Jedro

Po ZPNačrt in izvedbenih predpisih dolžina komunalnega priključka ne vpliva na obveznost plačila komunalnega prispevka, niti na njegovo višino. Po tem zakonu je pogoj za odmero komunalnega prispevka zgolj ta, da se zemljišče nahaja v obračunskem območju posamezne vrste komunalne opreme, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme.

Glede tožnikovih trditev, da ni v enakopravnem položaju s tistimi, pri katerih je javna kanalizacija speljana do njihovega zemljišča, sodišče ocenjuje, da v primeru komunalne opremljenosti zemljišč vsem objektom ni mogoče zagotoviti enakih pogojev priključevanja, kar upoštevajo tudi predpisi, iz katerih ta obveznost ne izhaja.

ZPNačrt občini ne določa zgornje meje, do katere lahko (skupne) stroške komunalne opreme prevali na zavezance za plačilo komunalnega prispevka. To pomeni, da načeloma ni zakonskih ovir, da občina ne bi na zavezance prevalila vseh stroškov komunalne opreme, kar pomeni, da bi bili obračunski stroški enaki skupnim. Seveda pa mora občina od stroškov, ki jih prevali na zavezance v obliki komunalnega prispevka, odšteti vse druge vire, ki jih pridobi z namenom financiranja te komunalne opreme. Med take vire brez dvoma sodijo evropska in državna sredstva, pa tudi drugi prihodki, v obravnavani zadevi npr. okoljska dajatev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku zaradi priključitve objekta ..., Škofja Loka, na javno kanalizacijsko omrežje, naložil plačilo komunalnega prispevka v višini 1.529,10 EUR ter določil pogoje plačila. Iz obrazložitve izhaja, da je bil postopek odmere začet po uradni dolžnosti, zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, v nadaljevanju pa toženka navaja okoliščine in podatke, ki jih je upoštevala pri odmeri.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Tožnikova zatrjevanja, da njegovemu objektu ni zagotovljena priključitev na zgrajeno kanalizacijo, so neutemeljena. Iz soglasja za priključitev objekta na javno fekalno kanalizacijo št. 062/2017 (v nadaljevanju Soglasje) jasno izhaja, da je tožnik objekt na naslovu ..., Škofja Loka, dolžan priključiti na javno fekalno kanalizacijo. Ko je kanalizacijsko omrežje zgrajeno, so stranke dolžne priključiti svoje objekte na javno kanalizacijo v skladu s 149. členom Zakona o varstvu okolja in 18. členom Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske vode. Pritožbene navedbe, da je priključno mesto oddaljeno najmanj 58,52 metra od tožnikovega objekta in da zaradi kamnitega roba in višinske razlike priključka ni mogoče izvesti, stroški pa bi znašali okrog 5.800,00 EUR, zavrača kot presplošne, saj niso podprte z dokazi. Tudi trditve, da bi morala občina zagotoviti priključek 1 m v parcelo, so presplošne, saj se tožnik sklicuje na mnenje Ministrstva RS za okolje in prostor, ki ga ni predložil, mnenje pa se nanaša na občana Mestne občine Ljubljana. Drugostopenjski organ tudi zavrača pritožnikovo zahtevo za sklenitev pogodbe o medsebojnih obveznostih, saj ima zavezanec po 81. členu Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) pravico zahtevati sklenitev pogodbe o priključitvi ob plačilu komunalnega prispevka, ne pa ob izdaji odločbe o odmeri komunalnega prispevka. Iz Soglasja izhaja, da je bila komunalna oprema zgrajena, zanjo pa je bilo izdano uporabno dovoljenje. Akti občine, ki se nanašajo na izgradnjo predmetne komunalne opreme in možnost priključitve nanjo, so bili pravilno objavljeni, tako da se je tožnik lahko seznanil z njimi. Izpodbijana odločba je bila izdana po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno z določbo 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je bilo mogoče stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, tožnika pa ni bilo treba posebej zaslišati zaradi zavarovanja njegovih pravic oziroma pravnih koristi. Prvostopenjska odločba vsebuje vse podatke o dejanski in pravni podlagi za odločitev, tako da ne držijo pritožbene trditve, da je ni mogoče preizkusiti. Pri tem ni treba, da bi odločba vsebovala navedbo skupnih stroškov za kanalizacijo, virov financiranja in v kakšnem obsegu so bili upoštevani pri določanju obračunskih stroškov, saj je bil komunalni prispevek odmerjen na podlagi obračunskih stroškov, kot so določeni z Odlokom o opremljanju stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Škofja Loka (v nadaljevanju Odlok) oziroma s programom opremljanja, ki je bil sprejet s tem Odlokom, in to v skladu z Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Uredba). Enako velja tudi za ugotavljanje morebitnih samoprispevkov. Plačana okoljska dajatev je namenski prejemek proračuna občine, ki je bil upoštevan pri izračunu stroškov financiranja izgradnje kanalizacijskega omrežja, ki so podlaga za odmero komunalnega prispevka. Pritožbene navedbe o neskladnosti Odloka z veljavno zakonodajo glede določanja skupnih in obračunskih stroškov so pavšalne, Odlok pa pomeni zakonito pravno podlago za odmero komunalnega prispevka. Pristojno ministrstvo je v skladu z zakonom izvedlo nadzor nad zakonitostjo Odloka in ni ugotovilo nobenih nepravilnosti. Financiranje izgradnje komunalne infrastrukture je lahko po različnih občinah različno, v skladu z zakonom so lahko različne tudi pravne podlage za odmero komunalnega prispevka, zato je drugostopenjski organ štel za neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe v zvezi z neenakim položajem občanov različnih občin. Toženka je komunalni prispevek upoštevala kot namenski prihodek izključno za financiranje komunalne opreme, pritožbene navedbe o nenamenski porabi sredstev pa niso bile ne konkretizirane, ne podkrepljene z ustreznimi dokazi.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V obširni tožbi med drugim navaja, da 79. člen ZPNačrt določa, da je zavezancu s plačilom komunalnega prispevka zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo, toženka pa mu ni zagotovila priključitve na že zgrajeno komunalno opremo. Najbližje priključno mesto je od njegovega objekta oddaljeno 58,52 metrov. Priključka na to priključno mesto tehnično ni mogoče izvesti zaradi kamnitega roba in prevelike višinske razlike, česar komunalno podjetje v postopku izdaje soglasja za priključitev objekta na kanalizacijo ni ugotavljalo. Izgradnja priključka do javne kanalizacije v navedeni dolžini bo tožniku povzročila stroške, ki jih je v pritožbenem postopku ocenil na 5.800,00 EUR, iz ponudbe izvajalca, ki jo je prejel po vložitvi pritožbe, pa je razvidno, da bi znašali 5.598,53 EUR. Ti stroški so nesorazmerni glede koristi za okolje, kar pomeni, da bi mu lahko toženka skladno z 19. členom Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode zagotovila opremljanje z malo komunalno čistilno napravo ali nepretočno greznico. Toženka bi morala po prejemu pritožbe postopek dopolniti in ugotoviti razmerje med stroški, ki bi nastali tožniku z izgradnjo kanalizacijskega priključka in koristjo za okolje. Ker tega ni storila, je bistveno kršila postopek. Tožnika je postavila v neenakopraven položaj s tistimi zavezanci, ki jim je zgradila kanalizacijo z odcepom 1 meter v parcelo, kar bi morala zagotoviti tudi njemu. Kljub temu, da tega ni storila, pa mu je odmerila komunalni prispevek v polni višini. Šteje se, da je priključno mesto za hišni priključek urejeno takrat, ko je priključna cev za fekalno kanalizacijo ali priključni jašek na parceli lastnika, ki se mora priključiti. Priključno mesto pa se nahaja na parceli, ki ni v tožnikovi lasti. Poleg tega bi moral tožnik za izgradnjo priključka pridobiti služnost lastnika sosednjega zemljišča. K tožbi prilaga mnenje Ministrstva za okolje in prostor, na katerega se je skliceval že v pritožbi, ki ga ni predložil zato, ker je menil, da toženka z njim že itak razpolaga. Po mnenju tega ministrstva, bi morala občina pripeljati priključek na javni komunalni vod do parcelne meje uporabnika. Tudi iz razpisne dokumentacije Občine Škofja Loka za projekt odvajanje in čiščenje odpadne vode je razvidno, da so predmet projekta tudi hišni priključki in da se vpadni jašek postavi na privatni parceli vsaj 1 meter od roba parcele; če to ni možno, pa naj se izvede jašek v pločniku. Na podlagi navedenega je toženka dolžna pripeljati priključek na javni komunalni vod do parcelne meje zemljišča v lasti tožnika oziroma mu povrniti sredstva, vložena v izgradnjo tistega dela hišnega priključka, ki poteka izven njegove parcele in revizijskega jaška. Zato na podlagi 81. člena ZPNačrt zahteva sklenitev pogodbe s toženko o medsebojnih obveznostih v zvezi s priključevanjem objekta na javno kanalizacijo.

