Jedro

Sodišče prve stopnje je razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki o zaslužku tožnice v obdobju pred škodnim dogodkom in je moralo opraviti zgolj enostaven matematični izračun, kakšen izpad dohodka je tožnica utrpela, ker v času zdravljenja ni mogla več opravljati dela plačanega preko študentskega servisa.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zniža odškodnina prisojena tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem za 1.000,00 EUR in pri tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za 500,00 EUR, ter se posledično spremeni tudi odločitev o stroških postopka, tako, da se po spremembi sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna prvotožniku M.T. plačati 4.229,32 EUR (1.013.514,20 SIT), in sicer znesek 4.125,00 EUR (988.473,75 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4.12.2005 do prenehanja obveznosti, ter znesek 104,32 EUR (25.000,00 SIT) od dne 17.1.2006 dalje do prenehanja obveznosti, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici T.B. plačati 5.352,15 EUR (1.282.535,00 SIT), in sicer znesek 2.598,03 EUR (622.565,92 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21.02.2006 dalje do prenehanja obveznosti, ter znesek 2.754,13 EUR (660.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 667,67 EUR (160.000,00 SIT) od dne 15.8.2005 do prenehanja obveznosti, - 667,67 EUR (160.000,00 SIT) od dne 15.9.2005 do prenehanja obveznosti - 667,67 EUR (160.000,00 SIT) od dne 15.10.2005 do prenehanja obveznosti - 667,67 EUR (160.000,00 SIT) od dne 15.11.2005 do prenehanja obveznosti - 83,45 EUR (20.000,00 SIT od dne 17.12.2005 dalje do prenehanja obveznosti, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

4. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 1.689,31 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. „ Pritožba tožene stranke se v preostalem delu zavrne in se v izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sta dolžni plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 399,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku plačati odškodnino v znesku 5.229,32 EUR, drugotožnici pa v znesku 5.852,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter datumov, navedenimi v izreku sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da plača tožnikoma pravdne stroške v znesku 2.570,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne in povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva v nov postopek. Zahteva tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila. Sodišče bi moralo za ugotovitev nepremoženjske škode zaslišati tožeči stranki ali vsaj pridobiti njuni pisni izjavi. Prav tako ni postavilo izvedenca finančne stroke. Ugotovitve temeljijo nedopustno zgolj na ugotovitvah izvedenca medicinske stroke. Kršeno je določilo 213. člena ZPP. Ker tožeči stranki nista bili zaslišani, je kršeno določilo 4. člena ZPP in tudi določilo 243. člena ZPP, ker ni bil postavljen izvedenec finančne stroke. Tožnica je že pred škodnim dogodkom prenehala z delom, šlo pa je le za začasno študentsko delo. V zvezi z materialno škodo tožnica prav tako ni bila zaslišana oziroma ni dala pisne izjave. Sodba tudi nima razlogov in se ne da preizkusiti, razlogi so tudi nejasni in v medsebojnem nasprotju, zaradi česar je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo škodo konkretizirati in individualizirati, odškodnino pa šele na tej podlagi vpeti v širše družbene okvire. Niso bili torej izvedeni tudi ključni dokazi. V primerljivih primerih se je odškodnina gibala med 4 in 5 povprečnimi mesečnimi neto plačami na zaposlenega, ne pa 8 povprečnih plač, kot je bilo prisojeno. Zvin ni pustil trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato tožeči stranki nista upravičeni do odškodnine iz tega naslova. Gre le za občasne bolečine, ki se upoštevajo pri postavki odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi sicer je odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pretirana. V drugih primerih prisojena odškodnina znaša zgolj 5 povprečnih mesečnih neto plač. Pretirana je tudi odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Nepravilna je odločitev, da sta tožeči stranki uspeli kar s 74,82 %, saj je večina stroškov postopka nastala le v zvezi z ugotavljanjem višine.

Pritožba je delno utemeljena.

Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov, ti naj bi bili tudi nejasni in notranje protislovni, kar naj bi vse onemogočalo njen preizkus, ni. Sodba ima tudi v izpodbijanih delih še zadostne in medsebojno skladne ter dovolj jasne razloge, da je mogoč njen preizkus, kar bo sicer razvidno tudi iz nadaljnjih razlogov te pritožbene odločbe. Tudi ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP, saj je sodišče prve stopnje dokazno ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo v konkretnem primeru (glej prav tako razloge v nadaljevanju). V prvostopnem postopku je bilo pritožnici na narokih za glavno obravnavo zagotovljeno tudi ustno, neposredno in javno obravnavanje in zato tudi ni storjena prav tako očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom ZPP. Iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi ji bila preprečena možnost obravnavanja njenih trditev in dokazov na sodišču in je zato tudi neutemeljen pritožbeni očitek neupoštevanja načela kontradiktornosti (vsebinski očitek procesne kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP).

Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati višino premoženjske škode s pomočjo izvedenca finančne stroke, tudi ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki o zaslužku tožnice v obdobju pred škodnim dogodkom in je moralo opraviti zgolj enostaven matematični izračun, kakšen izpad dohodka je tožnica utrpela, ker v času zdravljenja ni mogla več opravljati dela plačanega preko študentskega servisa. Naloga zastavljena sodišču (zmnožek med mesečnim prejemkom v obdobju neposredno pred škodnim dogodkom, izračunanim zopet na podlagi zmnožka med številom opravljenih ur mesečno in ceno ure, ter številom mesecev izpada prihodkov) torej ni presegala strokovnega znanja, ki ga sodišče ima (1). Izvedenec torej ni bil potreben in tako določilo 243. člena ZPP ni kršeno, s tem pa tudi ne storjena očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da bi bilo delo zgolj začasnega značaja, da se je zaključilo že pred škodnim dogodkom in da ga torej tožnica v spornem obdobju ne bi opravljala tudi v primeru, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, temveč prav nasprotno, da naj bi po poteku zdravljenja delo pri družbi S. d.o.o. celo nadaljevala (glej pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na oceni dopisa družbe S. d.o.o., ki je v spornem primeru učinkovito tudi nadomestila izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnice o tej sporni okoliščini). Nasprotne pritožbene trditve so tako tudi neutemeljene.

Res sicer sodišče prve stopnje ni ugotavljalo duševnih bolečin v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti tožnikov na podlagi njunih zaslišanj ali vsaj pridobljenih pisnih izjav, kar mora praviloma sodišče storiti, ko ugotavlja podlago za prisojo odškodnine za tovrstno škodo. Vendar pa tudi pritožbeno sodišče na podlagi pisnega izvedenskega izvedenca travmatološke stroke, ki je osebno pregledal oba tožnika ter predvsem upoštevaje nespornost trditev tožnikov, da tovrstne duševne bolečine trpita, ugotavlja, da sta tožnika utrpela duševne bolečine in da je tako tudi ta subjektivni element, ki predstavlja individualizacijo odškodnine za povzročeno škodo iz tega naslova, še primerno ugotovljen (2).

Pač pa mora pritožbeno sodišče pritrditi pritožnici, da sta v previsokem znesku odmerjeni odškodnini ta za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pri obeh tožnikih, ne pa tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tožniku ugotovljene intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem dopuščajo odmero odškodnine, ki je v absolutnem znesku nižja za 1.000,00 EUR, pri tožnici pa za 500,00 EUR. Primerna odškodnina za tožnika iz tega naslova je tako 1.500,00 EUR in ne 2.500,00 EUR, za tožnico, ki je utrpela podobne telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pa za 500,00 EUR nižja (v izpodbijani sodbi prisojena na znesek 2.000,00 EUR), torej je primerna odškodnina iz tega naslova prav tako le 1.500,00 EUR, pri čemer je v navedenih zneskih že odšteta ena tretjina, zaradi posledic prejšnjih poškodb (če tega prispevka ne bi bilo bi torej oškodovancema pripadel znesek za vsakega po 2.250,00 EUR). Navedena zneska ne odstopata od ustaljene sodne prakse in predstavljata primerno satisfakcijo, saj je odškodnina primerno individualizirana in vpeta tudi v širše družbene okvire (primerjava med lažjimi, srednjimi, težkimi in katastrofalnimi oblikami škod) (3).

Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s pritožbenim očitkom, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti neupravičeno odmerjena. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil pri tožniku, da po večurnem delu nastopijo bolečine v vratni hrbtenici, ki izžarevajo v glavo in zatilje in mu odvračajo pozornost od dogajanja na cesti, ki ga mora kot inštruktor vozila stalno slediti in je zato kot sicer ugotavlja tudi sodišče prve stopnje oviran pri dolgotrajnem delu, ki ga opravlja v avtošoli. Razen tega pa je oviran tudi pri dolgotrajnih delih v gospodinjstvu, na primer pri čiščenju tal, dolgotrajnem delu z z dvignjenimi rokami, kot je čiščenje oken. Izvedenec zaključuje, da je oviran pri delih, ki zahtevajo dolgotrajno prisilno držo, na primer večurno delo inštruktorja v avtošoli, večurno sedenje pri administrativnih delih za računalnikom in podobno. Podobno pri tožnici izvedenec ugotavlja omejitve pri dolgotrajnem administrativnem delu, ko mora dalj časa, 6 ali več ur sedeti za računalnikom, z naprej nagnjeno glavo v prisilnem položaju in pri dolgotrajnih vožnjah z osebnim vozilom, ovirana pa je tudi pri dolgotrajnih gospodinjskih delih, na primer pri dolgotrajnem likanju in delih z dvignjenimi rokami, na primer pri čiščenju oken; dela sicer lahko opravlja, vendar z dodatnimi napori in po večurnem delu se pojavljajo bolečine v vratni hrbtenici, ki izžarevajo proti ramam. Ne gre torej zgolj za občasne bolečine, ki bi lahko spadale zgolj pod postavko telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, temveč za trajne življenjske omejitve pri dveh mladih ljudeh (tožnik ob nezgodi star 28 let, tožnica pa 22 let), ki jih bosta trpela vsakodnevno vse življenje. Ker gre torej v obeh primerih za mlada človeka, posledice pa se ne izčrpajo zgolj v občasnih bolečinah, temveč gre za sorazmerno resne vsakodnevne omejitve v življenju tožnikov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da s prvostopno sodbo prisojeni odškodnini (zneska 2.000,00 EUR in 1.800,00 EUR, upoštevaje odštetje ene tretjine zaradi prejšnjih poškodb, oziroma gledano v absolutni odmeri, če vpliva prejšnjih poškodb ne bi bilo – 3.000,30 EUR in 2.700,27 EUR) ustrezata merilom in kriterijem iz 179. člena OZ, oziroma sta celo nekoliko nizki in zato teh odškodnin ni zniževalo. Tudi skupaj odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo (upoštevana torej še substancirano neizpodbijana odmera odškodnin za pretrpljeni strah v višini 625,00 EUR in 833,00 EUR) v skupnih zneskih – 4.125,00 EUR (oz. če se ne odšteje 1/3 – 6.188,11 EUR, kar predstavlja 6,90 povprečnih mesečnih neto plač na dan prvostopnega sojenja) in 4.134,58 EUR (oz. 6.202,49 EUR, kar predstavlja 6,88 povprečnih mesečnih neto plač na dan prvostopnega sojenja) po spremembi še ustrezata zakonskim okvirom.

