negmotni škodi opravilo v okviru določb čl. 365/2 ZPP. Pri tem je ugotovilo, da bistvenih kršitev določb postopka ni bilo, da pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z določitvijo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov glede določitve odškodnine za telesne bolečine in za strah.

Razlogi sodišča prve stopnje so glede teh dveh postavk jasni, izčrpni in prepričljivi ter jim ni potrebno nič dodajati. Te razloge pritožbeno sodišče v celoti sprejema in ugotavlja, da je odločitev glede te vrste škode pravilna.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo tožnika, da je prenizko odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je natančno opisalo, kakšne posledice ima tožnik in kakšne omejitve mora sprejemati v vsakdanjem življenju in pri delu.

Da tožnik zaradi tega trpi duševne bolečine, ni dvoma. V konkretnem primeru pa je po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pri odmeri višine te vrste odškodnine v premajhni meri upoštevalo tožnikovo starost in dejstvo, da se je njegovo življenje zaradi posledic poškodbe popolnoma spremenilo, zlasti v zvezi z možnostjo dela na kmetiji.

Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo kot enega od elementov pri določitvi te vrste odškodnine tudi to, da je zaradi posledic nesreče izgubil dotedanjo zaposlitev pri mizarju O. To vprašanje je ostalo neraziskano, kar bo povedano v nadaljevanju. Če se bo izkazalo, da je to točno, tedaj bo to upoštevano pri gmotni škodi. Odškodnina za to vrsto škode pa je prenizka tudi brez upoštevanja te okoliščine in upoštevaje le, da tožnik duševno trpi zaradi tega, ker dotedanjega dela nasploh ne more več opravljati na tak način, kot je to delal pred poškodbo. To velja zlasti v zvezi z delom na kmetiji, ki je v glavnem fizično, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, poteka v drugačnem ritmu, saj je skoraj vse leto treba delati od jutra do večera. Pritrditi je torej treba stališču sodišča prve stopnje, da ima zmanjšanje življenjske aktivnosti na tožnika še toliko večji vpliv. To pa je treba v večji meri upoštevati pri višini odškodnine. Ob upoštevanju vsega tistega, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in ob upoštevanju spredaj povedanega, je pravična denarna odškodnina za to vrsto škode 6.000.000,00 SIT, torej 1.000.000,00 SIT več kot je prisodilo sodišče prve stopnje.

Upoštevaje znesek, ki je bil tožniku že izplačan in valoriziran na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, torej 933.295,00 SIT, mora tožnik prejeti še 5.066.705,00 SIT. Višji znesek mu iz razlogov, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne gre. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbo tožeče stranke v delu, ki zadeva negmotno škodo. Po določbi čl. 373 tč. 4 ZPP je torej sodišče druge stopnje v tem delu delno ugodilo pritožbi in sodbo spremenilo kot je navedeno zgoraj.

O odškodnini za gmotno škodo: Dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, ker niso pravilno ugotovljena odločilna dejstva. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti glede celotnega rentnega zahtevka (719.667,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi), glede zahtevka za plačilo mesečne rente in glede zavrnitve presežka rentnega zahtevka in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (čl. 370/1 ZPP).

Pritožba tožene stranke ima prav, ko trdi, da ni ugotovljeno, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje pri obrtniku O. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da je tožnik zaradi posledic poškodbe izgubil dosedanjo zaposlitev in se ni več zaposlil, sicer bi ga obrtnik vzel nazaj na delo. Ta ugotovitev je tudi osnova za priznanje gmotne škode kot izgubljenega zaslužka in kot rente za vnaprej.

14.11.1996 je sodišče prve stopnje poslalo dopis Zavodu za zdravstveno zavarovanje, s katerim je prosilo za podatke o tem, od kdaj do kdaj je bil tožnk v delovnem razmerju ter pri kom je bil zaposlen, 23.12.1996 je urgiralo odgovor na dopis, po končani glavni obravnavi, ki je bila dne 9.1.1997, pa je dne 12.2.1997 prejelo odgovor, iz katerega izhajajo enaki podatki kot jih je pritožbi predložila tožena stranka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja (red. št. 37). Ti podatki kažejo, kot da je tožnik prenehal delati pri obrtniku O. 15.10.1992 in da je od 1.1.1993 prijavljen na kmetiji, medtem ko je odšel v vojsko v drugi polovici aprila 1993. Če je to točno, tedaj so vsi razlogi v zvezi z gmotno škodo napačni in tožnik tedaj ni izgubil zaposlitve pri obrtniku O. zaradi poškodbe v vojski. Kot posledica tega pa je napačen tudi način izračuna višine rente.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevano gmotno škodo ponovno zasliši tožnika in obrtnika O., hkrati pa oceni poročilo ZSSS, ki je že v spisu in ki je vsebinsko enako kot tisto, ki ga pritožbi prilaga tožena stranka. Odpravi naj torej nejasnost, ki je nastala, ko tožnik in obrtnik O. trdita, da je tožnik delal pri O. do odhoda v vojsko, listinski podatki pa kažejo, da je prenehal prej in da je bil v času odhoda v vojsko prijavljen na kmetiji. Če bo ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za priznanje gmotne škode kot je zahtevana, naj se opredeli tudi do tistih pritožbenih trditev tožeče in tožene stranke, ki se nanašajo na način izračuna gmotne škode.

Ker je bila sodba delno razveljavljena, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (čl. 166/3 ZPP), zaradi česar posebej ni treba odgovarjati na pritožbene trditve v obeh pritožbah, ki zadevajo pravdne stroške.