4. Nadalje navaja, da toženka ni ugotovila vseh dejstev, pomembnih za odločitev; med drugim, koliko je bilo plačanih samoprispevkov z namenom izgradnje komunalne infrastrukture. V odločbi niso navedeni skupni in obračunski stroški, viri financiranja, niti konkretne določbe Odloka, na katere se odločba opira, zato je ni mogoče preizkusiti. V prvostopenjski odločbi ni navedeno, v kakšnem postopku je bila izdana. Nezakonit in neustaven je tudi program opremljanja, saj naj bi bili pri njegovi pripravi nepravilno uporabljeni podatki iz registra osnovnih sredstev, napačno upoštevane cenitve vrednosti posameznih osnovnih sredstev, nepravilno upoštevani stroški vzdrževanja, obnavljanja in posodobitev, ter nepravilno določeni zunanji viri. Vse to pomeni, da izpodbijana odločba temelji na nezakoniti podlagi, tako da bi moralo naslovno sodišče uporabiti načelo exceptio illegalis. Posebej opozarja, da centralna čistilna naprava ni bila posodobljena zgolj za potrebe novih priključitev, zato bi bilo treba v skladu z Uredbo stroške za to posodobitev izločiti iz programa opremljanja. Pri izračunu skupnih stroškov bi morala toženka v skladu z Uredbo upoštevati vsa sredstva, ki jih je pridobila od začetka gradnje relevantne komunalne opreme, vendar tega ni storila.

5. V teku postopka se tožnik ni mogel izreči o mnenju ministrstva o zakonitosti pravne podlage za odmero, tudi sicer pa ne drži, da bi ministrstvo opravilo nadzor nad zakonitostjo odloka. Poleg tega je bila na Računsko sodišče RS vložena pobuda za revizijo izračuna komunalnega prispevka za kanalizacijo, kar med drugim pomeni vprašanje pravilno določenih skupnih in obračunskih stroškov in s tem predhodno vprašanje v tej zadevi. Zato tožnik naslovnemu sodišču predlaga, naj postopek prekine do odločitve Računskega sodišča. 6. Navaja še, da komunalni prispevek ni bil opredeljen kot namenski del financiranja gradnje komunalne opreme, da niso bila upoštevana že plačana sredstva za opremljanje stavbnih zemljišč z individualno komunalno opremo, da je v neenakopravnem položaju z zavezanci za plačilo komunalnega prispevka v občinah, ki so sprejele zakonite pravne podlage za odmero in tudi z drugimi občani toženke, ki so do začetka veljave odloka plačevali bistveno nižji komunalni prispevek, in da je lastnikom obstoječih objektov, ki jim je odmerjen komunalni prispevek do zneska 6.000,00 EUR, nezakonito in brez ustrezne odločbe onemogočeno obročno plačilo. Iz teh razlogov zatrjuje tudi poseg v svoje temeljne ustavne pravice. Ker je izpodbijana odločba postala dokončna in s tem tudi izvršljiva, je tožnik vložil vlogo za obročno plačilo komunalnega prispevka, vendar se s plačilom iz navedenih razlogov ne strinja, sodišču pa predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži tudi povračilo stroškov upravnega spora.

7. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe v veliki meri identične pritožbenim, na katere je odgovorila v drugostopenjski odločbi. Trditve tožnika, da je v pritožbenem postopku podal le oceno stroškov, ki bi mu nastali z izgradnjo priključka, ker še ni prejel ponudbe izvajalca za izvedbo priključka, so tožbena novota. Tožnik bi lahko to ponudbo pridobil že v času pritožbenega postopka. V pritožbi tudi ni navedel, da je za takšno ponudbo zaprosil, medtem ko v tožbi tudi ne pojasni, iz kakšnih razlogov ponudbe ni mogel pridobiti že prej. Zato so te tožbene navedbe neupoštevne, toženki pa ni mogoče očitati, da bi morala po prejemu pritožbe dopolniti postopek in ugotoviti razmerje med stroški. Prav tako je tožbena novota, da bi moral tožnik za izgradnjo kanalizacijskega priključka pridobiti služnost lastnika sosednjega zemljišča. Ne drži, da pristojno ministrstvo na podlagi 64. člena Zakona o državni upravi ni izvedlo nadzora nad zakonitostjo Odloka. Toženka je Ministrstvu za okolje in prostor posredovala obsežen dopis, v katerem je odgovorila na vse navedbe v pobudi Iniciative za pravičen komunalni prispevek. Prejeti odgovor je ministrstvo proučilo in zaključilo, da toženka pri pripravi Odloka ni kršila prostorske zakonodaje. Toženka od pristojnega direktorata ni prejela nobenega opozorila, da Odlok ni v skladu z Ustavo in zakonom. Nasprotuje predlogu za prekinitev upravnega spora zaradi pobude za revizijo Računskega sodišča. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov upravnega spora.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost odmere komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti tožnikovega zemljišča, na katerem stoji stavba, z novo komunalno opremo – kanalizacijskim omrežjem. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je v takem primeru sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt, po katerem pri odmeri komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti. Zavezanec je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt).

10. V obravnavanem primeru tožnik ugovarja, da toženka z izgradnjo kanalizacijskega omrežja ni izboljšala opremljenosti njegovega zemljišča s to opremo. V zvezi s tem sodišče uvodoma ugotavlja, da so tožnikove trditve kontradiktorne, saj po eni strani trdi, da priključitev zaradi kamnitega robu in neustreznega padca oziroma prevelike višinske razlike sploh ni možna. Po drugi strani pa istočasno zatrjuje, da bi bili stroški priključitve nesorazmerni glede koristi za okolje in predloži celo predračun, koliko bi znašali, s čimer po naravi stvari zanika svoje trditve, da priključitev ni možna. Sodišče sodi, da je potrebno pri presoji, ali se tožnik lahko priključi na javno kanalizacijo in s tem, ali je opremljenost njegovega zemljišča izboljšana, izhajati iz Soglasja. Četudi tožnik navaja, da je zoper Soglasje vložil predlog za obnovo, ni z ničemer dokazal, da je bil postopek obnovljen ali da je bilo Soglasje odpravljeno na podlagi drugih izrednih pravnih sredstev. Soglasje, ki ima naravo upravne odločbe, pa tožniku nalaga obveznost, da se priključi na javno kanalizacijo. V obrazložitvi te odločbe je njen izdajatelj, Loška komunala, ugotavljal in ugotovil, da obstajajo vsi pogoji za priključitev oziroma, da ni podana nobena izjema iz 19. člena Uredbe in 18. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode ter izvajanju posebnih storitev, ko priključitev njegovega objekta na javno kanalizacijo ne bi bila obvezna. Pri tem je v tej upravni zadevi relevantno zgolj to, da je Soglasje pravnomočno. Gre namreč za predhodno pravno vprašanje, ki je bilo že rešeno in je sodišče na odločitev, vsebovano v odločbi, vezano. Prav tako je bila na odločbo, s katero je rešeno vprašanje obvezne priključitve na javno kanalizacijo in s tem tudi dejanske in pravne možnosti te priključitve, vezana toženka, ko je odločala o plačilu komunalnega prispevka. Zato tožnik v tem postopku ne more več uveljavljati ugovorov, da je za njegov objekt potrebno zagotoviti opremljanje s komunalno čistilno napravo oziroma nepretočno greznico. Take ugovore bi lahko uveljavljal v postopku, ki se je končal z izdajo Soglasja. Zato je tudi očitek, da je toženka kršila postopek, ker po prejemu pritožbe postopka ni dopolnila in ni ugotavljala sorazmerja med stroški, ki bi nastali tožniku z izgradnjo kanalizacijskega priključka in koristjo za okolje, neupravičen.

