Jedro

Na podlagi 143. člena ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, če dolg ni pravočasno plačan. Če je bil v predmetni zadevi naveden plačilni nalog, ki je bil izvršilni naslov v tej zadevi, v času izdaje izpodbijanega sklepa o prisilni izterjavi že plačan, tako ni bilo podane podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi in je takšen sklep o izvršbi nepravilen in nezakonit. Navedenega pa sodišče ne more preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep o izvršbi Carinskega urada Murska Sobota DT 4933-3613/2013-9 z dne 7. 5. 2013 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je prvostopenjski organ tožniku naložil, da mora plačati na podlagi plačilnega naloga 06175-196/2007 (2693) z dne 10. 8. 2007, ki ga je izdal Zdravstveni inšpektorat RS in je postal izvršljiv 21. 5. 2011, globo v znesku 1.043,23 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR; zoper tožnika se opravi izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima na transakcijskih računih pri A. d.d. in B. d.d.; pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe; ugovor banke oz. hranilnice zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve. Predlagatelj izvršbe je bil Zdravstveni inšpektorat RS, ki je v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) predlagal izterjavo denarne terjatve. Na podlagi 8. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) je Carinska uprava RS, v skladu z 11. členom ZDavP-2, organ, ki je pristojen tudi za izvajanje postopkov davčne izvršbe denarnih terjatev države in samoupravnih lokalnih skupnosti, ki se izterjujejo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (v nadaljevanju ZUP), zakonom, ki ureja prekrške, zakonom, ki ureja kazenski postopek, zakonom, ki ureja pravdni postopek, zakonom, ki ureja sodne takse ter drugih denarnih terjatev, za izterjavo katerih je pristojna služba v skladu z drugimi predpisi. Na podlagi 156. člena ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti.

Ker dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo potrebno zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. V primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je v skladu s 146. členom ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V skladu z drugim odstavkom 166. člena ZDavP-2 so iz davčne izvršbe izvzeti denarni prejemki iz 159. člena ZDavP-2. Prvostopenjski organ navaja določbe 93. člena, prvi odstavek 152. člena, tretji odstavek 157. člena, 160. člena, drugega in tretjega odstavka 166. člena, 168. člena in prvi odstavek 170. člena ZDavP-2. Drugostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu v točki 1 izreka spremenil številko izvršilnega naslova, ki se pravilno glasi „2692“ in izvršljivost izvršilnega naslova, ki se pravilno glasi: „1. 6. 2011“, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Podlago za obravnavano izvršbo predstavlja 143. člen ZDavP-2. Pritožbeni organ tudi ugotavlja, da gre za plačilni nalog, ki je bil izdan samostojnemu podjetniku posamezniku (v nadaljevanju s.p.). Na podlagi podatkov iz poslovnega registra izhaja, da je tožnikov status s.p. prenehal. V skladu s prvim odstavkom 7. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je s.p. odgovoren za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Odgovoren je tudi za obveznosti, ki so nastali iz poslovanja tihe družbe, katere nosilec je bil. Gre za nadaljevanje pravne subjektivitete dolžnika kot fizične osebe. Pravno-organizacijska oblika s.p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Na podlagi prvega odstavka 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema s.p., odgovarja nosilec tega podjema, torej podjetnik kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem. Tožnik kot fizična oseba ni pravni naslednik iz poslovnega registra izbrisanega dolžnika, ampak je to ista oseba. Tožnik, naveden na plačilnem nalogu, je dolžan poplačati obveznosti, ki se terjajo od njega s sklepom o izvršbi.

V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni pogoji za izvršbo. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen plačilni nalog, ki se izvršuje, pa predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP šteje za dokazano. Pritožbeni organ ugotavlja, da niti določbe ZDavP-2, niti določbe ZUP za primere, kot je obravnavani, davčnemu organu ne dajo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izdal izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti. Klavzula o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, v posebnem postopku, ne pa v postopku davčne izvršbe. V primeru, da bi bila klavzula o izvršljivosti kasneje razveljavljena, kar pa iz dokumentacije upravnega spisa ne izhaja in tudi tožnik tega ne zatrjuje, je to razlog za ustavitev davčne izvršbe in odpravo oz. razveljavitev že izvršenih dejanj v postopku davčne izvršbe. Tožnik lahko izpodbija klavzulo izvršljivosti le pri predlagatelju izvršbe. Tako ni razloga za zaslišanje tožnika glede vročanja v postopku s prekrškom.

