Jedro

Po določbi 1. odst. 344. člena ZOR lahko obveznost preneha samo takrat, kadar upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti (ali njenega dela) in se dolžnik s tem strinja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (2. in 3. točka II. izreka prvostopne odločbe) spremeni tako, da se glasi: Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I Ig 1862/95 - 2 z dne 2.10.1995 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 797.381,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 28.9.1995 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 22.143,28 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 2.10.1995 dalje do plačila, v 8. dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške, odmerjene v višini 77.000,00 SIT ter pritožbene stroške, odmerjene v višini 33.750,00 SIT, v 8. dneh.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo (2. in 3. točka II. izreka prvostopne odločbe) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I Ig 1862/95 z dne 2.10.1995 v 1. in 3. točki izreka (v neumaknjenem delu), ker je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 121.112,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo je nasprotna stranka odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške pritožbenega odgovora.

Sodišče druge stopnje je na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) o pritožbi odločilo na podlagi določb starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo ZPP/99. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni utemeljeno oporekala plačilu vtoževanega zneska (kot preostanka denarne terjatve tožeče stranke po računu št. 063-010-95 z dne 12.6.1995 - priloga A 2), češ, da v tem obsegu obračunanih del ni naročila (ugovorne navedbe na red. št. 3 spisa), oz. da niso bila izvršena (trditve na naroku za glavno obravnavo z dne 24.5.1999 - red. št. 10 spisa). Navedlo je izčrpne razloge na podlagi dokazne ocene listin in izpovedi zaslišanih v postopku ter zaključilo, da je tožeča stranka upravičeno izstavila račun toženi stranki za opravljena dela (razlogi v 4. odstavku na 2. strani, 3. strani in v 1. odstavku na 4. strani izpodbijane sodbe). Pač pa je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili sporazum o odpustu dolga v skladu z določili 344. člena ZOR. Ugotovitev je oprlo na prepričljivi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke (župana P.R.) in priče A.Š., na zapis slednje na računu tožeče stranke, datiran z dnem 28.7.1995 (prloga B1), nadalje na dejstvo, da je tožena stranka nesporni del računa (v znesku 815.817,30 SIT) plačala prav istega dne (priloga A 33) ter na dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 15.8.1995 (priloga B 2). Izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke F.T. je ocenilo kot neprepričljivo in plačilnemu opominu z dne 19.8.1995 (priloga A1) v povezavi z ostalimi dokazi ni pripisalo dokazne vrednosti.

Pritožba utemeljeno graja materialnopravno sklepanje sodišča prve stopnje, da je toženkina obveznost prenehala zaradi odpusta dolga. V zvezi s tem se pritožba po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno sklicuje na dejstvo, da je A.Š. na kopijo računa tožeče stranke pripisala "po dogovoru na sestanku z g. T. in R. iz stanovanjske zadruge stornirati zneske v višini 797.828,50 SIT" po njeni lastni izpovedi po sestanku, medtem ko zakoniti zastopnik tožeče stranke takšnega sporazuma ni potrdil in bi moralo prvostopno sodišče prav v zvezi s tem dejstvom oceniti dne 29.8.1995 toženi stranki poslan plačilni opomin.

Po določbi 1. odstavka 344. člena ZOR namreč lahko obveznost preneha samo takrat, kadar upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti (ali njenega dela) in se dolžnik s tem strinja. Upnikova izjava, ki je po citiranem določilu odločilno dejstvo za njegovo uporabo, mora biti v smislu 2. odstavka 28. člena ZOR jasna, svobodna in resna (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 175/99 z dne 16.12.1999). Take izjave tožena stranka ni zatrjevala, niti zanjo predložila ustreznih dokazov. Sporni zapis na kopiji računa tožeče stranke in dopis tožene stranke (prilogi B 1in B2), pri čemer glede slednjega pritožnica trdi, da ga ni prejela in je enako dejstvo v izpovedi zatrjeval tudi njen zakoniti zastopnik, sta, po mnenju pritožbenega sodišča, le listini, ki bi lahko, če bi bilo le-to vprašanje sporno, dokazovali obstoj toženkinega (dolžnikovega) soglasja k upnikovi izjavi, kot drugega pravno relevantnega dejstva za veljavnost sporazuma o odpustu dolga. Na navedeno materialnopravno stališče ne vplivajo navedbe iz pritožbenega odgovora, ki pripisuje odločilen pomen zapisanemu v dokaznih listinah tožene stranke. Sklicevanje na "dopolnitev pritožbe in pritožbi priložen nov dokaz - vabilo na sestanek z dne 25.7.1995" pa je protispisno, ker pritožnica takih procesnih dejanj ni opravila.