11. Nadalje tožnik smiselno ugovarja, da ni prišlo do izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo zato, ker bi morala toženka zagotoviti priključek z odcepom 1 meter v njegovo parcelo, česar ni storila. Sklicuje se predvsem na mnenje Ministrstva za okolje in prostor, s katerim je odgovorilo na vprašanje osebi, katere ime je zaradi varovanja zasebnosti prekrito. Sodišče ugotavlja, da se ministrstvo v svojem mnenju ne sklicuje na noben predpis, ampak gre izključno za njegovo, povsem neobrazloženo mnenje. Obveznost občin, da bi zagotovile priključevanje na javno kanalizacijo neposredno na parceli lastnika objekta, ki se priključuje, pa iz veljavnih predpisov ne izhaja. Četudi bi toženka take pogoje res navajala v razpisni dokumentaciji, na podlagi katere so ponudniki del pripravili svoje ponudbe, sodišče sodi, da razpisna dokumentacija ni pravni vir, iz katerega bi za toženko izhajala obveznost, da tožniku zagotovi priključek na meji njegove parcele. Po 17. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe je kanalizacijski priključek cevovod s pripadajočo opremo, ki je namenjen odvajanju odpadne vode ali mešanice odpadnih voda iz objekta v javno kanalizacijo in poteka od mesta priključitve na javno kanalizacijsko omrežje do zadnjega jaška pred objektom, ki je priključen na javno kanalizacijsko omrežje. Kanalizacijski priključek pripada objektu, v katerem nastaja komunalna, padavinska ali industrijska odpadna voda ali mešanica odpadnih voda, ki se odvaja v javno kanalizacijsko omrežje. 22. člen Uredbe pa določa, da mora lastnik objekta na stavbnem zemljišču, ki je opremljeno z javno kanalizacijo zagotoviti... da je objekt zaradi priključitve na javno kanalizacijo opremljen s kanalizacijskim priključkom. Načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje kanalizacijskega priključka zagotovi lastnik objekta, ki mu kanalizacijski priključek pripada, in je v njegovi lasti in upravljanju. O dolžini kanalizacijskega priključka govori le peti odstavek 19. člena Uredbe in sicer v primeru, če dolžina priključka presega 100 metrov, omogoča, da se namesto priključka na kanalizacijo opremljanje zagotovi s čistilno napravo ali nepretočno greznico. Kot je sodišče že pojasnilo, pa se o tem presoja v postopku izdaje odločbe, s katero komunalno podjetje odloča o priključitvi objekta na javno kanalizacijsko omrežje in ne v postopku odmere komunalnega prispevka. Po ZPNačrt in izvedbenih predpisih dolžina komunalnega priključka ne vpliva na obveznost plačila komunalnega prispevka, niti na njegovo višino. Po tem zakonu je pogoj za odmero komunalnega prispevka zgolj ta, da se zemljišče nahaja v obračunskem območju posamezne vrste komunalne opreme, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt). Zato tudi ni relevanten tožnikov ugovor, da bi moral za izgradnjo priključka pridobiti služnost. Iz citirane določbe ne izhaja pravica zavezanca, da naj občina uredi tudi civilnopravna razmerja med lastniki zemljišč po katerih poteka hišni priključek1. Da se tožnikov objekt nahaja v tem obračunskem območju, pa ni sporno.

