Jedro

V primeru, ko je nepristranskost sodišča postavljena pod vprašaj, je ustrezno pravno sredstvo predlog za izločitev sodnika. Pritožniki ga niso podali, zato s tovrstnimi očitki v pritožbenem postopku ne morejo uspeti.

Kršitev (t. i. protispisnost), je napaka tehnične narave, če sodišče pri prevzemanju vsebine listin ali zapisnikov v razlogih odločbe tem dokumentom pripiše drugačno vsebino, kot pa jo imajo v resnici. Pritožba ne pove, vsebino katere listine v spisu naj bi sodišče prve stopnje v sklepu napačno povzelo, kakšna je njena pravilna vsebina in zakaj je to odločilno dejstvo, zato je smiselno uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti) zatrjevana pavšalno.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je postopek po ZPND namenjen varovanju pred nasiljem, ki je lahko tako fizično kot psihično in da prav vsako neprijetno, nevljudno ali nekulturno obnašanje še ne pomeni nasilja v smislu ZPND. S tem se pritožbeno sodišče v celoti strinja in dodaja, da so ukrepi po ZPND namenjeni varovanju pravic in zaščiti žrtev nasilja, pri čemer pa ti ukrepi praviloma posegajo v nekatere pravice storilca, zato je treba vselej opraviti tehtanje med tema dvema sklopoma pravic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora psihično nasilje, če naj bo podlaga za izrek ukrepov po ZPND, dosegati določeno stopnjo oziroma intenzivnost, pri čemer je treba vprašanje, ali določeno ravnanje pomeni psihično nasilje, ki ogroža žrtev do takšne mere, da je upravičen izrek ukrepov po ZPND, presojati tudi objektivno.

Pritožbene navedbe, da je ZPND usmerjen v varovanje dostojanstva človeka in nedotakljivosti njegove duševne celovitosti, držijo le delno. Prav vsak napad na dostojanstvo ali duševno celovitost (npr. občasna verbalna žalitev, posmeh ali pomanjkanje izkazovanja spoštovanja) sam po sebi še ne more biti podlaga za izrek ukrepov po ZPND, prav tako sama po sebi za izrek ukrepa ne zadošča kršitev nedotakljivosti stanovanja ali kršitev zasebnosti.

Četudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da so ravnanja nasprotnega udeleženca za predlagatelje neprijetna, stresna in jim povzročajo stisko (kar se je izkazalo tudi ob zaslišanju druge predlagateljice, ki je na naroku jokala), pa v konkretnem primeru pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da ugotovljena ravnanja nasprotnega udeleženca objektivno gledano niso takšna, da bi jih bilo mogoče opredeliti za psihično nasilje v smislu ZPND.

Povzročitev škode sama po sebi ne more biti podlaga za ukrepanje po ZPND, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi nasprotni udeleženec naredil škodo na vratih.

Izoliran dogodek razbijanja po vratih, četudi bi se res zgodil, bi lahko pomenil nedostojno obnašanje, morda kršitev javnega reda in miru, ne pa tudi nasilja v smislu ZPND.

Četudi je nasprotni udeleženec res brez utemeljenega razloga odstranil kljuke in/ali vrata, je to morda kršitev pravil o upravljanju solastne stvari ali kakšne druge obligacijske pravice, ne pa nasilje (ne zatrjuje se, da bi pri teh menjavah kogarkoli napadel, da bi npr. odrival ali kakorkoli fizično ogrožal predlagatelje). Tudi prekinitev stikov z otrokoma že pojmovno ne more biti nasilje, četudi je najbrž res stresno za otroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na predlog predlagateljev 28. 6. 2021 izdalo sklep in nasprotnemu udeležencu izreklo več ukrepov po 19. členu ZPND. Na ugovor nasprotnega udeleženca je, po izvedenem dokaznem postopku, z izpodbijanim sklepom ugovoru ugodilo, sklep razveljavilo in zavrnilo predlog za izrek ukrepov po ZPND.

