Jedro

Vsebinski okvir generalne klavzule ni strogo navezan samo na dolžnikovo odgovornost nasproti njegovim upnikom. Po širše zajemajočih pravnih standardih vestnosti in poštenja so pravno lahko odločilne tudi druge okoliščine, ki kažejo, ali se je dolžnik na premoženjskem področju vedel odgovorno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Stečajni dolžnik se pritožuje zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ustavilo postopek odpusta njegovih obveznosti in predlog za odpust zavrnilo. Stečajni upravitelj se je odzval s predlogom, naj se pritožba zavrne.

2. Pritožba ni utemeljena.

3. Postopek osebnega stečaja je bil uveden 12. 7. 2019, postopek odpusta pritožnikovih obveznosti s triletno preizkusno dobo pa se je začel 20. 8. 2019. Malo pred njenim iztekom je stečajni upravitelj odpustu ugovarjal. Sodišče prve stopnje je ugovoru ugodilo na podlagi „generalne klavzule“ iz tretjega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki se zadevno relevantno glasi: _„Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja […] izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: zloraba pravice do odpusta obveznosti).“_ Ta odstavek se glasi: _„Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja.“_ Tako opredeljeno zlorabo je sodišče prve stopnje prepoznalo v naslednjih (procesnih in dejanskih) okoliščinah.

