29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 1754/2005 z dne 2. 2. 2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. I 2001/01134 z dne 4. 11. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica (v izvršilnem postopku dolžnica) je skupaj s svojo hčerko (v izvršilnem postopku tretjo udeleženko) vložila zahtevo za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, ker naj bi izvršitelj poskušal opraviti rubež stvari, ki niso last dolžnice, in ker naj zamudnih obresti ne bi izračunal v skladu z zakonom. Sodišče prve stopnje je zahtevo zavrnilo. Vlagateljici sta se zoper ta sklep pritožili, vendar je Višje sodišče pritožbo zavrnilo. Višje sodišče je glede poskusa rubeža stvari zavzelo stališče, da izvršitelj ni storil nobene nepravilnosti, glede načina izračuna zamudnih obresti pa, da se zakonske zamudne obresti do 27. 6. 2003 obračunavajo po konformni metodi, šele od 28. 6. 2003 dalje pa po linearni.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj bi bili odločitvi sodišč prve in druge stopnje očitno napačni in brez razumne pravne obrazložitve, torej samovoljni in arbitrarni, saj naj bi sodišči zakon razlagali nasprotno jezikovno jasnim določbam ter nedopustno obšli očitno jasne zakonske norme. To trditev opira glede rubeža stvari na analizo 32. člena, prvega odstavka 83. člena in prvega odstavka 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ), glede metode izračuna zamudnih obresti pa na pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR) in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 in nasl. – ZPOMZO). Pritožnica meni, da bi sodišče moralo prepovedati rubež v stanovanju, ki ni v njeni lasti in v katerem ni njenih rubljivih stvari. Glede izračuna zamudnih obresti pa navaja, da je izračun po konformni metodi za čas do 1. 1. 2002, ko je začel veljati Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ), nezakonit.

B.

3.Z vidika kršitve 22. člena Ustave, bi bil lahko pomemben očitek pritožnice, da je bilo ravnanje sodišč pri odločanju o zahtevi za odpravo nepravilnosti v izvršbi arbitrarno. Vendar je ta očitek neutemeljen. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Glede grozečega rubeža stvari v stanovanju, ki naj bi bilo last njene hčerke, je sodišče prve stopnje sicer odločilo, da pritožnica in njena hči nimata pravnega interesa za zahtevo za odpravo nepravilnosti pri izvršbi, Višje sodišče pa tega pravnega stališča ni sprejelo. Pritožbo je zavrnilo zato, ker je bilo mnenja, da izvršitelj ni zagrešil nobene nepravilnosti. Svojo odločitev je razumno in s pravnimi argumenti – s sklicevanjem na 39. in 56. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 18/03 in nasl.) – tudi utemeljilo.

4.Očitno napačna oziroma arbitrarna tudi ni obrazložitev sodišč o tem, zakaj je zavrnjena zahteva za odpravo nepravilnosti glede obračuna zamudnih obresti. Višje sodišče je glede obresti sprejelo razloge sodišča prve stopnje, ki je obširno in temeljito opisalo zgodovino spreminjanja zakonodaje o zamudnih obrestih, in zakaj ni sprejemljivo stališče pritožnice, da se zamudne obresti za ves čas njene zamude obračunavajo linearno. V samo pravilnost presoje sodišč pa se Ustavno sodišče ne more spuščati, ker ni naloga Ustavnega sodišča presojati, ali sta sodišči pravilno uporabili določbe zakona ter podzakonskega akta, kolikor te določbe na raven človekovih pravic ne segajo. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zgolj dejstvo, da se pritožnica z izpodbijanima odločitvama ne strinja in da pravo razume drugače od sodišč, pa tudi ne utemeljuje zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić