Jedro

Ker je bila glavna obravnava preklicana za ostala dva obdolženca ne pa tudi za obsojenca, se zagovornica ne more uspešno sklicevati na obsojenčevo napačno presojo, da velja preklic tudi zanj, saj o tem, ali bo glavno obravnavo opravilo ali ne, odloča samo sodišče. Zahteve iz 1. odstavka 442. člena ZKP v zvezi s sojenjem v obdolženčevi nenavzočnosti, in sicer da mora biti obdolženec pred tem že zaslišan, si ni mogoče razlagati tako, da ne zadošča, če je bil pred tem zaslišan v okviru preiskovalnih dejanj in da mora biti v skrajšanem postopku zaslišan tudi po vložitvi obtožnega predloga.

Če so podani pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, lahko sodišče v skladu z 2. odstavkom 340. člena ZKP in če s tem soglaša na glavni obravnavi navzoča nasprotna stranka, prebere izpovedbo priče, četudi nima izrecnega obdolženčevega soglasja.

Ker je bila vrednost ukradene ure višja od polovice uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v Republiki Sloveniji v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja in tako že po objektivnem kriteriju ni bila mogoča pravna kvalifikacija kaznivega dejanja po 2. odstavku 211. člena KZ, se vprašanje obstoja subjektivnega elementa, ki ga opis kaznivega dejanja ne vsebuje, bi pa ga v primeru, če naj bi šlo za majhno tatvino, moral, v konkretni zadevi sploh ne postavlja.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Velenju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo obsojenega D.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 211. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 4. odstavku 195. člena (očitno mišljeno 95. člena) ZKP je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Glede na to, da upravičenci pritožbe niso napovedali, sodba v skladu z 2. in 3. odstavkom 168. člena ZKP ne vsebuje obrazložitve.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega D.B. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih ni izrecno opredelila, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in kazenski postopek zoper obsojenca ustavi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podaja mnenje, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo v zadevi razpisalo na dan 12.9.2001. V času od 11. do 14.9.2001 je bil obsojenec v bolniškem staležu, kar vložnica dokazuje s potrdilom o obsojenčevi upravičeni zadržanosti od dela. Navaja, da obsojenec izostanka z glavne obravnave ni opravičil, ker je bila ta za ostala vabljena obdolženca preklicana in je zato štel, da se preklic nanaša tudi nanj.

Okrožno državno tožilstvo v Celju, Zunanji oddelek v V. je dne 7.7.2000 vložilo obtožni predlog zoper obdolžene N.M., D.B., A.R., V.R. in E.L. zaradi kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Obsojenemu D.B. je pod točkami I/1-3 in 5 očitalo storitev nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Sodnica je glavno obravnavo razpisala na dan 12.9.2001 in odredila, da se nanjo vabijo obsojeni D.B. in obdolžena V.R. in E.L. ter priči E.T. in U.A. Obsojeni D.B. je vabilo na glavno obravnavo dobil dne 18.8.2001. Zaradi smrti oškodovanca U.A. je sodnica dne 3.9.2003 preklicala glavno obravnavo za obdolžena V.R. in E.L., ni pa tega storila glede obsojenega D.B. Dne 12.9.2001 je sprejela sklep, da se na podlagi 442. člena ZKP glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obsojenega D.B. in ga po izvedenem dokaznem postopku spoznala za krivega kaznivega dejanja, navedenega v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Obsojeni D.B. je bil na glavno obravnavo v redu povabljen, vendar nanjo ni prišel, preložitve glavne obravnave ni predlagal in svojega izostanka ni opravičil. Prav tako na podlagi 1. odstavka 89. člena ZKP ni vložil prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Obsojenec se sklicuje na to, da mu je bilo znano, da je bila glavna obravnava za ostala dva obdolženca preklicana in da je štel, da se preklic nanaša tudi nanj. Za tega obsojenca glavna obravnava ni bila preklicana in se zato vložnica ne more uspešno sklicevati na obsojenčevo napačno presojo, da velja preklic tudi zanj, saj o tem ali bo glavno obravnavo opravilo ali ne, odloča samo sodišče. Obsojenčeva zagovornica k zahtevi prilaga potrdilo o obsojenčevi upravičeni zadržanosti od dela, tudi na dan glavne obravnave, vendar s tem zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe ne more spodnesti. S sklicevanjem na nov dokaz izpodbija presojo procesnega dejstva, na podlagi katerega je sodišče ugotavljalo procesne predpostavke za izvedbo glavne obravnave v obsojenčevi nenavzočnosti. Tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vložnica navaja, da je sodišče prekršilo ZKP, saj da za sojenje v nenavzočnosti ni bilo pogojev, ker je bil obsojenec zaslišan le v preiskavi, nikoli pa po vloženem obtožnem predlogu. Glavna obravnava pa je namenjena temu, da obdolženec poda svoj zagovor, poda dokazne predloge in poda tudi ugovor pravne narave.

Če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, sme po 1. odstavku 442. člena ZKP sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan.