2. Zoper sklep se pritožujejo predlagatelji in med drugim navajajo, da je ZPND usmerjen v varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, predvsem nedotakljivost človekove duševne celovitosti. Sodišče je sledilo nasprotnemu udeležencu in njegovim neverodostojnim pričam. Citirana sodna praksa ni primerljiva s konkretnim primerom. Prva predlagateljica je izpovedala, da se je bala, da bi nasprotni udeleženec res v hišo naselil podnajemnike, kar sodišče povsem prezre in ji ne verjame. Predlagateljem je nasprotni udeleženec večkrat rekel, da naj se izselijo in da bo hišo prodal. Sodišče je postavljalo vprašanja tako, da je izrazit dvom v njegovo nepristranskost. Predlagatelji so izpovedali, da je nasprotni udeleženec slikal prostore z namenom, da bo naselil najemnike, da bo skupna kuhinja in skupno stanovanje, ker jim je tako govoril. S tem je nezakonito posegal v zasebnost predlagateljev. Sodišče zmotno ugotavlja, da pri predlagateljih ni bilo prisotno ponižanje, strah, ogroženost in duševne stiske. Nasprotni udeleženec s spremembo trditvene podlage o skupnem premoženju in tožbo na izselitev izkazuje ustrahovanje, ponižanje in s tem izvaja psihično nasilje nad predlagatelji. Sodišče verjame samo nasprotnemu udeležencu in njegovim pričam, da ni bilo razbijanja po vratih. Priča A. A. je mali bratranec nasprotnega udeleženca in ima zagotovo interes, da v tem postopku uspe nasprotni udeleženec. Sodišče ne bi smelo upoštevati pričanja A. A., saj je bil nasprotni udeleženec s tem dokaznim predlogom prekludiran. Sodišče spregleda, da sta oba otroka izpovedala, da je nasprotni udeleženec z njima prekinil stike po vložitvi tožbe na izselitev in jima naročil, da ga ne smeta klicati. Nasprotni udeleženec je kršil nedotakljivost stanovanja.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

_Uvodno in glede procesnih kršitev:_

5. Predlagatelji v pritožbi nekajkrat namigujejo, da naj bi bilo sodišče pristransko in da naj bi delovalo v korist nasprotnega udeleženca. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v primeru, ko je nepristranskost sodišča postavljena pod vprašaj, ustrezno pravno sredstvo predlog za izločitev sodnika. Pritožniki ga niso podali, zato s tovrstnimi očitki v pritožbenem postopku ne morejo uspeti.

6. V zvezi z navedbami, da se predlagatelji »ne morejo znebiti občutka, da je sodišče zagovornik NU in tudi odločitev sodišča, predvsem pa obrazložitev daje nedvomen vtis, da je prva predlagateljica resnično slišala pooblaščenca nasprotnega udeleženca po zaključku naroka 18. 10. 2021, da je rekel sodnici: Hvala, ker ste bila naš zaveznik,« pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre zgolj za trditev predlagateljice, medtem ko pooblaščenec nasprotnega udeleženca in razpravljajoča sodnica tako izjavo izrecno zanikata (zapisnik z dne 20. 12. 2021, list. št. 75). Predlagatelji kljub tem očitkom niso predlagali izločitve sodnice, zato se v pritožbenem postopku na domnevno pristranskost ne morejo več sklicevati. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da četudi bi pooblaščenec stranke res izrekel kaj takega, to samo po sebi še ne dokazuje, da je bila sodnica resnično pristranska. Ponavljanje tovrstnih nedokazanih očitkov v pritožbi je neutemeljeno in neuspešno.

7. Pritožba na nekaj mestih očita sodišču prve stopnje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku,3 češ da se sodišče ni opredelilo do nekaterih navedb oziroma delov izpovedb. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Sodišče je v obrazložitvi odločbe dolžno navesti razloge o odločilnih dejstvih in te razloge je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno in popolnoma ugotovilo ter obrazložilo, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Ni nujno, da se sodišče do prav vsake strankine navedbe izrecno opredeli, saj zadošča, če se do nekaterih navedb opredeli posredno.

8. Pritožba zatrjuje tudi kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev (t. i. protispisnost), je napaka tehnične narave, če sodišče pri prevzemanju vsebine listin ali zapisnikov v razlogih odločbe tem dokumentom pripiše drugačno vsebino, kot pa jo imajo v resnici. Pritožba ne pove, vsebino katere listine v spisu naj bi sodišče prve stopnje v sklepu napačno povzelo, kakšna je njena pravilna vsebina in zakaj je to odločilno dejstvo, zato je smiselno uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti) zatrjevana pavšalno. Dejansko s temi navedbami pritožba uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, o čemer bodo razlogi zapisani v nadaljevanju. Pritožbene navedbe, da citirana sodna praksa ni primerljiva s konkretnim primerom, so vsebinsko prazne, saj pritožba ne pove, v čem naj bi bila razlika.