Skupaj tako znašata odškodnini – (za premoženjsko in nepremoženjsko škodo upoštevaje pri tožnici tudi že plačani in valorizirani znesek akontacije odškodnine v višini – 1.536,55 EUR) – 4.229,32 EUR za tožnika in 5.352,15 EUR za tožnico.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (pravno zmotne odmere višine odškodnin iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem), je moralo pritožbeno sodišče delno ugoditi pritožbi ter znižati omenjeni odškodnini v navedenem obsegu, v preostalem delu pa zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani a nespremenjeni del sodbe, saj tudi ni ugotovilo v tem delu kakšne procesne ali materialnopravne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (5. točka 358. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče enako kot že prvostopno sodišče ocenjuje uspeh tožnikov glede na temelj kot stoodstoten. Res v nadaljevanju postopka temelj ni bil več sporen, kar pa na višino stroškov ni vplivalo. Spremenjen uspeh v pritožbenem postopku v korist tožene stranke pa je vplival na stroškovno odločitev. Uspeh tožnikov po opravljenem pritožbenem postopku znaša 71,45% (100 % po temelju in 42,91 % po višini- od terjanih 22.325,15 EUR sta tožnika uspela z zneskoma 4.229,32 EUR in 5.352,15 EUR, skupaj torej 9.581,47 EUR), uspeh tožene stranke je tako 28,55 %. Tožena stranka mora tako tožnikoma plačati 71,45 % njunih stroškov, tožnika pa toženi stranki 28,55 % njenih stroškov. Stroški tožnikov, kot jih je pravilno odmerilo prvostopno sodišče, znašajo 2.909,61 EUR, stroški tožene stranke pa 1.364,62 EUR. Tako mora tožena stranka tožnikoma plačati 2.078,91 EUR njunih stroškov, tožnika pa toženi stranki 289,59 EUR. Po medsebojnem pobotanju se pokaže, da mora tožena stranka tožnikoma plačati 1.689,31 EUR njunih stroškov prvostopnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je s svojo pritožbo delno uspela in ji morata zato tožnika plačati sorazmeren del pritožbenih stroškov od zneska 1.500,00 EUR, s katerim je uspela v tem pritožbenem postopku. Ti znašajo 399,98 EUR. Natančnejša odmera je razvidna iz stroškovnika navedenega v pritožbi, stroški pa so odmerjeni upoštevaje Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Odgovor tožnikov na pritožbo pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben in zato teh stroškov ni priznalo (1. odstavek 155. člena ZPP).

(1) Gre za temeljna splošna znanja oziroma osnovno znanje matematike, ki ga sodnik oziroma sodnica ima in ga lahko samostojno uporabi (o tej problematiki glej tudi v dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek , zakon s komentarjem, 2. knjiga, 151. - 305. člen ZPP“; Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 474; v tem delu avtor komentarja: J. Zobec)

(2) V skladu z določbo 2. odstavka 214. člena ZPP se namreč dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

(3) Odmere odškodnin v sodnih odločbah, na katere se sklicuje pritožnica, niso primerljive s konkretno zadevo. V odločbah, označenih v elektronski sodni bazi – NEGM pod št. VSOO1486 in VSOO1613 oškodovancu ni bila priznana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, dočim v sporni zadevi dejanske ugotovitve utemeljujejo prisojo tudi tovrstne odškodnine. V odločbi - v bazi pod št. VSOO1840 - pa je oškodovanec utrpel manjše nevšečnosti med zdravljenjem, saj ni izkazano, da je moral nositi tudi vratno ortrozo, dočim sta jo morala tožnika nositi, razen tega pa je tožnica prestala kar 20 fizioterapij. Tu prisojeni odškodnini sta zato po oceni pritožbenega sodišča še v ustreznem razmerju s primerjanimi odškodninami (4 do 5 povprečnih mesečnih neto plač).