Jedro

Pogodba o dolgoročenem kreditu, sklenjena med banko in upnico (zavarovalnico), odškodninski zahtevek banke, naslovljen na upnico, in virman upnice o nakazilu odškodnine upnici, niso verodostojne listine v smislu 21. čl. ZIP, na podlagi katerih bi bilo mogoče dovoliti izvršbo proti dolžnici (najemniku kredita pri banki). Predlog za izvršbo na podlagi takšnih listin sodišče zavrne, ne zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za izvršbo, ker pogodba, ki jo je predložila upnica, ni verodostojna listina po 21. čl. ZIP.

Upnica izpodbija sklep iz razloga napačne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep spremeni oz. vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Temu očita, da je preozko razlagalo določbo 21. čl. ZIP, takšna razlaga pa ni v skladu s slovensko sodno prakso. Predlagana izvršba temelji na regresni pravici upnice in ne zgolj na osnovi kreditne pogodbe, saj ni njena stranka. Fotokopija virmana, s katerim je upnica plačala odškodnino, je v bistvu razlog za nastalo dolžniško-upniško razmerje z dolžnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o izvršilnem postopku določa v drugem odst. 21. čl., da je verodostojna listina v smislu tega zakona faktura, menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz overjenih poslovnih knjig, po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine. Za fakturo se šteje tudi obračun obresti. Gre za taksativno naštevanje listin, ki jih je mogoče šteti kot verodostojno listino po ZIP. Upnica je predložila tri listine: pogodbo o dolgoročnem kreditu, sklenjeno med banko in dolžnikom, odškodninski zahtevek banke upnici in virmanski nakazili upnice banki. Nobene izmed predloženih listin ni mogoče uvrstiti med prej navedene listine, ki jih šteje zakon kot verodostojne. Še več, v nobeni izmed predloženih listin ni kot njena bistvena sestavina naveden dolžnik v tej svoji vlogi, se pravi kot dolžnik nasproti upnici. Gre torej kar za dva razloga, iz katerih izhaja neutemeljenost upničinega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Upnica regresne pravice, na katero se sklicuje v pritožbi, ne more v izvršbi na podlagi verodostojne listine izkazovati z virmanom o nakazilu odškodnine oškodovancu. Tu ne gre za prehod terjatve v smislu prvega odst. 22. čl. ZIP. Mimo navedenih dejstev in pravnih predpisov ni mogoče iti in sodišče tudi nima pooblastila, da bi jasno zakonsko določbo razlagalo tako široko, da bi lahko štelo kot verodostojno listino listine, ki jih je predložila tožeča stranka oz. da bi bila lahko na podlagi takšnih listin dovoljena izvršba na podlagi verodostojne listine (21.čl. ZIP). Argument za drugačno stališče seveda tudi ne more biti (z ničemer izkazana) zatrjevana praksa drugih slovenskih sodišč.

Tako se je pokazalo, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, le da bi moralo predlog za izvršbo zavrniti (četrti odst. 38. čl. ZIP) ne pa zavreči, saj obstoj verodostojne listine ni procesna predpostavka, marveč predpostavka materialnega prava, ker njen neobstoj pomeni, da zahtevku - predlogu za izvršbo ni mogoče ugoditi. Seveda pa pritožbeno sodišče ni moglo poseči v izrek izpodbijanega sklepa na pritožbo upnice, ker je meritorna odločitev strožje neugodnejše narave kot procesna (367. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).

Pritožbi torej ni bilo mogoče ugoditi v nobenem pogledu in ker nista ne sam postopek ne izpodbijana odločba obremenjena s kakšno bistveno kršitvijo postopka absolutne narave, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 380. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odst. 154. čl. in prvi odst. 166.čl. ZPP).