9. Pritožba ima prav, da vprašanje skupnega premoženja za ta postopek ni relevantno, vendar se tudi predlagatelji s tem vprašanjem obširno ukvarjajo (npr. točka 1 predloga in točka 4 odgovora na ugovor; pritožbene navedbe, da naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do navedb predlagateljev, kdaj in kako je bila leta 2019 vložena tožba na ugotovitev skupnega premoženja in kaj se je v tej pravdi dogajalo – zadnji odstavek na 4. in prvi ter drugi odstavek na 5. strani pritožbe). Sodišče prve stopnje je spor v zvezi s skupnim premoženjem omenilo, ker je indično, da bistvo konfliktov med predlagatelji in nasprotnim udeležencem ni vprašanje nasilnih ravnanj nasprotnega udeleženca, temveč spor v zvezi s skupnim premoženjem oziroma lastništvom hiše, pa tudi zato, ker je ugotovilo, da so ravnanja nasprotnega udeleženca usmerjena predvsem v urejanje teh vprašanj v zvezi s hišo, ne pa z namenom, da bi osebno škodoval predlagateljem.

_Glede pogojev za izrek ukrepov po ZPND:_

10. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je postopek po ZPND namenjen varovanju pred nasiljem, ki je lahko tako fizično kot psihično in da prav vsako neprijetno, nevljudno ali nekulturno obnašanje še ne pomeni nasilja v smislu ZPND (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). S tem se pritožbeno sodišče v celoti strinja in dodaja, da so ukrepi po ZPND namenjeni varovanju pravic in zaščiti žrtev nasilja, pri čemer pa ti ukrepi praviloma posegajo v nekatere pravice storilca, zato je treba vselej opraviti tehtanje med tema dvema sklopoma pravic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora psihično nasilje, če naj bo podlaga za izrek ukrepov po ZPND, dosegati določeno stopnjo oziroma intenzivnost, pri čemer je treba vprašanje, ali določeno ravnanje pomeni psihično nasilje, ki ogroža žrtev do takšne mere, da je upravičen izrek ukrepov po ZPND, presojati tudi objektivno.

11. Pritožbene navedbe, da je ZPND usmerjen v varovanje dostojanstva človeka in nedotakljivosti njegove duševne celovitosti, držijo le delno. Prav vsak napad na dostojanstvo ali duševno celovitost (npr. občasna verbalna žalitev, posmeh ali pomanjkanje izkazovanja spoštovanja) sam po sebi še ne more biti podlaga za izrek ukrepov po ZPND, prav tako sama po sebi za izrek ukrepa ne zadošča kršitev nedotakljivosti stanovanja ali kršitev zasebnosti.

12. Tudi povzročitev škode sama po sebi ne more biti podlaga za ukrepanje po ZPND, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi nasprotni udeleženec naredil škodo na vratih in da 26. 5. 2021 ni izročil vratnih kljuk. Tudi oglaševanje prodaje hiše niti pojmovno ne more pomeniti nasilja v smislu ZPND.

_Glede dejanskega stanja:_

13. Četudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da so ravnanja nasprotnega udeleženca za predlagatelje neprijetna, stresna in jim povzročajo stisko (kar se je izkazalo tudi ob zaslišanju druge predlagateljice, ki je na naroku jokala), pa v konkretnem primeru pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da ugotovljena ravnanja nasprotnega udeleženca objektivno gledano niso takšna, da bi jih bilo mogoče opredeliti za psihično nasilje v smislu ZPND. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predlagatelji trditev o grožnjah, ogrožanju in ustrahovanju ter nasilju niso uspeli konkretizirati z nobeno okoliščino, ki bi pomenila pravno upoštevno nasilje v smislu ZPND. Vsa dejanja, ki so jih navajali predlagatelji in ki jih izpostavlja tudi pritožba, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da gre za nasilje, ki bi opravičevalo varstvo po ZPND.

14. Pritožbene navedbe, da naj bi nasprotni udeleženec brez soglasja in vednosti prve predlagateljice poplačal »preostanek kredita za hišo, ki ga je najela prva predlagateljica,« kar naj bi bilo oblika psihičnega nasilja, ne vzdržijo resne presoje. Če je nasprotni udeleženec poplačal kredit, ki bi ga sicer morala predlagateljica, slednje pomeni, da ga njej najbrž ne bo treba; kaj naj bi bilo v tem nasilnega za predlagateljico, pritožbeno sodišče ne more ugotoviti, pritožba pa tudi ne zna pojasniti.

