Jedro

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sta tožnika glede svojega pravnega položaja nedvomno v negotovosti, ko je obstoječa sodna odločba, s katero toženec v upravnem postopku zatrjuje služnostno pravico takšne narave, da iz nje direktno ne izhaja, ali toženec to pravico ima ali ne, pač pa je potrebno glede tega še posebno dokazovanje. Ravno s sklicevanjem na služnost, za katero sicer zatrjuje, da je ne izvršuje in katere ob pravilnem razumevanju služnostne sodbe tudi nima, kot sam ponovno poudarja v pritožbi, pa v upravnem postopku uspe na prvi stopnji, pri čemer dokazuje dvoličnost svojega ravnanja, s tem pa ustvarja tožnikoma pravno nevarnost in negotovost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki za njene pritožbene stroške 37.949,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne sodbe do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku tožečih strank, da tožencu Janezu P. kot lastniku parc. št. 196/1 k.o. T..., ne pripada nobena služnostna pravica hoje in vožnje po parc. št. 193/2 iste k.o., ki je last tožnikov Tatjane P. in Ivana P.. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 131.163,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po čl. 353/1 ZPP/77, pri čemer predlaga spremembo tožbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka s stroškovno posledico, podredno pa le spremenitev odločitve o pravdnih stroških. Navaja, da je tožeča stranka svoj pravni interes na ugotovitveni tožbi utemeljevala na ravnanju toženca v upravnem postopku, kjer je toženec obstoj take pravice zatrjeval in dokazoval, čeprav je jasno, da s predloženo sodbo toženec v pravnem oziru svoje trditve, postavljene v upravnem postopku, ne more dokazati. Sicer pa se sodišče o tej odločbi tudi ni izreklo, čeprav iz nje izhaja, da ne dokazuje tega, kar je toženec v upravnem postopku zatrjeval. Sicer pa sta tožnika kot stranki v upravnem postopku upravni organ že opozorila, da tožencu zatrjevane služnostne pravice ne priznavata. Pri tem sicer drži, da upravni organ ni pristojen ugotavljati ali služnostna pravica obstoji ali ne, v njegovi pristojnosti pa je, da ugotovi, ali je dejstvo obstoja neke zatrjevane pravice dokazano. Iz predmetne sodbe tako dejstvo ni dokazano in le taka bo lahko ugotovitev upravnega organa, če bo izpeljal pravilno in popolno svoj postopek. Ker pa je med strankama nesporno, da dejanj v smeri fizičnega izvrševanja same služnosti toženec ni nikdar izvršil, je na dlani, da pravnega interesa na ugotovitveni tožbi s sklicevanjem na potrebe upravnega postopka, ne moreta dokazati. Podrejeno in zgolj iz previdnosti pa tožena stranka ugovarja stroškovnemu delu izreka, saj v njem ni upoštevano, da tožnik ni uspel s celotnim svojim tožbenim zahtevkom, ampak le s polovico svojega zahtevka, to pa zato, ker je umaknil dajatveni del tožbe, kar bi se moralo odraziti tudi v odločitvi o stroških pravde. Tožeči stranki sta na pritožbo odgovorili, pri čemer predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe, tožencu pa naložitev v plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navajata, da je že iz dosedanjih navedb tožeče stranke in obrazložitve sodbe razvidno, da je bila tožba potrebna, če naj tožeča stranka zavaruje svoje koristi, da je toženec ne bo obremenjeval s služnostjo, kot je to poskusil v upravnem postopku. Sedaj pa je tožeča stranka prejela še odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 8.1.1999, iz katere je razvidno, da je to Ministrstvo kot upravni organ druge stopnje ugotovilo: "Neupravičene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s služnostjo, saj je iz sodbe ... razvidno, da je takratni lastnik Stanko B. v korist svoje parc. št. 196/1 k.o. T... pridobil služnost, dokler na tej parceli stoji kozolec, pri čemer pa ni nič navedeno, da to velja le za takrat stoječi kozolec." Tožeča stranka ima zato še kako močno pravno korist od take ugotovitvene sodbe, kot je izpodbijanaĐ Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče torej zaključuje, da imata tožnika pravni interes na ugotovitvi, da po tožencu zatrjevana in v upravnem postopku (za potrebe tega postopka) dokazovana služnostna pravica hoje in vožnje po njuni parc. št. 193/2 k.o. T..., ne obstoji. