Jedro

Pritožba zoper sklep o plačilu predujma ni dopustna, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo. Po določilu ZPP sta sklepa o postavitvi izvedenca in založitvi predujma sklepa procesnega vodstva. Zoper sklepe procesnega vodstva pa ni posebne pritožbe. Sklepa o založitvi predujma ni možno prisilno izterjati, posledica neplačila predujma je, da se dokaz ne izvede.

Izrek

Pritožba se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati predujem stroškov za izdelavo izvedeniškega mnenja v višini 70.000,00 SIT, na žiro račun sodišča, v roku 8 dni od prejema sklepa, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi. Navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve in tako ni mogoče ugotoviti, kdo je predlagal izvedenca in iz kakšnih razlogov, niti ni razvidno, na kaj naj bi se nanašalo izvedeniško mnenje oziroma, na katera vprašanja bi moral izvedenec odgovoriti.

Zoper sklep o plačilu predujma pritožba ni dopustna.

Skladno s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

Glede na določbe ZPP sta tako sklep o postavitvi izvedenca, kakor tudi sklep o založitvi predujma za stroške izvedbe dokaza z izvedencem, sklepa procesnega vodstva. Po 2. odstavku 278. člena ZPP pa zoper odločbe, ki jih izda predsednik senata med pripravami na glavno obravnavo in se tičejo vodstva postopka, ni pritožbe, to pa velja tudi za tovrstne sklepe, ki jih izdaja senat na glavni obravnavi. Zato je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. odstavka 358. člena ZPP, 1. odstavka 378. člena ZPP ter 1. točke 328. člena ZPP, zavrglo pritožbo tožene stranke zoper sklep o založitvi predujma, kot nedovoljeno.

Ne glede na tako odločitev pritožbenega sodišča pa je potrebno opozoriti, da sklepa o založitvi predujma ni mogoče prisilno izvršiti, saj je posledica neplačila predujma v tem, da se dokaz ne izvede. To velja tako za primer, ko je predujem za stroške določen zaradi izvedbe dokazov, ki jih sodišče odredi po uradni dolžnosti, kot tudi za primer, ko se dokazi izvajajo na predlog strank. Sodišče je pri izdaji sklepov o založitvi predujma vezano na določilo 153. člena ZPP. Skladno z 2. odstavkom 153. člena ZPP lahko sodišče, če je odredilo izvedbo dokaza po uradni dolžnosti, določi, naj za stroške potrebni znesek založita obe stranki po enakih delih, ali pa, naj založi znesek samo ena stranka. Po 3. odstavku istega člena pa sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V takem primeru sodišče, glede na vse okoliščine, po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške. Po določbi 3. odstavka 343. člena ZPP sodišče na sklepe, ki se nanašajo na vodstvo postopka, ni vezano. Zato tudi v obravnavanem primeru obstoji možnost, da, v kolikor nobena od strank ne predlaga izvedbe dokaza s pridobitvijo izvedeniškega mnenja izvedenca psihiatra, sodišče, v kolikor meni, da je to še potrebno, dodatno zasliši pričo P.D..