15. Neresnične so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo izpoved prve predlagateljice, da je nasprotni udeleženec govoril, da bo v hišo naselil najemnike; sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja opredelilo (10. do 12. in 21. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) in pojasnilo, da to ne pomeni pravno upoštevnega nasilja v smislu ZPND. Enako velja za pritožbene navedbe o tem, da naj bi nasprotni udeleženec predlagateljem govoril, da se morajo izseliti, da je vložil tožbo in kako je ravnal v pravdnih postopkih za izselitev4 ter za ugotovitev skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (primerjaj opombo št. 1 na 8. strani izpodbijanega sklepa), da »grožnja« z zakonitimi sredstvi (tožba, kazenska ovadba ipd.) ni pravno upoštevna grožnja in zato tudi že pojmovno ne more iti za nasilno dejanje. Pritožba ne zatrjuje, da bi nasprotni udeleženec grozil, da jih bo izselil s pomočjo kriminalcev ali samovoljno, temveč se je poslužil zakonitega sredstva (tožbe).

16. Pritožbene navedbe, da sta bila otroka v strahu, da bo nasprotni udeleženec začel s fizičnim napadom, same po sebi ne omogočajo zaključka, da nasilje resnično grozi, saj gre zgolj za subjektivno mnenje predlagateljev, ki pa ni (zaenkrat) podprto z nobenimi objektivnimi dejstvi (primerjaj razloge v 13. točki izpodbijanega sklepa). Vsi predlagatelji so na zaslišanju potrdili, da do sedaj nasprotni udeleženec ni bil nikoli fizično nasilen do njih, kakšnega konkretnega nasilnega dejanja pa ne omenja niti pritožba. Zgolj subjektivno mnenje o ogroženosti še ne zadošča za uporabo ZPND. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da »je povsem jasno, kar se dogaja in poroča v medijih, da zaradi nasilja v družini, prihaja tudi do fizičnih napadov, s strašljivimi posledicami ...« Po tej logiki bi bil izrek ukrepov po ZPND upravičen v vsakem primeru, ko se zakonca ali partnerja razideta, pa pri tem obstajajo kakršna koli nesoglasja ali spori. ZPND nima tako daljnosežnega dometa in ni namenjen preprečevanju groženj, ki obstajajo zgolj hipotetično.

17. Povzročitev škode sama po sebi ne more biti podlaga za ukrepanje po ZPND, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi nasprotni udeleženec naredil škodo na vratih. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo (16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je odnesel ena (notranja, ne vhodna) vrata in notranje kljuke, za kar je podal pojasnilo, da jih želi popraviti; v postopku se je izkazalo, da je vsaj ena vrata poškodoval tretji predlagatelj, torej navedbe nasprotnega udeleženca o potrebi po popravilu niso povsem nerealne. V zvezi z dogodkom 18. 5. 2021 (ko je odstranil kljuke in ena vrata ter povzročil škodo na vratih) sami predlagatelji navajajo, da jih tedaj ni bilo doma in da jih je dogodek vznemiril, ker so mislili, da so v hišo vlomili kriminalci. Vendar se je izkazalo (tako je ugotovilo sodišče prve stopnje), da je v hišo vstopil nasprotni udeleženec s ključem. To dejanje je bilo evidentno usmerjeno v premoženje (za katerega se pravdata nasprotni udeleženec in predlagateljica) in ne v osebe predlagateljev. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje (21. točka obrazložitve), da nobeno od opisanih dejanj objektivno gledano ne predstavlja nasilnega ravnanja, ki bi upravičevalo ukrepanje po ZPND. S tem je posredno odgovorjeno na navedbe predlagateljice, da naj bi dejanje 18. 5. 2021 (ki se je zgodilo brez prisotnosti predlagateljev) pri predlagateljih povzročilo psihični pritisk.

18. Pritožba tudi prezre ugotovitve sodišča prve stopnje, da je celo druga predlagateljica, ki je bila zaradi dogodkov vidno prizadeta, izpovedovala, da se boji predvsem tega, da se bo morala izseliti in ne bo imela kje bivati, če bi bil izid delitve skupnega premoženja tak (21. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa; izpovedba druge predlagateljice; 6. in 7. stran zapisnika z dne 20. 12. 2021). Tako se izkaže za pravilen zaključek prvostopenjskega sklepa, da je stiska predlagateljev (predvsem otrok) povezana z eksistencialnimi vprašanji (kje bodo bivali), kar pa ni posledica nasilnih ravnanj nasprotnega udeleženca, temveč predlagatelje skrbi, kaj bo, če se sodni postopek v zvezi s skupnim premoženjem konča za njih neugodno. Pri tem pritožbeno sodišče le dodaja, da so tudi ti strahovi deloma neutemeljeni, saj so starši dolžni preživljati svoje otroke tudi po polnoletnosti, dokler se redno šolajo. Pritožbeno sodišče verjame predlagateljem, da so grožnje nasprotnega udeleženca glede vselitve podnajemnikov doživljali stresno, vendar gre za njihovo subjektivno prepričanje, ki še ne upravičuje ukrepanja po ZPND.

