Jedro

Tožnik kot izbrisani, mora v sodnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava izkazati vse predpostavke splošnega civilnega delikta. Tožnik ni izkazal vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano nastalo premoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 19.913,44 EUR v petih enakih zaporednih obrokih (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da toženki v 15 dneh povrne pravdne stroške v višini 1.639,17 EUR ter pripadajoče zamudne obresti (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker ni izvedlo dokazov v zvezi z ugotavljanjem višine denarne socialne pomoči (izvedenec ekonomske stroke, vpogled v diplomsko nalogo Sistem denarnih socialnih pomoči, revalorizacija denarnih zneskov Statističnega urada RS). Tožnik je bil vpisan v evidenco brezposelnih oseb in bi bil po prenehanju pravice do nadomestila do pridobitve nove zaposlitve upravičen do denarnega dodatka, a je sodišče kot kriterij za njegovo dodelitev postavilo višje standarde, kot jih je izvajal center za socialno delo. Ker ni imel dovoljenja za stalno prebivanje, ni mogel zaprositi za osebno delovno dovoljenje. Meni, da je v povezavi z zelo dolgim obdobjem izbrisa izkazal nadpovprečne duševne bolečine in dalj časa prisoten intenziven strah, ki terjajo višjo odškodnino od prisojene. Sodba je pomanjkljivo obrazložena in vsebuje medsebojna nasprotja.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik, rojen leta 1963 v Bosni in Hercegovini, je bil dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji. Izbris je trajal do 19. 12. 2003 (141 mesecev), zaradi česar je v upravnem postopku prejel odškodnino v višini 7.050,00 EUR.

6. Osebe, ki so bile nezakonito izbrisane iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije (v nadaljevanju izbrisani), so na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) do odškodnine upravičene po dveh poteh: v upravnem postopku (6. do 9. člen ZPŠOIRSP) se določi pavšalna odškodnina zgolj na podlagi dejstva, da je bila določena oseba izbrisana, upoštevaje obdobje izbrisa (50,00 EUR za vsak mesec izbrisa). Izbrisani, ki meni, da tako določena pavšalna odškodnina ne zadošča za povrnitev njegove celotne škode, ima možnost poleg upravno določene odškodnine zahtevati odškodnino tudi v sodnem postopku (10. do 12. člen ZPŠOIRSP). Pri slednjem se skladno z 11. členom ZPŠOIRSP uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja. To pomeni, da mora izbrisani kot tožnik v sodnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava izkazati vse predpostavke t. i. splošnega civilnega delikta: protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo (medtem ko se odgovornost povzročitelja škode domneva – prim. 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 131. člen Obligacijskega zakonika). V pravdnem postopku se uporabljajo tudi splošna pravila pravdnega postopka, med drugim pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), kar pomeni, da mora tožnik konkretizirano navesti (zatrjevati) in dokazati vsa pravno pomembna dejstva v zvezi s škodo, vzročno zvezo in tudi višino škode. Vtoževane oblike premoženjske oziroma nepremoženjske škode mora ustrezno razčleniti in obrazložiti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal vzročne zveze med izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano nastalo premoženjsko škodo. Pojasnilo je, da ni izkazal aktivnega iskanja zaposlitve, niti ni primeroma navedel potencialnih delodajalcev, prijav na razpisana delovna mesta ali opravljenih razgovorov. V trenutku izbrisa (26. 2. 1992) je bil še zaposlen, ta zaposlitev je trajala do 9. 10. 1993, iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da mu je zaposlitev tako pred izbrisom kot tudi potem prenehala iz drugih razlogov (delodajalec ni imel več potreb, drugje pa niso zaposlovali tujcev). V pritožbi tožnik sicer trdi, da zaradi pomanjkanja dovoljenja za stalno prebivanje ni mogel zaprositi za osebno delovno dovoljenje. A lahko bi zaprosil za (običajno) delovno dovoljenje (preko delodajalca), vendar o iskanju delodajalcev ni podal nobenih navedb. Pomanjkljive trditvene podlage tudi ne more nadomestiti z izpovedbo.

8. Ker tožnik že po temelju ni izkazal toženkine odgovornosti za zatrjevano nastalo premoženjsko škodo, izvedba dokazov, predlaganih v zvezi z višino škode (izvedenec ekonomske stroke, vpogled v diplomsko nalogo Sistem denarnih socialnih pomoči, revalorizacija denarnih zneskov Statističnega urada RS), ni bila potrebna. Sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeni očitki o postopkovnih kršitvah z zavrnitvijo predlaganih dokazov so zato neutemeljeni.

9. Tožnik prav tako ni uspel izkazati zatrjevanih nadpovprečnih duševnih bolečin in dalj časa prisotnega intenzivnega strahu. V zaslišanju ni o tem povedal ničesar, postavitve izvedenca ustrezne (psihiatrične) stroke pa tudi ni predlagal. Gole navedbe o nadpovprečnem obsegu nepremoženjske škode za ugoditev tožbenemu zahtevku ne zadostujejo.

10. Tožnik ni izkazal škode, ki presega 7.050,00 EUR, ki mu je bila izplačana že v upravnem postopku. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, zavrnitev tožbenega zahtevka pa je tudi ustrezno obrazložena. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženkin odgovor pa glede na vsebino ni bil potreben za pravdo, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).