Jedro

Tudi v primerih iz 12. točke 3. člena ZDen je treba upoštevati vrednost podržavljene nepremičnine in vrednost oziroma ustreznost nadomestne nepremičnine, ki jo je prejšnji lastnik kot odškodnino dobil za razlaščeno zemljišče, ter v primeru presežka vrednosti podržavljenega zemljišča pravico do denacionalizacije priznati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 22.9.2000, odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.9.2000, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 27.12.1999. Z navedeno odločbo je navedeni prvostopni upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za denacionalizacijo dela podržavljene parcele s št. 554/2 k.o. Š. ter odškodnino za izgubljeni kredit v letu 1955 v višini 400.000 takratnih DIN in material za gradnjo stanovanjske hiše in zavrnil tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z zemljiščem s parc. št. 480/1 k.o. Š. Tožena stranka je potrdila odločitev prvostopnega upravnega organa, ker je menila, da v obravnavanem primeru ni podlage za denacionalizacijo, saj je razlaščenec dobil nadomestno nepremičnino.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče prve stopnje citira določbo 12. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri so od oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o razlastitivi (Ur. l. FLRJ, št. 28/47, v nadaljevanju TZR), upravičene do denacionalizacije le-tiste, ki kot odškodnine niso dobile nadomestne nepremičnine. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila na podlagi TZR kot ležeča zapuščina po tožnikovem očetu J.J. podržavljena nepremičnina s parc. št. 554/2, za katero se glede na splošna načela dednega prava šteje, da je bila podržavljena dedičem prejšnjega lastnika, med katerimi je bil tudi tožnik, in tudi ni sporno, da so le-ti prejeli kot odškodnino (tudi) nadomestne nepremičnine, tožnik s parc. št. 206/2 travnik, v naravi stavbišče v izmeri 771 m2. Ker je tožnik za razlaščeno zemljišče dobil nadomestno nepremičnino, po mnenju sodišča prve stopnje ni upravičen do denacionalizacije. ZDen v določbi 12. točke 3. člena ne opredeljuje, kakšno nadomestno nepremičnino naj bi prejšnji lastnik prejel, kot to npr. določa v 27., 28. in 29. točki istega člena, torej šteje, da je tisti, ki je za odvzeto premoženje dobil nadomestno nepremičnino, bil ustrezno odškodovan. Zato za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je bila odškodnina v obliki nadomestnega zemljišča ustrezna. Sodišče prve stopnje se strinja s tožnikom, da je TZR določen v ZDen kot pravni temelj za denacionalizacijo glede na to, ker se je na njegovi podlagi izvajalo podržavljenje zasebnega premoženja, vendar pa ZDen priznava pravico do denacionalizacije le-tistim, za katere šteje, da jim je bila na podlagi TZR storjena krivica, ki jo je treba z denacionalizacijo popraviti, to pa so tisti, ki kot odškodnine niso prejeli nadomestne nepremičnine. Kadar ni podan pravni temelj za denacionalizacijo, kot je to v obravnavanem primeru, za odločitev v zadevi ni pomembna izbrana oblika denacionalizacije, nepomembna pa je tudi okoliščina, da ni ovire za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi. Glede na navedeno tožnik tudi ne more uspeti z ugovorom, ki je prav tako pravno neupošteven, da država, ker mu ni nadomestila vrednosti podržavljenega premoženja, ni upravičena obdržati podržavljenega zemljišča oziroma izkupička od prodaje zanj.

Ker je bil postopek pred izdajo s tožbo izpodbijane odločbe pravilen, ta odločba pa pravilna in tudi temelji na zakonu, je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Očitno je torej, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbo 12. točke 3. člena ZDen, ko mu je odreklo upravičenje do denacionalizacije zato, ker je za del podržavljene nepremičnine dobil nadomestno zemljišče. Sodišče prve stopnje je dejansko prekoračilo pooblastilo, ki mu ga daje pravni red, ko je dovolj jasno zakonsko določbo o nadomestni nepremičnini razlagalo na način, da je izpolnjen zakonski pogoj za izključitev od denacionalizacije že tedaj, kadar je razlaščenec prejel kakršnokoli nepremičnino. Sodišče prve stopnje je v tej točki dejansko prevzelo vlogo korektorja zakona in torej poseglo v zakonodajalčevo pristojnost. Kritika stališča, ki je bilo izraženo v izpodbijani sodbi, je dodatno utemeljena tudi zato, ker se je državni organ ob razlastitivi zavedal, da mu ni bilo dodeljeno zemljišče, ki bi bilo enakovredno podržavljenemu in mu je priznal še odškodnino. V primeru, ko je državni organ ob razlastitvi priznal razlaščencu odškodnino v obliki drugega zemljišča in v denarju, je po njegovem mnenju potrebno šteti, da je bila odškodnina v denarju izplačana za tisti del nepremičnine, ki ni bila nadomeščena z drugim zemljiščem. V tem primeru torej za del parcele 554/2 k.o. Š. v izmeri 1218 m2 . Ob pravilni uporabi ZDen je zato upravičen do denacionalizacije 1218 m2 tedanje parc. št. 554/2 k.o. Š. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenje kot zastopnik javnega interesa in Slovenska odškodninska družba d.d., Ljubljana, kot prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je bila tožniku nepremičnina podržavljena na podlagi TZR. Prvostopni upravni organ in tožena stranka sta ugotovila, temu pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da je ta predpis sicer naveden v 12. točki 3. člena ZDen kot podlaga za denacionalizacijo, vendar so pri odločitvi o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo upoštevali, da navedena določba ZDen ne priznava upravičenja do denacionalizacije razlaščencem, ki so za podržavljeno zemljišče kot odškodnino dobili nadomestno nepremičnino. Pritožbeni in tožbeni ugovori, da nadomestna nepremičnina ni predstavljala ustrezne odškodnine, pa so bili zavrnjeni na podlagi stališča, po katerem vrednosti odvzetega in kot odškodnino prejetega premoženja v primeru iz 12. točka 3. člena ZDen ni potrebno presojati.

Takšno stališče sodišča prve stopnje in pred njim tožene stranke in prvostopnega organa ni pravilno in po presoji pritožbenega sodišča nima opore v namenu ZDen, niti v njegovih posameznih določbah. Res je, da 12. točka 3. člena ZDen, ko določa, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi TZR, če upravičenci niso dobili kot odškodnine nadomestne nepremičnine, izrecno ne omenja merila ustreznosti nadomestne nepremičnine. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča že namen ZDen (poprava krivic) omogoča razlago, po kateri je denacionalizacija mogoča tudi v primerih iz 12. točke 3. člena ZDen, če za razlaščeno premoženje ni bila dana ustrezna nadomestna nepremičnina, enako, kot če bi bila dana ustrezna odškodnina v denarju. Pritožbeno sodišče meni, da ni podan razumen razlog za različno obravnavanje možnosti za denacionalizacijo premoženja, za katerega je bila ob podržavljenju dana nadomestna nepremičnina. Drugačna (jezikovna) razlaga 12. točke 3. člena ZDen pa bi lahko tudi pomenila, da so razlaščenci, katerih zemljišča so bila podržavljena po navedenem predpisu, v slabšem položaju kot razlaščenci, katerih zemljišča so bila razlaščena po drugih predpisih oziroma so dobili odškodnino v denarju. Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi v primerih iz 12. točke 3. člena ZDen za presojo upravičenosti do denacionalizacije pomembna ustreznost druge nadomestne nepremičnine, čeprav to izrecno ne izhaja iz same določbe tega člena. Zato je po presoji pritožbenega sodišča tudi v primerih iz 12. točke 3. člena ZDen treba upoštevati vrednost podržavljene nepremičnine in vrednost oziroma ustreznost nadomestne nepremičnine, ki jo je prejšnji lastnik kot odškodnino dobil za razlaščeno zemljišče, ter v primeru presežka vrednosti podržavljenega zemljišča pravico do denacionalizacije priznati.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje obravnavanega primera pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje v tem primeru napačno uporabo določb ZDen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS tožnikovi pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedenega v tej sodbi.