Pritrditi je treba vložnici, da je sojenje v nenavzočnosti obdolženca v kazenskem postopku izjema in ne pravilo. Pod katerimi pogoji je v skrajšanem postopku mogoče obdolžencu soditi v nenavzočnosti, predpisuje navedena določba. Zahteve, da mora biti obdolženec pred tem že zaslišan, si ni mogoče razlagati tako, da mora biti v skrajšanem postopku zaslišan tudi po vložitvi obtožnega predloga in da ne zadošča, če je bil pred tem zaslišan v okviru preiskovalnih dejanj (v konkretnem primeru v preiskavi). Ni pomembno, v kateri fazi postopka je bil obdolženec zaslišan, pač pa je odločilnega pomena, da mu je bilo v skladu z načeli pravičnega in poštenega postopka omogočeno izjaviti se o pravnih in dejanskih vidikih zadeve.

Obsojenčeva pravica do obrambe bi bila prekršena, če bi državni tožilec v obtožnem aktu v dejanskem pogledu tako spremenil opis kaznivega dejanja ali pravno kvalifikacijo, da bi tudi v skladu z načelom kontradiktornosti moralo biti obsojencu omogočeno, da se izjavi o tako spremenjeni obtožbi. V konkretni zadevi je opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu popolnoma enak opisu v zahtevi in sklepu o preiskavi. Obsojeni D.B. je storitev kaznivega dejanja priznal in opisal, kako ga je storil ter povedal, da so mu policisti ukradeno uro zasegli (list. št. 303). Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi prebralo izpovedbo oškodovanca E.T. ter nato obsojenca spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja. Strinjati se je treba z vložnico, da je glavna obravnava namenjena temu, da obdolženec poda zagovor in ugovore pravne in dejanske narave ter da kot subjekt kazenskega postopka podaja tudi dokazne predloge. Vendar pa je že po naravi stvari jasno, da se s tem da na glavno obravnavo ne pride, obdolženec dejansko odreče pravici do sojenja v navzočnosti in tako odpove možnosti aktivne obrambe na glavni obravnavi. Pomembno je, da sodišče obsojencu zagotovi pošten (fair) postopek in v okviru tega tudi sojenje v navzočnosti. Če obsojenec te pravice ne izkoristi, iz svoje opustitve ne more potegniti koristi.

Obsojenčeva zagovornica v zahteva navaja, ne da bi opredelila za katero kršitev zakone gre, da protokolacija v zapisniku o glavni obravnavi, da je bila izpovedba oškodovanca E.T. prebrana v soglasju s strankami, kolikor zadeva obsojenčevo soglasje, ni točna.

Tudi s to navedbo zahteva ne more omajati zakonitosti napadene pravnomočne odločbe. Namreč, če so podani pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, lahko sodišče v skladu z 2. odstavkom 340. člena ZKP in če s tem soglaša na glavni obravnavi navzoča nasprotna stranka, prebere izpovedbo priče, četudi nima izrecnega obdolženčevega soglasja.

Zahteva ne zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s 1. odstavkom 33. člena ZKP, ko je, ne da bi odločilo o izločitvi postopka, na glavno obravnavo vabilo le tri od petih obdolžencev, jo nato za dva preklicalo in nato obravnavalo obtožni predlog le zoper obsojenca, pa še to samo glede dejanja pod točko I/5 obtožnega akta. Prav tako, da naj bi zato s sodbo ne popolnoma rešilo predmeta obtožbe in tako storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnica tudi ne uveljavlja, da sodnica po 1. odstavku 362. člena v zvezi s 429. členom takrat veljavnega ZKP po razglasitvi sodbe ni podala pouka o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe in da tega pouka ni vnesla v zapisnik o poteku glavne obravnave. Zato Vrhovno sodišče glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP zakonitosti sodnega postopka, ki je tekel pred izpodbijano pravnomočno odločbo, s tega vidika ni moglo presojati.

Vložnici ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi zatrjuje, da je sodišče prekršilo kazenski zakon, pri čemer očitno meri na kršitev po 3. točki 372. člena ZKP. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je bila moška ročna ura znamke C., ki si jo je protipravno prilastil obsojenec, vredna 35.848,30 SIT. Za majhno premoženjsko vrednost se je po dikciji 1. točke 13. odstavka 126. člena KZ, veljavnega v času storitve kaznivega dejanja, štel znesek, ki ni presegal ene polovice uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v Republiki Sloveniji v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja (povprečna čista plača v gospodarstvu). Ta plača je po podatkih, objavljenih za september - november 1995 (objavljala se je namreč trimesečno), znašala 69.210,00 SIT (Uradni list RS, št. 2/96). Vrednost ure je bila višja od polovice tega zneska in tako že po objektivnem kriteriju ne omogoča pravne kvalifikacije kaznivega dejanja po 2. odstavku 211. člena KZ. Zato se vprašanje obstoja subjektivnega elementa, ki ga opis kaznivega dejanja ne vsebuje, bi pa ga v primeru, če naj bi šlo za majhno tatvino moral, v konkretni zadevi sploh ne postavlja. Navedbe v zahtevi, da bi moralo sodišče obsojenčevo ravnanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ, so zato neutemeljene. Glede na to zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da je dne 26.10.1999 v luči določb 5. točke 1. odstavka 111. člena v zvezi s 6. odstavkom 112. člena KZ, nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega D.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Obsojenčeva zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP obsojenca glede na njegove slabe gmotne razmere oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.