Jedro

Izjava toženca, v kateri neutemeljeno trdi, da je tožnik ponaredil njegov podpis na pogodbi o najemu groba, in izjava, ki jo je podal na glavni obravnavi v civilni zadevi, da obstaja utemeljen sum in da naj se razišče, da je tožnik ubil pokojnega brata, ne da bi pri tem navedel tudi utemeljenost suma, v okoliščinah, ko je do take izjave prišlo šele potem, ko je med bratoma prišlo do spora zaradi prevzema zaščitene kmetije, pomeni žalitev dobrega imena in časti, ki je povzročila pri tožniku duševne bolečine, ki narekujejo odškodnino v višini 300.000,00 SIT, čeprav tožnik ni trdil, da bi se govorice razširile med ljudmi in ga osramotile pred okolico, in zaradi duševnih bolečin ni iskal strokovne pomoči, so ga pa prizadele in je bila njegova zavest o lastni vrednosti zmanjšana tako, da ne more več med ljudi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Trebnjem je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 23.1.2003 do 1.7.2004, od 2.7.2004 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je bilo zavrnjeno, tožencu pa naloženo, da mora povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 80.384,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.7.2004 dalje do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe se je pritožil toženec. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da se sodba spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka z obrestmi. V pritožbi navaja, da sodba nima ocene o tem, da in iz katerih razlogov, pomenijo besede toženca "da obstaja sum in da naj se razišče, da je tožnik ubil pokojnega brata", dejansko civilni delikt in poseg v osebnostne pravice. Toženec namreč ni podal nikakršnega očitka, ampak je le izrazil, da obstaja sum in da naj se to razišče. Ne drži, da takšna izjava že sama po sebi pomeni žaljivo dejstvo. Upoštevati je treba, da je toženec prava neuk, da bi vedel kje podati kazensko prijavo, in je zato ocenil, da je sodišče tista primerna institucija za to, da bi se sum preveril v zakonitem postopku. Šlo je le za laično prijavo suma storitve kaznivega dejanja na nepravi naslov, ki bi jo sodišče moralo odstopiti pristojnemu državnemu tožilstvu. Ni pa poseg v osebnostne pravice drugega ali pa žalitev. Po logiki sodišča bi bila potem vsaka laična kazenska prijava žalitev osebnosti, kar pa je absurd. Isto velja tudi glede trditve o ponareditvi podpisa.

Toženec ni trdil ničesar niti raznašal, zato bi tudi tu moralo sodišče ukrepati in poslati prijavo na pristojno tožilstvo. Meni, da so špekulacije o tem, da je znal poskrbeti za podano pravilno prijavo, zaradi nekaj predhodnih postopkov, neprimerne. Očitno je ocenil sodišče kot višjo instanco, na katero lahko naslovi svoje sume in poda prijavo, kot da to poda na policiji, ki v predhodnem primeru niti ni ukrepala in zadeve posredovala naprej. Sicer pa je tudi prisojena odškodnina neprimerno visoka, glede na dejstvo, da ni izkazano ničesar, kar bi lahko vplivalo na višino odškodnine. Trditev tožnika, da je trpel duševne bolečine, je premalo, da bi bilo moč skleniti, da so bile takšne intenzitete, ki bi opravičevale denarno odškodnino, saj ni zaradi tega obiskal zdravnika ali poiskal ustrezne pomoči, ali komu izpovedoval o svojem trpljenju. Meni, da ni dokazal nastanka škode. Nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov postopka, glede na to, da je tožnik uspel z manj kot tretjino zahtevka in stroškov ni mogoče deliti posebej glede temelja in posebej glede višine, ker se o temelju ni posebej razpravljalo, ampak v sklopu celotnega postopka. Po medsebojnem pobotanju bi moral tožnik tožencu plačati še razliko njegovih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba potrebne razloge o odločilnih dejstvih, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da je sodbo mogoče preizkusiti ter da zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožnik, niti niso podane druge procesne kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da so v danih okoliščinah besede, ki jih je izrekel toženec na glavni obravnavi v zadevi P 74/2002, ko je današnji toženec tožil današnjega tožnika zaradi plačila odškodnine in je izjavil, "da obstaja sum, in da naj se razišče, da je tožnik ubil pokojnega brata" in "da je ponaredil njegov podpis na pogodbi o najemu groba", vzbudile negativne občutke pri tožniku in je takšna izjava tudi sama po sebi objektivno žaljivo dejstvo, kljub temu, da to ni bila brezpogojna trditev, da je tožnik ubil pokojnega brata, sklicujoč se na obstoj suma za to. Pritožbeno sodišče meni, da tudi takšna izjava, ki se sklicuje na sum, če hkrati z njo tudi ne navaja utemeljenih razlogov za sum, zagotovo škoduje časti tožnika in njegovemu dobremu imenu.

