Jedro

Odpoved dediščini v korist določenega sodediča vsebinsko pomeni izjavo o odstopu svojega dednega deleža. Če je podana pred izdajo sklepa o dedovanju, zanjo ni predpisana posebna oblika. Za kasneje podano izjavo, vendar pred delitvijo zapuščine, je v zakonu predpisana posebna oblika zato, ker dedič z njo posega v že pravnomočen sklep o dedovanju.

Izrek

Revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže, v ostalem pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožničina izjava z dne 16.3.1999 o odpovedi dediščini po pokojni G. V. (sestri) v korist prvotnega toženca (brata) nima pravnega učinka, zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev te izjave. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Razlog za tako odločitev obeh sodišč o primarnem tožbenem zahtevku je, da se za veljavnost sporne izjave ne zahteva posebna oblika, predmet izjave pa je dovolj določen. Razlog za zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka je zamuda roka za izpodbijanje izjave zaradi napak volje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njeni pritožbi ugodi in prvostopenjska sodba tako spremeni, da se ugodi njenemu primarnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sekundarnemu tožbenemu zahtevku. Tožnica graja razloge pritožbenega sodišča o 146. členu Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS št. 15/76 do Ur. l. RS št. 73/2004), da njegova uporaba pride v poštev v primeru, ko pride do prenosa dednega deleža po pravnomočnosti sklepa o dedovanju in pred delitvijo zapuščine. Po mnenju tožnice prav uporaba izraza o odstopu dednega deleža sodediču pomeni, da je treba navedeno določbo uporabiti za primere dednih izjav, ki so bile podane pred izdajo sklepa o dedovanju. Ko je ta sklep izdan, je dedič že solastnik stvari, ki spadajo v zapuščino in zanj začnejo veljati določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS št. 87/2002) in lahko sklepa posle s komerkoli. Zato bi morala biti tožničina izjava z dne 16.3.1999 sodno overjena oziroma po sedanji ureditvi napravljena v obliki notarskega zapisa. Predpisana oblika je konstitutivna za veljavnost izjave, njena kršitev po 70. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ št. 29/78 in nadaljnji, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) ima za posledico ničnost. Tožnica vztraja tudi pri svojem stališču o ničnosti iz dodatnega razloga, da je predmet izjave nedoločen in nedoločljiv v smislu 47. člena ZOR, ker iz izjave ni razvidno, ali se je odpovedala zakonitemu dednemu deležu ali oporočnemu dedovanju. V nadaljevanju tožnica graja tudi razloge za zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka za razveljavitev sporne izjave.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku ni dovoljena, proti odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije: Tožnica je v tožbi uveljavljala glavni zahtevek za ugotovitev pravne neučinkovitosti sporne izjave (pravilneje ničnosti), ki ga je utemeljevala s kršitvijo predpisane obličnosti in nedoločnostjo predmeta izjave, hkrati pa je podrejeno uveljavljala tudi zahtevek za razveljavitev izjave zaradi zmote in prisile. Gre za premoženjski spor z dvema nedenarnima zahtevkoma, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Tožnica bi morala v tožbi vrednost spornega predmeta za vsakega od zahtevkov oceniti z denarnim zneskom (drugi odstavek 180. člena in drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP; Ur. l. RS št. 73/2007 - UPB3), vendar je v tožbi z zneskom 2,100.000 SIT navedla le eno, torej nediferencirano vrednost spornega predmeta. Navedba le ene ocene vrednosti spora za dva objektivno kumulirana tožbena zahtevka, postavljena po tretjem odstavku 182. člena ZPP, se ne more nanašati tako na primarni kot hkrati tudi na podrejeni tožbeni zahtevek. Zato je vrednost spornega predmeta s stališča dovoljenosti revizije v takem primeru opredeljena le glede glavnega zahtevka, za podrejeni tožbeni zahtevek pa velja, da tožeča stranka vrednosti spornega predmeta ni opredelila (primerjaj II Ips 259/2005). Pravica do revizije je v tem premoženjskem sporu odvisna od ocene vrednosti nedenarnega zahtevka. Zato ima izostanek ocene za posledico nedovoljenost revizije proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku.

O neutemeljenem delu revizije: Tožnica je tožbo vložila na podlagi sklepa zapuščinskega sodišča o prekinitvi postopka in napotitvi tožnice na pravdo. Zapuščinski postopek po pokojni sestri prvotnih pravdnih strank (med pravdo je prvotni toženec umrl, v pravdo pa sta vstopila njegova žena in sin kot dediča) se je torej že začel, sklep o dedovanju po njej pa še ni bil izdan. V taki fazi zapuščinskega postopka predloženo izjavo je treba presojati po 133. do 136. členu ZD, v obravnavanem primeru po drugem odstavku 136. člena ZD o odpovedi v korist določenega dediča, torej o odstopu svojega dednega deleža sodediču. Pritožbeno sodišče je s pravilnimi razlogi zavrnilo tožničino zavzemanje za uporabo drugega odstavka 146. člena ZD o zahtevani obliki sodne oziroma notarske overitve za veljavnost pogodbe o prenosu dednega deleža. V skladu z že sprejetim stališčem sodne prakse (sodba VS RS II Ips 264/93) je poudarilo, da je za pogodbo iz drugega odstavka 146. člena ZD zahtevana strožja obličnost zato, ker dediči z njo posegajo v že pravnomočen sklep o dedovanju. Revizijsko sodišče dodatno pritrjuje stališču o uporabi navedene zakonske določbe za tiste primere prenosov dednega deleža, do katerih pride po pravnomočnosti sklepa o dedovanju in pred delitvijo zapuščine, tudi iz razloga, ker je navedena zakonska določba umeščena v posebno poglavje o delitvi zapuščine.

Tožnica drugačno stališče utemeljuje z materialnopravno zmotnimi razlogi. Dediči so sodediči vse do delitve zapuščine, še več, do takrat so v posebni skupnosti, zapuščina pa je njihova skupna lastnina, za katero veljajo posebna zakonska pravila. S sklepom o dedovanju zato ne postanejo solastniki vsake stvari zapuščine, zaradi česar naj bi zanje veljal SPZ, kot zatrjuje revizija. Za solastnino je značilno, da obstajajo na sicer nerazdeljeni stvari določeni idealni deleži, v skupni lastnini pa deleži na stvari niso določeni (prvi odstavek 65. člena in prvi odstavek 71. člena SPZ, prej enako prvi odstavek 13. člena in drugi odstavek 18. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; ZTLR; Ur. l. SFRJ št. 6/90 in nadaljnji). S sklepom o dedovanju se določijo le dedni deleži, ki veljajo glede zapuščine kot celote, ne pa solastninski deleži na vsaki stvari zapuščine, kot očitno zmotno sklepa tožnica.

Revizijsko sodišče pritrjuje tudi pravilnim razlagam pritožbenega sodišča na koncu tretje strani njegove sodbe, da je povzeta vsebina dedne izjave dovolj določno opredeljena glede samega predmeta izjave. Zato tožnica neutemeljeno vztraja pri dodatnem razlogu ničnosti iz 47. člena ZOR.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi določb 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.