Tožnik v tožbi prvenstveno ugovarja kršitev pravil postopka, zlasti pa da mu predmetni plačilni nalog, ki predstavlja izvršilni naslov, ni bil pravilno vročen na naslov kjer ima stalno bivališče oziroma, kjer je zaposlen. Pravilna vročitev tudi ne izhaja iz vročilnice. Tožena stranka je tudi spremenila prvostopenjski sklep, pri čemer pa ni navedla razlogov. Tožnik je v pritožbi zoper sklep podal ugovore, o katerih se tožena stranka ni opredelila. Izpodbijani sklep in odločba pritožbenega organa nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj v obrazložitvi ni navedeno, kaj je podlaga za zaključek, da je predmetni plačilni nalog postal izvršljiv 21. 5. 2011 oz. kot to navaja pritožbeni organ 1. 6. 2011. Iz sodne prakse izhaja, da je okoliščine pravilne vročitve upravnega akta potrebno raziskati in natančno ugotoviti, saj ima vročitev pomembne pravne posledice. Pravila ZUP o vročanju je potrebno dosledno upoštevati. V nasprotnem primeru pa kršitev predstavlja poseg v tožnikovo ustavno pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Izpodbijani sklep in obrazložitev odločbe pritožbenega organa ne vsebujeta razlogov glede odločilnih dejstev in ju tudi ni možno preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. V postopku sta bili za zagovor tožnika v prekrškovnem postopku pooblaščeni dve odvetniški pisarni: C. d.o.o. ter D. o.p., d.o.o.. Prav tako ni izkazano, da bi bilo pisanje vročeno obema pooblaščencema, kar predstavlja nadaljnjo kršitev določb postopka. Tožnik v postopku ni bil zaslišan in mu tudi ni bila dana možnost, da se izjavi. Dejansko stanje je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tožniku predmetni plačilni nalog, na katerem temelji izpodbijani sklep, ni bil vročen. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v zvezi z odločbo pritožbenega organa odpravi in priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni navedel, na katere ugovore naj ne bi bilo odgovorjeno. Tožena stranka ni posegla v samo potrdilo o izvršljivosti, temveč ga je dosledno upoštevala in v skladu s tem spremenila izrek izpodbijanega sklepa. Glede klavzule izvršljivosti je bilo tožniku že v odločbi pritožbenega organa z dne 13. 12. 2013 pojasnjeno, da lahko le-to izpodbija pri organu, ki jo je potrdil. Slednje je tudi v skladu s sodno prakso Upravnega sodišča RS U 1628/2007-18, U 399/2003-9, U 1105/2006-8. Z izpodbijanim sklepom se ni ugotavljala izvršljivost izvršilnega naslova. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Med stankama je v predmetni zadevi sporno vprašanje ali je prvostopenjski organ tožniku pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep o izvršbi. Po presoji sodišča je upravičen ugovor tožnika, da mu predmetni plačilni nalog ni bil pravilno vročen. Iz upravnega spisa nesporno izhaja, da je izvršilni naslov izpodbijanega sklepa o izvršbi plačilni nalog Pn 2692, ki je postal izvršljiv 1. 6. 2011 na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Kranju ZVS 92/2011 z dne 1. 4. 2011 (klavzula o izvršljivosti izdajatelja). V tem postopku je tožnika zastopala družba D. o.p.. Iz kopij vročilnic iz upravnega spisa pa izhaja, da ji navedena sodba ni bila vročena. Iz vročilnic tudi izhaja, da je upravičen ugovor tožnika, da mu sodba ni bila vrolčena na naslov stalnega bivališča oziroma, na kraj stalne zaposlitve. Iz kopije vročilnice namreč izhaja, da je bila vročitev izvedena napačno na naslov: The Old English House, Cesta Ste Marie aux Mines 16, podpisala pa jo je oseba „E.E.“. Da sodba ni bila osebno vročeno tožniku na pravilen naslov priznava tudi Zdravstveni inšpektorat RS v dopisu 06175-196/2007-40 Carinski upravi RS z dne 14. 6. 2013. Do navedenega pa se pritožbeni organ v postopku tudi ni opredelil, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Izpodbijani sklep o izvršbi presoja glede na okoliščine v času izdaje tega sklepa, torej na dan 7. 5. 2013. Od dneva vročitve odločbe oziroma plačilnega naloga pa teče rok za prostovoljno izvršitev. Šele po poteku tega roka in v primeru, da odločba (plačilni nalog) ni prostovoljno izvršena (plačilni nalog ni plačan), nastopijo pogoji za izterjavo v izvršilnem postopku in za izdajo sklepa o prisilni izterjavi. V obravnavanem primeru pa iz listin upravnega spisa izhaja, da je bil tožniku izdan plačilni nalog Pn 2692 z dne 10. 8. 2007 za plačilo globe za prekršek storjen 27. 7. 2007 v višini 1.043,23 EUR, ki ga je izdal Zdravstveni inšpektorat RS. Ta je 30. 1. 2013 tožniku poslal opomin, naj predmetni plačilni nalog v roku 8 dni od prejema opomina plača, sicer bo znesek prisilno izterjan. Tožnik naj bi znesek globe za prekršek v višini 1.043,23 poravnal 21. 6. 2012, kar izkazuje kopija položnice, ki se nahaja v upravnem spisu. Zoper opomin pred izvršbo z dne 10. 8. 2007 je tožnik tudi ugovarjal in navedel, da je dolgovani znesek globe iz predmetnega plačilnega naloga že poravnal. Prvostopenjski organ je izdal izpodbijani sklep o izvršbi 7. 5. 2013, torej po tem, ko naj bi tožnik predmetni plačilni nalog že plačal. Po drugi strani pa iz dopisa Ministrstva za zdravje 06175-196/2007-26 z dne 13. 5. 2011 izhaja, da gre za opomin za plačilo plačilnega naloga 2692 z dne 10. 8. 2007 z rokom 15 dni za plačilo, iz česar pa nasprotno izhaja, da znesek spornega plačilnega naloga naj ne bi bil plačan. Iz dopisa Carinskega urada Murska Sobota DT 4933-3613/2013-13 z dne 30. 5. 2013 pa izhaja, da naj bi tožnik dolg poravnal 30. 5. 2013, kar pa je po izdaji izpodbijanega sklepa. Glede na listine upravnega spisa sodišče ne more preizkusiti dejstva, kdaj je bil predmetni plačilni nalog dejansko poravnan. Navedeno dejstvo pa vpliva na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. Na podlagi 143. člena ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, če dolg (v danem primeru globa, ki se terja s predmetnim plačilnim nalogom) ni pravočasno plačan. Če je bil v predmetni zadevi naveden plačilni nalog, ki je bil izvršilni naslov v tej zadevi, v času izdaje izpodbijanega sklepa o prisilni izterjavi že plačan, tako ni bilo podane podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi in je takšen sklep o izvršbi nepravilen in nezakonit. Navedenega pa sodišče ne more preizkusiti.

Drugostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu v točki 1 izreka spremenil številko izvršilnega naslova „06175-196/2007 (2692)“, ki se pravilno glasi „2692“ in datum izvršljivost izvršilnega naslova „21. 5. 2011“, ki se pravilno glasi: „1. 6. 2011“ z obrazložitvijo, da je v navedbi številke izvršilnega naloga in datuma izvršilnosti tega naloga prišlo do napake, ker je iz upravnega spisa razvidno, da gre za plačilni nalog 2692 z dne 10. 8. 2007. S tem nalogom se je tožniku naložilo plačilo globe, zato je pritožbeni organ v skladu z določbo 251. člena ZUP spremenil izrek izpodbijanega sklepa. Tudi po presoji sodišča je odločba pritožbenega organa pomanjkljivo obrazložena, kot to ugovarja tožnik v tožbi, saj ni podanih razlogov za zaključek, da je predmetni plačilni nalog postal izvršljiv 1. 6. 2011. Z navedenim datumom pa je pritožbeni organ spremenil izpodbijani sklep. Tudi po presoji sodišča tako prvostopenjski sklep in drugostopenjska odločba nimata sestavin, ki so predpisane s 214. členom ZUP. Če obrazložitev upravne odločbe zakonsko predpisane vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker so bila po povedanem bistveno kršena določila postopka in je tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, zato ga je sodišče na podlagi druge in tretje točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).