Zatrjevano dejstvo s strani toženca, da ni smel videti obdukcijskega lista za pokojnega brata, ne predstavlja podlage za izražanje suma, da je nekdo storil tako hudo kaznivo dejanje, kot je uboj lastnega brata. Izjava toženca je zato nedvomno povzročila pri tožniku prizadetost, o kateri tudi izpoveduje, in mu sodišče utemeljeno verjame.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo toženčevo izjavo o sumu, da je tožnik ubil pokojnega brata in trditvi, da je ponaredil podpis na pogodbi o najemu groba, kar vse nedvomno škoduje časti tožnika, kot civilni delikt, opirajoč se pri tem tudi na merila, ki so bila izoblikovana na kazenskopravnem področju. Obrazložitev o tem v izpodbijani sodbi je obširna in prepričljiva in ji pravzaprav pritožbeno sodišče nima kaj dodajati. Sklicevanje toženca, da je prava neuk, je neutemeljeno. Vsak še tako prava neuk človek ve, da so takšne težke obdolžitve, četudi izražene kot sum, če zato nima prav nobene podlage, ki bi ga lahko navedla na pomislek, da bi bilo to lahko res, in če poleg tega še o tem ni povprašan s strani oseb, ki so pristojne za raziskovanje takih dejanj, nedopustne in to tudi v takšnih okoliščinah kot so bile dane in ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi toženčevo sklicevanje, da je prijavil sum storitve kaznivega dejanja sodišču, zaradi česar ne bi moglo iti za žalitev ali poseg v osebnostne pravice drugega, ne prepriča, ob tem da ni imel nobenega utemeljenega razloga verjeti v resničnost tistega, kar je govoril, na obravnavi v civilnem sporu. Obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj ni sledilo navedbam toženca o pravni neukosti, je prepričljiva in ima podlago v listinskih dokazih. Zato je pritožbena trditev, da gre za špekulacijo sodišča, ko ugotavlja, da je toženec znal poskrbeti za svoje pravice, ko je podal prijavo zaradi poskusa uboja v zadevi K 98/2001 in glede ponarejanja podpisa na pogodbi o najemu groba, neutemeljena. Da je trditev o ponareditvi podpisa na pogodbi žaljiva obdolžitev, tudi ne more biti nobenega dvoma.

Pritožbena navedba v zvezi s tem, da je šlo le za podajo laične kazenske prijave na nepravi naslov, je po mnenju pritožbenega sodišča zgolj izgovor, ki pa mu ne gre slediti.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno ugotovitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke in šteje, da je tudi prisojena odškodnina primerna in ustreza določbam 179. člena Obligacijskega zakonika.

Ugotovitev, da je toženec prizadel tožnika in se njegova prizadetost odraža na način, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in da zato ne hodi več med ljudi, od dogodka pa je že leto in pol, čeprav ni iskal strokovne pomoči za svojo čustveno prizadetost, je prisojena odškodnina v znesku 300.000,00 SIT po prepričanju pritožbenega sodišča primerna. Z neutemeljenim izražanjem suma o uboju lastnega brata in trditvijo o ponareditvi podpisa, glede na splošna izkustva ni dvomiti, da je tožnik trpel takšne duševne bolečine, ki opravičujejo tudi denarno odškodnino v navedenem znesku.

Neutemeljeno pa se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Toženec je nasprotoval tako temelju kot višini tožbenega zahtevka, pri čemer vztraja tudi še v pritožbi. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je upoštevalo pri tožeči stranki 66 % uspeh, ker je uspela po temelju in delno po višini, je v danem primeru v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP. Dejstvo je, da se je izkazala tožba tožeče stranke kot delno utemeljena, zato bi bila odločitev, kot jo glede stroškov predlaga tožena stranka, da bi ji moral tožnik še povrniti njene stroške nesprejemljiva ob tem, da gredo tožeči stranki stroški najmanj od uspelega dela svojega zahtevka, kar pa bi bilo več kot je tožena stranka imela svojih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili zaznamovani.