Pritožnik v ugovoru in na narokih ni prerekal dejstev, ki jih je navedel upravitelj: - s plačilnim nalogom FURS št. DT 71010-17652/2019-2 z dne 26. 11. 2019 (odločitev prekrškovnega organa o zavrženju prepozno vložene zahteve za sodno varstvo je bila potrjena s sodbo Okrajnega sodišča v Maribor ZSV 82/2020 z dne 17. 4. 2020) je bilo pritožniku kot odgovorni osebi društva A. naloženo plačilo 600 EUR globe, ker je kršil 356. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in storil prekršek po 1. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2, ker 2. 4. 2019 v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti društva kot zavezanca za davek od dohodkov pravnih oseb davčnemu organu ni predložil obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2018 v zakonsko predpisanem roku, ki se je iztekel 1. 4. 2019, - s plačilnim nalogom FURS št. DT 71010-8942/2021-2 dne 14. 7. 2021 v zvezi s sodbo št. ZSV 682/2021 z dne 25. 11. 2021 je bilo pritožniku kot odgovorni osebi B., d. o. o., naloženo plačilo 500 EUR globe, ker je kršil določila 88. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) in storil prekršek po 2. točki prvega odstavka 141. člena ZDDV-1, ker 1. 6. 2021 v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti navedene gospodarske družbe kot zavezanke za DDV davčnemu organu ni predložil obračuna DDV za mesec april 2021 v zakonsko predpisanem roku, ki se je iztekel 31. 5. 2021, - z odločbo o prekršku št. DT 71011-593/2022-7 z dne 19. 4. 2022 je bila pritožniku kot odgovorni osebi C., d. o. o., izrečena enotna globa 5400 EUR zaradi izvršitve zakonskih znakov različnih prekrškov, ker kot odgovorna oseba navedene gospodarske družbe kršil določila prvega in drugega odstavka 90. člena ZDDV-1 ter storil prekršek po 9. točki prvega odstavka 141. člena ZDDV-1 s tem, da 21. 12. 2020 v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti navedene družbe davčnemu organu ni predložil rekapitulacijskega poročila o dobavah blaga znotraj EU, saj je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora DDV za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2020 in davka od drugih dohodkov za isto obdobje davčnemu organu predložil tudi račun v znesku 5750 EUR, ki ga je za transportne storitve izdal D. D., kupcu v Avstriji, dobave drugemu davčnemu zavezancu v Uniji pa ni izkazal v rekapitulacijskem poročilu za koledarski mesec, v katerem je opravil transakcijo znotraj EU, in ga predložil davčnemu organu do 20. dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja; da je kot odgovorna oseba te iste družbe kršil določila 67. člena ZDDV-1 in storil prekršek po 2. točki prvega odstavka 141. člena ZDDV-1 s tem, da 1. 7. in 5. 10. 2020 v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti te družbe ni pravilno obračunal znesek DDV, ki ga sme odbiti in posledično v obračunih DDV-o, in sicer za davčno obdobje od 1. 6. do 30. 6. 2020 ter od 1. 9. do 30. 9. 2020 navedel neresnične podatke, po katerih je neupravičeno uveljavljal odbitek DDV v skupni višini 19.980,33 EUR; nadalje je bilo na podlagi predloženih evidenc prejetih računov ugotovljeno, da je zavezanec po računih dobavitelja E., d. o. o., v obračunu DDV-0 za davčno obdobje od 1. 6. do 30. 6. 2020, ki ga je dne 1. 7. 2020 predložil davčnemu organu, uveljavljal odbitek DDV 8259 EUR za stroške prevoznih storitev, ki so bili plačani gotovinsko po določenem računu z dne 4. 6. 2020 z osnovo 37.540,98 EUR, in v obračunu DDV-0 za davčno obdobje od 1. 9. do 30. 9. 2020, ki ga je 5. 10. 2020 predložil davčnemu organu, uveljavljal odbitek DDV v znesku 11.721 EUR za transport po ozemlju Republike Avstrije, z gotovinskim plačilom po določenem računu z dne 10. 9. 2020 z osnovo 53.278,69 EUR. Pri navzkrižni preveritvi računi dobavitelja E., d. o. o., niso bili predloženi, niti jih ne izkazujejo uradne evidence davčnega organa, saj je bil s strani E., d. o. o., zadnji obračun predložen za junij 2019, v novembru 2020 pa je bila tej družbi odvzeta ID številka za namene DDV. Zavezanec za davek davčnemu organu tudi ni posredoval dokumentacije in listin, ki bi v skladu z določili 63. člena ZDDV-1 dokazovale uporabo blaga in storitev za namene svojih obdavčenih transakcij, kar je pogoj za priznavanje pravice do odbitka DDV glede na relevantna določila ZDDV-1, tako da je zavezanec v obračunih DDV-0 navedel neresnične podatke oziroma podatke, ki so v nasprotju z določili 63. člena v povezavi s 67. členom ZDDV-1: v obračunu za davčno obdobje od 1. 6. do 30. 6. 2020, ki je bil davčnemu organu predložen 1. 7. 2020, v znesku 8259 EUR; v obračunu za davčno obdobje od 1. 9. do 30. 9. 2020, ki je bil davčnemu organu predložen 5. 10. 2020, pa v znesku 11.721 EUR. Dolžnik je kot odgovorna oseba navedene gospodarske družbe kršil tudi določila 374. člena ZDavP-2 in storil prekršek po 6. točki prvega odstavka s tem, da na dneve 18. 6., 24. 6., 7. 9., 15. 9. in 16. 9. 2020 v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti navedene gospodarske družbe kot plačnik davka ob izplačilu dohodka, izplačanega v obdobju od 12. 6. 2020 do 10. 9. 2020 v skupnem znesku 43.200 EUR, od katerega bi moral obračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj, ni obračunal, odtegnil in plačal davčnega odtegljaja v skupni višini 10.800 EUR; v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora je bilo zato ugotovljeno, da zavezanec za davek ob izplačilu ni izkazal obveznosti od drugih dohodkov v skupnem znesku 10.800 EUR, in sicer 17. 6. 2020 v znesku 1750 EUR iz naslova nakazila 7000 EUR z dne 12. 6. 2020, 23. 6. 2020 v znesku 1650 EUR iz naslova nakazila 6600 EUR z dne 18. 6. 2020, 6. 9. 2020 v znesku 150 EUR iz naslova nakazila 600 EUR z dne 1. 9. 2020, 14. 9. 2020 v znesku 2375 EUR iz naslova nakazila 9500 EUR z dne 9. 9. 2020, 15. 9. 2020 v znesku 4875 EUR iz naslova nakazila 19.500 EUR z dne 10. 9. 2020. 4. Pritožnik je trdil, da pravkar povzete okoliščine niso bile nesporne. Vse naj bi jih bil prerekal v odgovoru na ugovor in na kasnejših narokih, posebej pa v svoji izpovedbi. Vendar pa pritožbeno sodišče enako kot prej prvostopenjsko konkretnega nasprotovanja navedenim okoliščinam v ugovoru in zapisnikih z narokov ni našlo. In tudi glede pritožnikove izpovedbe je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je izpovedba dokaz, ki služi predhodno zatrjevanim dejstvom in njihovega zatrjevanja ne more nadomestiti. Takšna je ustaljena sodna praksa, zato samo navrženi in nerazčlenjeni pritožbeni očitek, da se v pritožnikovo škodo krši ustavno načelo enakosti, ne more uspeti.