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sta tožnika glede svojega pravnega položaja nedvomno v negotovosti, ko je obstoječa sodna odločba, s katero toženec v upravnem postopku zatrjuje služnostno pravico takšne narave, da iz nje direktno ne izhaja, ali toženec to pravico ima ali ne, pač pa je potrebno glede tega še posebno dokazovanje. Sodba Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Novem mestu, opr. št. P 58/86, ki jo je toženec predložil upravnemu organu v dokaz, da ima služnost hoje in vožnje po parc. št. 193/2 k.o. T... in katera sicer odloči o prestavitvi zatrjevane služnosti iz enega služečega zemljišča na drugega (kar ni sporno), govori o sužnostni pravici vožnje in peš hoje, ki jo je toženec Stanko B. pridobil zase in za svoje otroke v korist svoje parc. št. 196/1 k.o. T..., dokler na tej parceli stoji kozolec. Kljub temu pa je prvostopni upravni organi tožencu izdal odločbo, s katero mu je bila, ob zatrjevani služnostni pravici kot pogoju izdaje odločbe, dovoljena uporaba zemljišča par. št. 196/1 k.o. T... za postavitev nadomestnega kozolca, pa čeprav po neprerekanih tožbenih trditvah toženec (smiselno) ni potomec Stanka B., poleg tega želi zgraditi drug, tako imenovani nadomestni kozolec. Ravno s sklicevanjem na služnost, za katero sicer zatrjuje, da je ne izvršuje in katere ob pravilnem razumevanju služnostne sodbe tudi nima, kot sam ponovno poudarja v pritožbi, pa v upravnem postopku uspe na prvi stopnji, pri čemer dokazuje dvoličnost svojega ravnanja, s tem pa ustvarja tožnikoma pravno nevarnost in negotovost. Prvostopna upravna odločba tožencu torej dovoljuje postaviti kozolec (tudi) zaradi imetništva uporabe služnostne pravice in ko bo kozolec postavljen, bo služnostno pot očitno tudi uporabljal, saj druga ne obstoji. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je nujno zaradi njune pravne varnosti tožnikoma priznati pravni interes po vložitvi zgolj ugotovitvene tožbe po 2. odst. 187. člena ZPP/77, saj kot sporočata tožnika v odgovoru na pritožbo, je toženec uspel tudi pred drugostopnim upravnim organom, ki prav tako (zmotno) smatra, da je toženec imetnik pravice služnosti na parceli, na kateri kozolec stoji, zaradi česar je ta organ zavrnil pritožbo tožnikov in potrdil odločbo prvostopnega organa. Glede na vse povedano, se izkaže pritožba toženca kot neutemeljena, zlasti pa zavajujoča, saj v primeru, torej pred upravnim organom, ko mu to koristi, zatrjuje služnostno pravico, v pravdnem postopku, ko pa mu to škodi, pa se ji, seveda zgolj v pravnem pomenu (končno o tem obstaja posredna sodna odločba) odreka oziroma celo priznava, da je nima. Pritožbene trditve, nasprotne sodbenim ugotovitvam, so torej neupoštevne. Ker služnost potrebuje v zvezi s postavitvijo nadomestnega kozolca, saj sicer upravni organ dovolitve izgradnje ne bi pogojeval z dokazom o služnostni pravici, pa se izkažejo kot neupoštevne tudi pritožbene trditve, da ker med strankama nesporno do dejanj v smeri fizičnega izvrševanja same služnosti ni prišlo (še ne), je na dlani, da tožnika pravnega interesa po ugotovitveni tožbi s skicevanjem na potrebe upravnega postopka ne moreta dokazati. Kot rečeno sta ga dokazala ravno s tem, da se zaradi ravnanja toženca prav pred upravnim organom nahajata v negotovosti glede svojega pravnega položaja, katero pa izpodbijana sodba odstrani. Zgrešena je tudi stroškovna pritožba, ko pritožnik zatrjuje, da sta tožnika uspela le s polovico svojega zahtevka, torej ugotovitvenega, saj je bil zahtevek po opustitvi vsake hoje in vožnje po parc. št. 193/2 k.o. T..., takoj po vložitvi tožbe umaknjen. Postavljen je bil itak za primer pridobitve upravne odločbe za izgradjo nadomestnega kozolca in s tem povezano bodočo uporabo poti. Bistveni del tožbe tožeče stranke je ugotovitveni del, kateri je bil tudi edini stroškovno ovrednoten na podlagi podane vrednosti spornega predmeta, zato umik točke 2 glede opustitve hoje in vožnje ne more vplivati na končno stroškovno odločitev. Tako se izkaže odločitev prvostopnega sodišča, ki je naložilo toženi stranki, ki je v pravdi propadla, plačilo vseh pravdnih stroškov tožečih strank, kot popolnoma pravilno. Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke, je odločilo tudi o stroških, ki so nastali tožečima strankama v zvezi z odgovorom na pritožbo. Za tega pritožbeno sodišče meni, da je bil v obravnavanem pritožbenem postopku potreben (1. odst. 155. čl. ZPP/77), zato pravilno, v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah prijavljene stroške v celoti priznava, kot je razvidno iz specificiranega stroškovnika tožečih strank.