12. Glede tožnikovih trditev, da ni v enakopravnem položaju s tistimi, pri katerih je javna kanalizacija speljana do njihovega zemljišča, sodišče ocenjuje, da v primeru komunalne opremljenosti zemljišč vsem objektom ni mogoče zagotoviti enakih pogojev priključevanja, kar upoštevajo tudi predpisi, iz katerih ta obveznost ne izhaja. V tem primeru se gradi za večje število uporabnikov, katerih objekti se nahajajo na različnem terenu. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi prihodnji razvoj naselij in omogočiti možnost priključitve še prihodnjim objektom. Zato bi bilo enake pogoje priključevanja za vse uporabnike nemogoče zagotoviti. Enakost občanov se zagotavlja z uporabo enakih meril pri odmeri komunalnega prispevka in predpisano največjo dopustno razliko med deležem skupnih in obračunskih stroškov po posameznih območjih občine (peti odstavek 11. člena in šesti odstavek 14. člena Uredbe). Drugih meril, ki bi zagotavljala še bolj enake pogoje za občane iste občine ali celo vseh občin, predpisi ne nalagajo in je s tem občanom ne zagotavljajo. Tožnik pa tudi sicer ne pojasni, iz česa po njegovem mnenju izhaja dolžnost občine, da mu zagotovi popolnoma enake stroške komunalnega priključka, kot so stroški tistih, pri katerih je izvedba tega priključka cenejša. Kolikor tožnik zatrjuje, da bi toženka zaradi oddaljenosti priključka z njim morala skleniti pogodbo po 81. členu ZPNačrt, pa sodišče ugotavlja, da sklenitev pogodbe ni upravna stvar, o kateri bi se odločalo v upravnem postopku. Sklenitev pogodbe se lahko zahteva zgolj v civilnem tj. pravdnem postopku.

13. Sodišče nadalje ugotavlja, da so tožnikove navedbe o bistvenih kršitvah pravil upravnega postopka, ker naj odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, tožniku pa naj ne bi bila dana možnost udeležbe v postopku in posledično izjave, ostale povsem pavšalne oziroma neobrazložene. Zato jih sodišče ne more preizkusiti onkraj enako splošne ugotovitve, da je izpodbijana odločba obrazložena, ta obrazložitev pa vsebuje tako pravno kot dejansko podlago za odločitev. Nadaljnje kršitve pravil upravnega postopka, na katere se sklicuje tožnik, namreč da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, v kakšnem postopku je bila izdana in da odločba ne vsebuje konkretnih določb Odloka, ki določajo vrednosti elementov izračuna, ne spadajo med kršitve, ki se po drugem odstavku 237. člena ZUP v vsakem primeru štejejo za bistvene. To pomeni, da te kršitve same po sebi še ne pomenijo nezakonitosti izpodbijane odločbe, temveč morajo biti take, da so (oziroma bi vsaj lahko) v kontekstu konkretnega postopka pripeljale do napačne oziroma nezakonite odločitve. Vendar tožnik ne navaja, zakaj oziroma kako naj bi navedene kršitve pripeljale do nezakonitosti odločitve, niti to ni očitno iz izpodbijane odločbe oziroma upravnih spisov. Sodišče zato nima razloga, da bi te kršitve v kontekstu obravnavanega postopka spoznalo za bistvene. K temu sodišče še dodaja, da je drugostopenjski organ v obrazložitvi podrobno pojasnil pravno podlago in razloge za izdajo izpodbijane odločbe, za kar ima pooblastilo v tretjem odstavku 248. in prvem odstavku 251. člena ZUP.

