Jedro

Po določbi četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe je odgovorna država članica tista, v kateri je imel tožnik dovoljenje za prebivanje, in je preteklo manj kot dve leti od poteka tega dovoljenja. Dejstvo, da je tožnik imel dovoljenje za prebivanje v Republiki Finski in da je od poteka njegove veljavnosti poteklo manj kot dve leti, pa je med strankama nesporno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Finski, ki je na podlagi meril, določenih v uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je še, da se predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo, najkasneje pa v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Finska sprejela tožnika, to je od 6. 11. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da tožnik v evidenco še ni bil vnesen niti kot prosilec niti kot tujec. Pač pa je v postopek predložil dovoljenje za prebivanje Republike Finske, izdano 8. 2. 2022, veljavno do 31. 10. 2022. Na podlagi dokumenta za prebivanje, izdanega s strani Republike Finske, je tožena stranka pristojnemu organu Republike Finske 25. 10. 2023 v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem tožnika in 6. 11. 2023 prejela odgovor, da Republika Finska v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar prosilec poseduje enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot 6 mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo prvi, drugi in tretji odstavek 12. člena. Iz prvega odstavka 12. člena Dublinske uredbe izhaja, da je, kadar prosilec poseduje veljavni dokument za prebivanje, za obravnavanje prošnje za priznanje mednarodne zaščite odgovorna država članica, ki je dokument izdala.

4. Tožena stranka je s tožnikom opravila tudi osebni razgovor, na katerem je povedal, da je na Finsko odšel zato, da bi igral nogomet. Ni mu znano, kako Republika Finska obravnava prosilce za mednarodno zaščito, ker tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je imel dovoljenje za prebivanje. Republiko Finsko je zapustil, ker se ni uspel uvrstiti v finski nogometni klub. V Republiki Sloveniji je bival v Kranju v stanovanju, ki mu ga je najel nogometni klub. Vložil je tudi vlogo za dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji.

5. Tožena stranka nadalje v obrazložitvi sklepa navaja, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilca ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Izjave, ki jih je tožnik podal na osebnem razgovoru, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Finsko. Sam je izjavil, da nima zadržkov v zvezi s predajo Republiki Finski. To, da se ni uspel uvrstiti v finski nogometni klub, ne predstavlja osebne okoliščine, ki bi preprečevala predajo tožnika pristojni državi članici.

6. Tožnik v tožbi navaja, da drugi odstavek 7. člena Dublinske uredbe določa, da se za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito določi država članica, kjer je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prvič pa jo je vložil v Republiki Sloveniji in v nobeni drugi državi članici in je zato za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče odloči, da se izpodbijani sklep ne izvrši, dokler trajajo sodni in upravni postopki v zvezi s tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Z neizdajo začasne odredbe, bi lahko tožniku nastala škoda zaradi vrnitve v Republiko Finsko. Tukaj si je ustvaril krog znancev in možnosti za igranje nogometa. V Republiki Finski pa bi moral začeti z ustvarjanjem življenjskih pogojev na novo. V Sloveniji ima pravico počakati do pravnomočnosti sodnega postopka, v katerem se odloča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je glede na merila in mehanizme, določene v Dublinski uredbi, ugotovila, da je pristojna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Finska. Tožnik poseduje dokument za prebivanje, izdan s strani Republike Finske, veljaven do 31. 10. 2022 in ker še ni minilo dve leti od poteka tega dokumenta, je Republika Finska na podlagi četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe po prejemu prošnje v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca tudi sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito tožnika. Glede tožbenih navedb, da drugi odstavek 7. člena Dublinske uredbe določa, da se za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito določi država članica, kjer je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pa tožena stranka opozarja, da so netočne. V drugem odstavku 7. člena Dublinske uredbe je določeno, da se država članica, odgovorna v skladu z merili iz tega poglavja, določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici. To pomeni, da je vložena prošnja pogoj za uporabo Dublinske uredbe, ki določa merila in mehanizme za določitev odgovorne države članice. V času vložitve prošnje za mednarodno zaščito tožnika še ni minilo dve leti od poteka veljavnosti dovoljenja za prebivanje, izdanega s strani Republike Finske, zato je Republika Finska tudi sprejela pristojnost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je temeljno pravilo za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito pristojnost zgolj ene države članice, Direktiva 2013/32/EU pa določa, da je pristojna država za odločanje o pridobitvi mednarodne zaščite država, kjer je prvič vložena prošnja.

