U-I-174/93

30/6-1994

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Maziva d.o.o., Dob, ki jo zastopata Tatjana in Matjaž Markelj, odvetnika v Domžalah, na seji dne 30/6-1994

s k l e n i l o:

Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti 5., 34. in 36. člena Odloka o javnem vodovodu v občini Domžale (Uradni vestnik, štev. 11/86 in 23/89) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pobudnica izpodbija določbe Odloka, po katerih se šteje interni hidrant za napravo, ki je last oziroma osnovno sredstvo uporabnika in ima zato ta v zvezi z njim določene pravice in obveznosti. Pobudnica meni, da je hidrant naprava, ki po določbah Zakona o komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS, štev. 8/82) in po Navodilu o tem, kaj se šteje za sekundarno, primarno in magistralno omrežje komunalnih in drugih objektov in naprav (Uradni list SRS, štev. 27/85), spada med naprave, s katerimi gospodari komunalna organizacija, in da zato izpodbijana ureditev, ki nalaga obveznost vzdrževanja te naprave uporabniku, ni v skladu z zakonom. Po vročitvi odgovora nasprotne udeleženke pa je še navedla, da ima interes za presojo skladnosti izpodbijanega Odloka z Zakonom o komunalnih dejavnostih, ker bo sodišče v primeru ugotovitve nezakonitosti Odloka uporabilo ta zakon. Nasprotna udeleženka v postopku navaja, da med naprave in objekte uporabnikov po izpodbijanem 5. členu Odloka sodi interno hidrantno omrežje, ki ga od javnega omrežja ločujeta merilno obračunsko mesto in interni hidranti, montirani za obračunskim vodomerom. Naprave in objekti sekundarnega omrežja in v tem okviru tudi omrežje in naprave za preprečevanje požara (hidrantna mreža) pa so objekti komunalnega podjetja. Sicer pa nasprotna udeleženka meni, da s prenehanjem veljavnosti 2. odstavka 7. člena in 9. člena Zakona o komunalnih dejavnostih zaradi uveljavitve Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93) ni več pravne podlage za zatrjevanje neskladnosti.

B.

Zakon o komunalnih dejavnostih je v 5. členu določal komunalne objekte in naprave individualne in skupne rabe. Prvi so bili tisti, s katerimi so se nudile za uporabnika individualno določljive in izmerljive komunalne storitve oziroma proizvodi, drugi pa tisti, s katerimi so se nudile za uporabnika individualno nedoločljive in neizmerljive komunalne storitve. V 6. členu je bilo oboje natančno opredeljeno in tako so bili kot objekti in naprave individualne rabe med drugim našteti objekti in naprave za oskrbo naselij z vodo, med objekti in napravami skupne rabe pa objekti in naprave za oskrbo naselij s požarno vodo v javni rabi. Osnovno sredstvo komunalne organizacije po 9. členu istega zakona so bili torej le objekti in naprave za oskrbo naselij z vodo in le tisti objekti in naprave za oskrbo naselij s požarno vodo, ki so v javni rabi. Prav tako v skladu z Navodilom o tem, kaj se šteje za sekundarno, primarno in magistralno omrežje komunalnih in drugih objektov in naprav (Uradni list SRS, štev. 27/85) med komunalne objekte in naprave primarnega, sekundarnega in magistralnega omrežja ne spada vodovodni priključek od priključnega mesta na sekundarno oziroma primarno omrežje ali napravo do vključno vodovodnega števca uporabnika ne glede na dolžino. Sekundarnost omrežja se zato konča tam, od koder je mogoče izmeriti neposredno uporabo vode.

Predmet izpodbijanih določb 5. člena in z njimi povezanih določb 34. in 36. člena Odloka so torej tisti objekti in naprave, ki jih navedene določbe Zakona o komunalnih dejavnostih niso obsegale. Opredelitev naprav in objektov v 5. in 6. členu Odloka pa služi razmejitvi med stvarmi v lasti uporabnika in (tedaj) osnovnimi sredstvi komunalnih organizacij, iz česar nato izvirajo ustrezne dolžnosti vzdrževanja objektov in naprav.

Izpodbijane določbe Odloka glede na to torej niso bile v neskladju z Zakonom o komunalnih dejavnostih, na podlagi katerega je bil Odlok izdan. Odloku pa tudi ni mogoče očitati vsebinskega neskladja s sedaj veljavnimi zakoni. Zakon o gospodarskih javnih službah v 7. členu namreč pooblašča lokalno skupnost, da med drugim predpiše tudi vrsto in obseg javnih dobrin, pogoje za njihovo zagotavljanje in uporabo, vire in način financiranja, pa tudi vrsto in obseg objektov in naprav, ki so lastnina lokalne skupnosti, kadar gre za gospodarske javne službe, ki so lokalne. Ustavno sodišče ob oceni obravnavanega Odloka dejanskega stanja pobudničinega primera glede na svoje pristojnosti ni ugotavljalo in je to predmet drugega postopka.

C.

Ta sklep je Ustavno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, štev. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k:

Tone Jerovšek