Tako se, izhajajoč iz abstraktnih odločilnih dejstev, določenih v uporabljeni normi, pokaže, kot odločilno dejstvo, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke obstoj upniške izjave zanikal, da prav tako prisotni na spornem sestanku priča R. o njej ni izpovedal in, da je tožeča stranka toženo stranko dne 29.8.1995 opomnila na plačilo še ne plačanega zneska po vtoževanem računu. Po mnenju pritžbenega sodišča torej vtoževana obveznost ni prenehala zaradi odpusta dolga.

Ker pa je sodišče prve stopnje navedlo prav vse odločilne razloge za obstoj vtoževane terjatve na podlagi 600. člena ZOR, ki jih je ugotovilo po skrbni in pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov (primerjaj 8. člen ZPP/77), se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na izčrpne in jasne razloge prvostopne sodbe, iz katerih izhaja tudi zaključek, da so bila po obračunu vsa dela naročena in opravljena, zaradi česar je tožena stranka dolžna svojo pogodbeno obveznost izpolniti pošteno in v vsem, kot se je glasila (glej 1. odstavek 262. člena v zvezi s 1. odstavkom 27. člena ZOR).

Ker je sodišče prve stopnje iz razlogov, navedenih v tej odločbi, iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj odločilnih dejstev iz določbe 1. odstavka 344. člena ZOR, je bilo treba pritožbi ugoditi in v izpodbijanem delu napadeno sodbo spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (3. točka 373. člena ZPP/77).

Ker je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je moralo odločiti tudi o stroških vsega postopka (glej 2. odstavek 166. člena ZPP/77). Tožnica je s tožbo uspela. Utesnitev tožbenega zahtevka za 447,00 SIT (red. št. 12 spisa) zaradi neznatnosti zneska v primerjavi z vtoževanim, ni vplivala na stroške postopka. Te je pooblaščenec tožeče stranke priglasil v stroškovniku, podanem ob zaključku glavne obravnave. Zahteval je povrnitev stroškov za "udeležbo" na štirih narokih za glavno obravnavo ter za sodno takso za sodbo. Po določbi 1. točke tar. št. 15 gre pooblaščencu tožeče stranke za zastopanje na posameznih narokih, povrnitev stroškov v višini 50 % postavke pod tar. št. 13, kar za vsak narok, glede na vrednost spora, znese 150 točk. Zahtevka za (nadaljnjih) 200, 300 oz. 250 točk v zvezi s posameznim narokom tožnik ni specificiral, saj ni konkretno navedel, iz katerega naslova, naj bi mu šla višja odmena (ni se na primer skliceval na podlago iz 13. člena Odvetniške tarife). Za sodno takso za sodbo pa je priglasil glede na taksno obveznost znesek 23.000,00 SIT. Nadaljnje pravdne stroške mora tako tožena stranka tožeči stranki povrniti v višini 77.000,00 SIT (1. odstavek 154. člena ZPP/77).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji gre tudi povrnitev pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP/77). Te je priglasila za sestavo pritožbe v višini 375 točk, kar je v skladu s 1. točko 16. tarifne številke Odvetniške tarife in ji je zato tožena stranka dolžna povrniti 33.750,00 SIT pritožbenih stroškov.

Tožena stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, pa mora stroške pritožbenega odgovora kriti sama.