10. Sodišče je v navedeni zadevi dne 12. 2. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je imel na Finskem dovoljenje za prebivanje, ki mu ga je izdala Finska. Za dovoljenje je zaprosil v Nigeriji. Izdano je bilo za čas enega leta, poteklo pa je oktobra 2022. En teden pred potekom veljavnosti je svojemu nogometnemu agentu in klubu posredoval podatke za podaljšanje, agent pa tega ni posredoval takoj dalje, ampak šele v letu 2023. Ko je zapustil Finsko, je bilo dovoljenje še vedno veljavno. Na Finskem je bil na preizkušnji za sprejem v klub VPS, ko pa se je preizkus končal, je Finsko zapustil, ker mu niso ponudili pogodbe za igranje nogometa. Če bi se vrnil na Finsko, bi to škodovalo njegovi nogometni karieri, ker tam nima kluba in ne more služiti denarja in s tem pomagati družini. Če bi se vrnil na Finsko, se boji, da bi ga ta poslala nazaj v Nigerijo. V Sloveniji ima pogodbo z nogometnim klubom Triglav Kranj, kjer prejema plačo in plačuje davke. Glede vložitve prošnje za dovoljenje za prebivanje v Sloveniji mu je bilo svetovano, naj ta postopek stoji, dokler ni rešena prošnja za azil. Med septembrom 2022 in septembrom 2023, ko je oddal prošnjo za azil, je bival v Sloveniji tako, da je oddal potrebno dokumentacijo za dovoljenje za prebivanje in dobil potrdilo, da je bila taka vloga oddana. Na Finskem ni imel nobenih težav razen tega, da ni opravil poskusa za sprejem v nogometni klub.

**K točki I izreka:**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Predpis, ki je relevanten za odločanje o tem, katera država je odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, je Dublinska uredba, ki se uporablja neposredno. V 1. členu te uredbe je namreč določeno, da so v njej določena merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. Neposredna pravna podlaga, po kateri je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Finska, pa je določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem, in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2 in 3. V prvem odstavku 12. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala. V skladu s četrtim odstavkom 12. člena je Republika Finska odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Finska. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

13. Neutemeljeno je sklicevanje v tožbi na drugi odstavek 7. člena Dublinske uredbe, češ da bi na tej pravni podlagi morala biti Republika Slovenija odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. V drugem odstavku 7. člena Dublinske uredbe je določeno, da se država članica, odgovorna v skladu z merili iz tega poglavja, določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici. Iz tega določila ne izhaja, da je odgovorna država članica tista, kjer je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito, kot je navedeno v tožbi, ampak se odgovorna država članica določi na podlagi položaja, ki je obstajal takrat, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici. Torej je treba na podlagi tistih okoliščin, ki so obstajale takrat, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v neki državi članici, ugotavljati, katera država bi bila glede na merila iz Dublinske uredbe odgovorna za obravnavanje prošnje.

14. Ker je tožena stranka pri svoji odločitvi uporabila četrti odstavek 12. člena Dublinske uredbe, je pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa ključnega pomena presoja, ali je glede na določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe izpodbijani sklep pravilen. Torej je treba ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe. Po tej določbi pa je odgovorna država članica tista, v kateri je imel tožnik dovoljenje za prebivanje, in je preteklo manj kot dve leti od poteka tega dovoljenja. Dejstvo, da je tožnik imel dovoljenje za prebivanje v Republiki Finski in da je od poteka njegove veljavnosti poteklo manj kot dve leti, pa je med strankama nesporno.

15. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe in je zaradi tega njena odločitev pravilna ter je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K točki II izreka:**

16. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

17. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

18. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da bi mu nastala škoda zaradi vrnitve v Republiko Finsko, ker ima tu v Sloveniji svoj krog znancev in možnosti za igranje nogometa. Na Finskem pa bi moral začeti z ustvarjanjem življenjskih pogojev na novo. Vendar pa iz tožnikovih navedb ni mogoče sklepati, da na Finskem nogometa sploh ne bi mogel igrati. Na osebnem razgovoru je sam povedal, da je na Finsko odšel, da bi tam igral nogomet, to pa izhaja tudi iz zaslišanja na sodišču. Tožniku na Finskem igranje nogometa na splošno ni bilo onemogočeno, pač pa ni bil sprejet v finski nogometni klub, kar pa še ne pomeni, da nogometa na Finskem nikakor ne bi mogel igrati. Zgolj navedba, da ni prišel v nogometni klub, pa še ne zadostuje za sklepanje, da bi bila taka škoda za tožnika težko popravljiva. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da tudi če bi bil tožnik še pred pravnomočno odločitvijo v tej zadevi predan Republiki Finski, takšna škoda ne bi mogla biti težko popravljiva, saj Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.

19. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.