19. Četudi je res, da naj bi nasprotni udeleženec slikal prostore z namenom, da bo naselil najemnike, tudi to še ne pomeni nasilja v smislu ZPND; poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predlagatelji v zvezi s tem izpovedovali tudi druge stvari, ki pa jih pritožba zamolči: tako je predlagateljica (primerjaj zapisnik na list. št. 61) izpovedala, da »če on hodi po hiši ni problem, ni pa v redu, da on razmetava in slika po hiši, fotografije daje v tožbo pri delitvi premoženja.« Predlagateljica ni niti zatrjevala niti izpovedovala, da bi nasprotni udeleženec sporne fotografije uporabljal za osebno diskreditacijo predlagateljev (npr. objavo spotakljivih fotografij na družabnih omrežjih), temveč iz njene izpovedbe izhaja, da je tudi fotografiranje usmerjeno predvsem v (domnevno) izboljšanje položaja nasprotnega udeleženca v pravdah v zvezi s skupnim premoženjem.

20. V zvezi z domnevnim odpiranjem pošte ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, saj je zapisalo (14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da odpiranje pošte z ničemer ni izkazano in da tudi na zaslišanju prva predlagateljica tega ni izpostavila kot bistvenega za vložitev predloga po ZPND.

21. V zvezi z dogodkom 31. 5. 2021 pritožba obširno izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je zaključilo, da ni izkazano, da bi nasprotni udeleženec razbijal po vratih. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da četudi je tistega dne nasprotni udeleženec res razbijal po vratih,5 to samo po sebi še ne bi pomenilo nasilja. Izoliran dogodek razbijanja po vratih, četudi bi se res zgodil, bi lahko pomenil nedostojno obnašanje, morda kršitev javnega reda in miru, ne pa tudi nasilja v smislu ZPND. Zato so nerelevantne pritožbene navedbe o verodostojnosti prič A. A. in B. B., o prepozno vloženem dokaznem predlogu za zaslišanje A. A. ter o tem, kaj naj bi ugotovila Policijska postaja ..., ko je prišla na kraj dogodka.

22. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da je napačen in brez ustrezne obrazložitve zaključek sodišča, da je pri dogodku 31. 5. posredovala policija; policija je na kraju nesporno bila in je tudi ugotovila, kar izhaja iz dopisa oziroma poročila z dne 11. 6. 2021 (priloga A11). Res je, kar navaja pritožba, da policisti niso bili prisotni na kraju od vsega začetka (prihoda nasprotnega udeleženca), vendar sodišče prve stopnje česa takega ni ugotovilo, zato je izpostavljanje te okoliščine odveč. Ni res, da izpodbijani sklep nima razlogov, zakaj ne verjame prvi in drugi predlagateljici, da je nasprotni udeleženec razbijal po vratih; razlogi so smiselno vsebovani v tem, ko je sodišče prve stopnje zapisalo, da razbijanje ni izkazano (z zadostno stopnjo verjetnosti in skladno s pravili ZPP).

23. Kot že pojasnjeno, povzročitev premoženjske škode sama po sebi še ni nasilje, zato niso odločilne okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba v petem odstavku na 7. strani (ali so bila poškodovana vratna krila ali okovje oziroma cilindri in zakaj je nasprotni udeleženec želel menjati kljuke ter vrata). Četudi je nasprotni udeleženec res brez utemeljenega razloga odstranil kljuke in/ali vrata, je to morda kršitev pravil o upravljanju solastne stvari ali kakšne druge obligacijske pravice, ne pa nasilje (ne zatrjuje se, da bi pri teh menjavah kogarkoli napadel, da bi npr. odrival ali kakorkoli fizično ogrožal predlagatelje). Tudi prekinitev stikov z otrokoma že pojmovno ne more biti nasilje, četudi je najbrž res stresno za otroka.

24. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), je na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

25. Sodišče v družinskih postopkih o stroških odloča po prostem preudarku (drugi odstavek 55. člena ZNP-1). Predlagatelji s pritožbo niso uspeli, odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da vsi udeleženci sami nosijo svoje pritožbene stroške.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1. 3 Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je deložacijska pravda prekinjena do rešitve pravde v zvezi s skupnim premoženjem. 4 Ne zatrjuje se, da bi vrata ali karkoli drugega tudi dejansko poškodoval, prav tako se ne zatrjuje, da bi kakorkoli fizično ogrožal ali grozil predlagateljem.