5. Tudi če bi pritožbeno sodišče sledilo pritožniku, da je treba podobno kot pri kaz­nivem dejanju kot (drugi) oviri za odpust (za katero v tej zadevi ne gre) presojati tudi okoliščine primera, ki gredo dolžniku v prid, pa se s pritožnikom ne strinja, da vse relevantne okoliščine primera v tej zadevi že na prvi stopnji niso bile pravilno ovrednotene. Pritožnikovo sklicevanje na svoje _„navedbe, da v določenih davčnih postopkih zaradi objektivnih okoliščin ni mogel izpodbijati ugotovitev davčnega organa“,_ je preveč posplošeno (v katerih postopkih? zaradi katerih okoliščin?), obenem pa pomeni nedovoljeno uveljavljanje novot šele v pritožbenem sojenju (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki se smiselno uporablja na podlagi prvega odstavka 121. členom ZFPPIPP).

6. Na začetku te obrazložitve že citirani določbi prvega in tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP začrtujeta časovni in vsebinski okvir, zunaj katerega odpust ni dovoljen. Presoja, ali je bilo ravnanje stečajnega dolžnika takšno, kot je treba, sega še pet let pred uvedbo stečajnega postopka (v tej zadevi pet let pred 12. 7. 2019). Abstraktno bo v primerih, kot je v tej zadevi, ko je treba neposredno uporabiti generalno klavzulo iz tretjega odstavka (ne pa specialnejših pravil iz drugih odstavkov tega člena), dolžnikovo ravnanje tem manj relevantno, kolikor bolj bo časovno oddaljeno od dneva, ko je predlagal začetek postopka osebnega stečaja in v njem odpust obveznosti, in od preizkusnega obdobja. Čeprav ne enako eksplicitno kot tistih pet let, tudi (in še v večji meri) preizkusno obdobje samo sodoloča časovni okvir učinkovanja generalne klavzule. Iz prvega odstavka 399. člena namreč izhaja breme dolžnikovega prizadevanja, da svoje obveznosti po najboljših zmožnostih izpolni tudi s premoženjem, ki bi ga lahko pridobil v tem obdobju. Vsebinski okvir generalne klavzule pa tudi ni strogo navezan samo na dolžnikovo odgovornost nasproti njegovim upnikom. Po širše zajemajočih pravnih standardih vestnosti in poštenja so pravno lahko odločilne tudi druge okoliščine, ki kažejo, ali se je dolžnik na premoženjskem področju vedel odgovorno.

7. V tej zadevi je tudi po presoji pritožbenega sodišča odgovor nikalen. Kot je razvidno iz okoliščin, povzetih štiri točke obrazložitve višje, je pritožnik v obdobju malo pred uvedbo postopka osebnega stečaja, nato pa večkrat v samem preizkusnem obdobju storil vrsto resnih prekrškov na davčnem področju kot odgovorna oseba različnih pravnih oseb (ta resnost dovolj jasno izhaja že iz velikosti izrečenih glob, poleg tega pa že zlasti iz sporočanja neresničnih podatkov o davčnih obveznosti v velikosti več tisoč evrov). Četudi s tem morda ni oškodoval svojih up­nikov, je odločilno pripomogel k oškodovanju države kot upnice pravnih oseb, ki jih je zastopal. S tem je na premoženjskem področju ravnal v tej meri neodgovorno, da se njegovo ravnanje prilega zlorabi v smislu tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, zaradi katere odpust ni dovoljen.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni našlo nobenih, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. členom ZFPPIPP).