Jedro

Če je predmet sodnega spora dokončna odločitev toženca, da je pri tožniku ugotovljena III. kategorija invalidnosti s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo (brez dvigovanja bremen, dela na višini, ...) ni potrebno ugotavljati, ali pri delodajalcu sploh obstaja takšno delovno mesto mesto. Te ugovore (po 37. členu ZPIZ) bi lahko zavarovanec uveljavljal šele zoper odločbo, s katero bi bil razporejen na drugo ustrezno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožničin zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je ugotovilo, da so ji bile v predsodnem postopku z izpodbijanima odločbama toženca zakonito priznane pravice na temelju III. kategorije invalidnosti. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na priznanje pravic na temelju I. ali vsaj II. kategorije invalidnosti oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da v izvedenskem mnenju invalidske komisije II. stopnje ni bilo podlage za brezpogojno zavrnitev zahtevka. Na to naj bi zlasti kazala izpoved specialista kardiološke stroke in lečečega zdravnika, da v vmesnem obdobju štirih let niti trenutka ni delala na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom. Napačno naj bi bila ocenjena tudi možnost razporeditve na drugo ustrezno delo, ker ni bilo upoštevano, da s takšnim delom delodajalec ne razpolaga, niti niso bile upoštevane objektivne možnosti nasploh oz. določba 37. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju z vidika možnosti doseganja normalnih delovnih učinkov na drugem ustreznem delu.

Tožena stranka v pisnem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku ( Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je obrazložena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, zaradi česar v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja le še naslednje.

Pri razvrščanju zavarovanca v eno od kategorij invalidnosti iz 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), je odločilno le zdravstveno stanje, saj je invalidnost po definiciji iz 1. odst. 27. člena istega zakona podana le, če nastane pri njem zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerega je bil trajno razporejen pred nastankom sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, kot posledice poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela, ali bolezni, ki je več ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Pri presojanju zakonitosti izpodbijanih odločb toženca, po katerih je bila tožnica ravrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 6.2.1995 dalje, ker je bilo ugotovljeno, da za opravljanje svojega dela "čistilke poslovnih in delovnih prostorov" več sploh ni zmožna in ji je bila od navedenega dne dalje priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno, fizično lažje delo, brez stalnega dviganja in prenašanja bremen nad 7 kg, ne na višini, niti vročini, pritožbeno sklicevanje na 37. člen citiranega ZPIZ-92, ni odločilno. Ne gre za spor o zakonitosti konkretnega pravnega akta o uresničevanju pravice na podlagi preostale dela zmožnosti pri delodajalcih, da bi bilo potrebno ugotavljati tudi pogoje iz 37. člena ZPIZ-92, od možnosti doseganja normalnih delovnih učinkov do objektivnih možnosti za zaposlitev. Izpodbijana sodba iz tovrstnih razlogov ne more biti pomanjkljiva in tudi uveljavljana bistvena kršitev postopka s tem v zvezi ni podana.

Za pravilno in zakonito razsojo obravnavane zadeve je namreč odločilno le tožničino zdravstveno stanje, kakršno je bilo izkazano z medicinsko dokumentacijo do izdaje dokončne odločitve toženca 13.12.1995 in je bilo po oceni pritožbenega sodišča tako v predsodnem upravnem, kot postopku pred prvostopenjskim sodiščem pravilno in popolno ugotovljeno. Ob izkazanih začetnih degenerativnih spremembah v ledvenem delu hrbtenice brez nevroloških izpadov in registrirani večkratnih napadih hitrega bitja srca, ko obremenilno testiranje samo po sebi ni sprožilo motenj, niti ni prišlo do prekrvavitvenih motenj srčne mišiče, sta skladni izvedeniški mnenji obeh invalidskih komisij iz predsodnega postopka dovolj prepričljivi strokovno medicinski podlagi za zaključek, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti. Takšno oceno le še dodatno potrjuje pričevanje specialista dr. I. Ž. na obravnavi dne 24.3.1999. Izpovedal je, da napadi hitrega bitja srca niso odvisni od psihičnih in fizičnih obremenitev oz. stresov, da trajajo približno eno uro, vendar niso ogrožujoči za življenje. Pojasnil je tudi, da zdravljenje omenjenih težav ni niti končano, da je potrebna dodatna diagnostika in da se lahko zdravstveno stanje še popolnoma popravi. Po mnenju te priče je bila tožnica leta 1995 in še v času pričevanja s kardiološkega vidika sposobna opravljati drugo ustrezno, lažje fizično delo v polnem delovnem času. Ker torej z medicinsko dokumentacijo, ni izkazanih zdravstvenih razlogov za razvrstitev v II., kaj šele I. kategorijo invalidnosti, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Navedbe pritožnice, da od leta 1995 ni niti enkrat delala v polnem delovnem času, niso odločilne. Same po sebi in v povezavi s pričevanjem lečečega oz. izbranega zdravnika, nakazujejo le na začasno zadržanost z dela, torej upravičenost do bolniškega staleža, bodisi zaradi akutnih težav s hrbtenico ali napada hitrega bitja srca.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.