Jedro

Po določbi 3. odstavka 3. člena ZGO-1 investitorjem pod predpisanimi pogoji za začetek gradnje ni treba več pridobiti gradbenega dovoljenja, če gre za enostavni objekt.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 25.10.2002, odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.10.2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo urbanistične inšpektorice, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, območne enote K. z dne 22.4.2002. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da mora investitor B.P. uskladiti gradnjo nadstreška za osebni avto tlorisne velikosti 6,00 m x 4,60 m na zemljišču s parc. št. 332/4 k.o. L. s pogoji v lokacijskem dovoljenju Upravne enote R. z dne 19.3.1999, tako, da izvede nadstrešek v tlorisni velikosti 5,00 m x 5,50 m, da del nadstreška izvede kot teraso dimenzij 3,00 m x 5,50 m, v smeri severne meje pa izvesti nadstrešek v obliki strešnine tlorisnih dimenzij 2,00 m x 5,50 m, katere kap bo 2,00 m nad terenom, na investitorjeve stroške (1. točka izreka); da v kolikor investitor ne bo opravil naloženega dejanja na način in v roku, kot je določeno v 1. točki izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške (2. točka izreka); da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačal zavezanec na podlagi posebnega sklepa (3. točka izreka); da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik zgradil sporni nadstrešek za osebni avto v nasprotju z izdanim lokacijskim dovoljenjem, zato mu je bil utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep po določbi 1. odstavka 75. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 48/89 in Uradni list RS, št. 26/90, 48//90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe. Navaja, da ni sporno, da je bilo tožniku izdano lokacijsko dovoljenje in da je tožnik izvedel nadstrešek v nasprotju s pogoji iz lokacijskega dovoljenja. Po njegovi presoji je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, saj je ta glede na ugotovljeno dejansko stanje tožniku pravilno izrekel ukrep na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUN.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da se z odločitvijo ne strinja. Pritožbo vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sprememba posega v prostor tako minimalna, da ni omembe vredno, za investitorja pa je zaradi ekonomičnosti in uporabnosti bistvenega pomena. Izdelovalec dokumentacije je pri izdelavi naredil napako. Pri gradnji se je naredila sprememba, saj bi, kolikor bi bil objekt zgrajen popolnoma po načrtu nosilni stebri stali skoraj na sredini vhoda v garažo. Zaradi neskladij z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem in uporabnostjo novo nastalega objekta bo predlagal spremembo lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Niso mu znane navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, ker tega ni prejel. Meni, da s posegom v prostor ni kršil pogojev lokacijskega dovoljenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu organu v novo odločanje oziroma samo odloči in ugodi njegovemu zahtevku. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Iz tega izhaja, da je tožnik izvedel sporni nadstrešek v nasprotju z izdanim lokacijskim dovoljenjem. Na tej dejanski podlagi je prvostopno sodišče presodilo, da je bila določba 1. odstavka 75. člena ZUN (ki je v času izdaje izpodbijane sodbe še veljal) pravilno uporabljena in da je zato inšpekcijski ukrep, odrejen tožniku, zakonit. Področje inšpekcijskega nadzora nad zakonitostjo gradenj v veljavni zakonodaji sedaj ureja Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ki je začel veljati 1.1.2003 (pred uveljavitvijo ZGO-1 je inšpekcijsko nadzorstvo urejal ZUN). ZGO-1 je v 1. odstavku 200. člena določil, da se inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo, torej po ZUN, oziroma v določenih primerih še po Zakonu o urbanističnem planiranju. Med upravnim sporom pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-150/03-19 z dne 1.12.2005, presodilo, da določba 1. odstavka 200. člena ZGO-1, kolikor za gradnje iz 3. odstavka 3. člena tega zakona nalaga, da se inšpekcijski postopki, začeti pred uveljavitvijo ZGO-1, končajo po določbah ZUN, ni skladna z 2. členom Ustave RS, zato se razveljavi (1. točka) ter da se nepravnomočno končani inšpekcijski postopki iz prejšnje točke, vključno z izvršbo inšpekcijskih ukrepov v nepravnomočno končanih inšpekcijskih postopkih, končajo po določbah Zakona o graditvi objektov (2. točka). Po določbi 3. odstavka 3. člena ZGO-1 investitorjem pod predpisanimi pogoji za začetek gradnje ni treba več pridobiti gradbenega dovoljenja, če gre za enostavni objekt, podrobneje pa je vprašanje urejeno v Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektih, ob pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrsti del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik, Uradni list RS, št. 114/2000). Pod določenimi pogoji je gradnja zakonita in investitorju ni treba pridobiti nobenega upravnega dovoljenja.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo glede na navedeno v obravnavani zadevi materialno pravo zmotno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke (4. točka 358. člena ZPP v zvezi z 16. členom ZUS). Tožena stranka bo morala zato, ob upoštevanju navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva glede na spremenjeno materialno zakonodajo, torej, ali je predmet postopka gradnja, ki ni enostavni objekt v smislu ZGO-1 oziroma Pravilnika, ali pa je takšen objekt, kot to nakazujejo podatki spisa oziroma odločbe tožene stranke in nato o zadevi ponovno odločiti.