Jedro

Vzporeden (ali zaporeden) tek postopka o prekršku in kazenskega postopka je kljub določbi prvega odstavka 12. člena ZP-1 dopusten, če storilec z enim ali več izvršitvenimi dejanji uresniči znake več kaznivih ravnanj, to je kaznivih dejanj in/ali prekrškov.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. A.N. in N.N. sta bili z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznani za odgovorni storitve prekrška po 4. točki prvega odstavka 11. člena ZJRM, to je ogrožanja miru in varnosti drugega v zasebnem prostoru. Vsaki od njiju je bila izrečena globa 166,92 EUR.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka N.F. Navaja, da je zoper storilko N.N. vzporedno s postopkom o prekršku zaradi istega historičnega dogodka tekel tudi kazenski postopek, v katerem je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 24.5.2007 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (KZ), za kar ji je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Navaja, da je sodnica, ki je odločala v zadevi o prekršku, sicer razpolagala s podatkom, da je obdolžena N.N. 19.12.2005 na Policijski postaji L. kot osumljenka zaradi istega historičnega dogodka podala izjavo zaradi suma storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 146. člena KZ, vendar poizvedb, ali je v teku tudi kazenski postopek, ni opravila. Sodišče zato po navedbi zahteve ni ravnalo v skladu z 12. členom Zakona o prekrških (ZP-1), po katerem bi moralo zaradi vzporednega teka kazenskega postopka postopek o prekršku prekiniti do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obdolženo N.N., razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bila zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti poslana storilki N.N. B.

4. Z izpodbijano sodbo sta bili A.N. in N.N. spoznani za odgovorni storitve prekrška po 4. točki prvega odstavka 11. člena ZJRM, storjenega s tem, „da sta 10.12.2005 ob 9.00 uri ogrožali mir in varnost osebe v zasebnem prostoru, saj sta se sprli doma na naslovu v Š. zaradi stroškov, ki so nastali v zvezi s porabljeno električno energijo, v sporu pa sta druga drugo žalili z besedami kurba in prasica ter sta druga drugo pljunili v obraz“. Zahteva poleg tega opozarja na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 24.5.2007, s katero je bila N.N. spoznana za krivo kaznivega dejanja po prvem odstavku 146. člena KZ, in sicer „da je z grdim ravnanjem prizadela telesno celovitost drugega s tem, da je dne 10.12.2005 okrog 9.00 ure v stanovanjski hiši v Š., svojo mamo A.N. z roko prijela za vrat, jo stisnila s prstom in ji pljuvala v obraz ter ji s tem povzročila odrgnino na vratu, zaradi česar je bila prizadeta njena telesna celovitost“.

5. Ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da je bila z izpodbijano sodbo o prekršku kršena določba prvega odstavka 12. člena ZP-1, po kateri se (med drugim) postopek o prekršku prekine do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku, če zoper storilca med tem postopkom začne teči kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška. Tako postopek o prekršku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, kot tudi kazenski postopek Okrajnega sodišča v Ljutomeru, sta pravnomočno končana, pri čemer je sodba o prekršku postala pravnomočna 15.5.2007, to je pred izdajo sodbe v kazenskem postopku. Takšnega položaja določba prvega odstavka 12. člena ZP-1 ne ureja, temveč je stvar kasnejšega kazenskega postopka, da se globa, ob izpolnjenih pogojih iz tretjega odstavka 49. člena KZ, všteje v izrečeno kazensko sankcijo. To je Vrhovno sodišče že obrazložilo v sodbi z dne 6.9.2007, opr. št. I Ips 290/2007, s katero je odločilo o zahtevi zagovornika obsojene N.N. za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 24.5.2007. Glede na dejstvo, da sta oba postopka (ki sta sicer dejansko tekla vzporedno) že pravnomočno končana, se očitek zahteve po vsebini nenazadnje nanaša na postopek o prekršku, ki je tekel pred sodbo in ne zoper pravnomočno sodbo o prekršku kot tako.

6. Očitku zahteve, da je bil v tej zadevi kršen prvi odstavek 12. člena ZP-1 oziroma da bi moral biti postopek o prekršku (ki je tekel pred sodbo) na podlagi te določbe prekinjen, pa tudi sicer ni mogoče pritrditi. Glede na povzeta opisa kaznivih ravnanj v citiranih sodbah Okrajnega sodišča v Ljutomeru ima vrhovna državna tožilka sicer prav, da sta zoper storilko N.N. vzporedno tekla tako kazenski postopek kot tudi postopek o prekršku glede istega historičnega dogodka. Vendar pa je za presojo utemeljenosti očitka kršitve prvega odstavka 12. člena ZP-1 odločilno, ali je opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 146. člena KZ kot predmet kazenskega postopka Okrajnega sodišča v Ljutomeru zajemal tudi znake prekrška, sedaj opisanega v izpodbijani sodbi o prekršku. Zgolj dejstvo, da obe zadevi izvirata iz istega historičnega dogodka, namreč še ne pomeni, da je bil prekršen prvi odstavek 12. člena ZP-1, temveč je vzporeden (ali zaporeden) tek več postopkov glede na okoliščine posameznega primera kljub tej določbi lahko dopusten, in sicer v primerih, ko storilec z enim ali več izvršitvenimi dejanji uresniči znake več kaznivih ravnanj, to je kaznivih dejanj in/ali prekrškov.

7. Z vprašanjem, ali ima kaznivo dejanje po prvem odstavku 146. člena KZ, obravnavano v postopku Okrajnega sodišča v Ljutomeru, tudi znake prekrška po 4. točki prvega odstavka 11. člena ZJRM, se zahteva za varstvo zakonitosti podrobneje ne ukvarja. Vendar pa primerjava zgoraj povzetih opisov teh kaznivih ravnanj (tako abstraktnih kot konkretnih) pokaže, da se bistvene okoliščine opisov v tem pogledu ne prekrivajo (Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 290/2007 obiter dicta sicer ocenilo drugače). Predmet postopka zaradi obravnavanega prekrška predstavlja očitek ogrožanja miru oškodovanke v zasebnem prostoru, ki je v opisu izpodbijane sodbe konkretiziran le z izrečenimi žalitvami in pljuvanjem. Na drugi strani je predmet postopka zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 146. člena KZ očitek posega v telesno celovitost drugega, ki je bil konkretiziran z obsojenkinim prijetjem oškodovanke za vrat in stisnjenjem s prstom ter tako povzročeno odrgnino na vratu. Opis kaznivega dejanja sicer vsebuje tudi očitek pljuvanja, vendar ta okoliščina ni znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 146. člena KZ, zato je za presojo v konkretni zadevi nepomembna. Pri tem poleg tega ne gre spregledati, da je v obeh zadevah različen tudi objekt varstva, to je javni red in mir na eni oziroma nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti na drugi strani.

8. Po ugotovitvi, da uveljavljana kršitev prvega odstavka 12. člena ZP-1 ni podana (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).