Jedro

Po 607. členu zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je prevzemnik posla dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Izvršiti ga mora v določenem času, če čas ni določen, pa v času, ki je razumljivo potreben za take posle. V 608. členu ZOR pa je določeno, da lahko naročnik pogodbo razdre in zahteva povrnitev škode, če do izteka roka prevzemnik ne izpolni naročnikove zahteve. Pomembno pri tem je še določilo 18. člena ZOR, ki zahteva od strokovnjaka, da opravi posel s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Gre torej za strožjo odgovornost kot to velja za odgovornost nestrokovnjakov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožencu je naložilo, da mora plačati tožniku 253.898,85 SIT z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter mu povrniti 126.674,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi plačila pravdnih stroškov, obresti in stroškov za izvedenca. V reviziji vztraja pri svojih stališčih na prvi in drugi stopnji. Še vedno dvomi v strokovnost izvedenca J. K. in očita sodišču, da mu ga je vsililo. Nadalje ponavlja potek dogovarjanj med njim in tožnikom in vztraja pri svojem stališču, da se je zadeva zavlekla po izključni tožnikovi krivdi in da so tudi stroški bili višji zaradi njegovega ravnanja. Poleg tega je tožnik soglašal z dodatnimi deli in zato jih je bil tudi dolžan plačati. Nadalje citira mnenje avtoličarja M. D. in meni, da je on povedal vse tisto, kar je za odločitev v tej pravdni zadevi pomembnega. Sicer pa v dokaz svojim trditvam navaja nove priče ter ponovno proučitev listin, ki so v sodnem spisu. Tožniku še očita, da je ves čas pravdnega postopka spreminjal tožbeni zahtevek. Meni, da je tožnik tisti, ki je tožencu dolžan plačati njegovo delo in nikakor ne obratno. Zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi v napadenem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedan revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). To velja tudi tedaj, ko stranka sicer formalno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vsebinsko pa pravzaprav napada dejanske ugotovitve na prvi ali drugi stopnji. Toženec v reviziji uveljavlja kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar je iz obrazložitve revizije razvidno, da vidi nasprotja tam, kjer se ne strinja z dokaznimi zaključki na prvi in drugi stopnji. Revizijsko sodišče ne sme posegati v dokazno oceno sodišč in zato mora šteti, da so dejstva na prvi in drugi stopnji pravilno ugotovljena. Bistveno dejstvo v tem pravdnem postopku pa je višina materialne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe o delu. Revizijsko sodišče ni ugotovilo nikakršnih nasprotij med razlogi v sodbi, niti ne nasprotja med izrekom in razlogi. Prav tako imata obe sodbi obširne razloge o tem, zakaj štejeta, da je škoda takšna, kakršna je bila ugotovljena. Toženec v reviziji poskuša ponovno načeti vprašanje strokovnosti sodnega izvedenca J. K. Toda tudi ocena njegovega dela pomeni oceno dejanskega stanja. Morebitna kršitev ZPP v zvezi s postavitvijo izvedenca ni bila ugotovljena, morebitna izločitev pa ni bila zahtevana. O tem ima obširne razloge sodišče druge stopnje v svoji sodbi. Revizijsko sodišče se z njimi v celoti strinja. Ker revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan, tudi ni dopustno navajanje novih dejstev in dokazov. To je namreč dopustno le tedaj, če je bila storjena katera od bistvenih kršitev ZPP (387. člen ZPP).

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po 607. členu zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je prevzemnik posla dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Izvršiti ga mora v določenem času, če čas ni določen, pa v času, ki je razumljivo potreben za take posle. V 608. členu ZOR pa je določeno, da lahko naročnik pogodbo razdre in zahteva povrnitev škode, če do izteka roka prevzemnik ne izpolni naročnikove zahteve. Pomembno pri tem je še določilo 18. člena ZOR, ki zahteva od strokovnjaka, da opravi posel s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Gre torej za strožjo odgovornost kot to velja za odgovornost nestrokovnjakov.

Sodišči sta ugotovili, kako je potekalo izvajanja pogodbe med strankama ter toženčeve vedno nove zahteve za dodatna dela in zavlačevanje s pričetkom in nadaljevanjem popravil. Ugotovili sta, da kljub prevzemu popravila dne 12.1.1990, toženec dela ni dokončal ne do izteka roka za registracijo 22.1.1990, ne kasneje v podaljšanih rokih, kakor tudi ne do izdaje prvostopne sodbe dne 27.11.1993. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči nato pravilno materialnopravno sklepali, da toženec ni ravnal po pravilih stroke in po običajih, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka ter da je bil on tisti, ki je zakrivil zamudo. Tej presoji je nato pravilno sledila presoja, da se ne more sklicevati na določbo 3. odstavka 607. člena ZOR. Zato je toženec tožniku odgovoren za nastalo škodo. Škodo pa predstavlja vrednost avtomobila v času, ko je bil pripeljan v popravilo, vrednost izročenih novih delov in vrednost preplačila predračuna. Vsote navedenih vrednosti pa revizijsko sodišče ni smelo preizkušati, ker gre za dejansko stanje (že navedeni 3. odstavek 385. člena ZPP).

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). O reviziji zoper stroškovni izrek pa ni odločalo, ker gre za sklep, proti kateremu revizija ni dovoljena (1. odstavek 400. člena ZPP).