14. Kot pravilno izhaja iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, višina odmerjenega komunalnega prispevka ne temelji neposredno na stroških za izgradnjo komunalne opreme in virih financiranja, temveč na podlagah za odmero komunalnega prispevka, ki jih vsebuje program opremljanja. Tak način določitve podlag za odmero je v skladu z zakonom (tretji odstavek 75. člena ZPNačrt), tožbeni ugovori glede neupoštevanja oziroma načina upoštevanja posameznih stroškov izgradnje in virov financiranja pa zato ne morejo pomeniti razlogov za morebitno nezakonitost izpodbijane odločbe, temveč kvečjemu za nezakonitost podzakonskih aktov, na podlagi katerih je bila ta odločba izdana, do česar se sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

15. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu je v skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zgolj konkretna upravna odločba, ne pa tudi pravna podlaga, po kateri je bila ta odločba izdana. Vendar pa je v skladu s 125. členom Ustave RS sodišče pri odločanju vezano le na Ustavo in zakon, kar pomeni, da mora v primeru, če ugotovi, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, v nasprotju z zakonom ali ustavo, dolžno uporabo takega akta v konkretni zadevi zavrniti (tkim. institut exceptio illegalis). Sodišče je zato v obravnavani zadevi preizkusilo tudi tožbene navedbe, ki se izrecno ali posredno nanašajo na zakonitost Odloka oziroma programa opremljanja.

16. Kot že rečeno, vsebino programa opremljanja na zakonski ravni ureja 75. člen ZPNačrt, ki glede obstoječe komunalne opreme določa le, da se s programom opremljanja določijo podlage za odmero komunalnega prispevka, te pa so obračunska območja, stroški komunalne opreme, preračun stroškov na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka (tretji odstavek). Glede stroškov, ki jih občina upošteva pri pripravi podlag za odmerjanje komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, omenjeni člen v četrtem odstavku določa zgolj to, da je treba upoštevati že vložena sredstva in investicije v komunalno opremo, ki so določene v občinskem načrtu razvojih programov za tekoče in naslednje leto. Česa drugega ZPNačrt ne določa, vendar pa v petem odstavku navedenega člena pooblašča vlado, da podrobneje predpiše vsebino programa opremljanja. Vlada je to storila z Uredbo.

17. Po drugem odstavku 77. člena ZPNačrt se gradnja komunalne opreme financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov, pri čemer je komunalni prispevek po prvem odstavku 79. člena ZPNačrt plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga občini plača zavezanec. To pomeni, da so po ZPNačrt podlaga za obračun komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo stroški komunalne opreme (v Uredbi poimenovani kot skupni stroški), pri čemer zakon ne vsebuje omejitev glede vrste skupnih stroškov, ki se lahko upoštevajo pri odmeri komunalnega prispevka. Zakon ne določa niti metode, kako se ti skupni stroški izračunajo. Iz prej povzete zakonske ureditve izhaja, da se lahko poravnajo ne le s plačilom komunalnega prispevka (na ta način poravnani stroški so v Uredbi poimenovani obračunski stroški), temveč tudi iz drugih virov, kot so proračun občine, proračun države in „drugo“. Pri tem ZPNačrt občini ne določa zgornje meje, do katere lahko (skupne) stroške komunalne opreme prevali na zavezance za plačilo komunalnega prispevka. To pomeni, da načeloma ni zakonskih ovir, da občina ne bi na zavezance prevalila vseh stroškov komunalne opreme, kar pomeni, da bi bili obračunski stroški enaki skupnim.

18. Seveda pa mora občina od stroškov, ki jih prevali na zavezance v obliki komunalnega prispevka, odšteti vse druge vire, ki jih pridobi z namenom financiranja te komunalne opreme. Med take vire brez dvoma sodijo evropska in državna sredstva, pa tudi drugi prihodki, v obravnavani zadevi npr. okoljska dajatev. Po naravi stvari je namreč očitno, da občina sredstev, ki jih je za ureditev komunalne infrastrukture pridobila iz drugih virov, ne more še enkrat zaračunati zavezancem za plačilo komunalnega prispevka, saj bi bili v tem primeru isti stroški povrnjeni iz dveh naslovov, za kar po eni strani ni nobene zakonske podlage, po drugi strani pa bi pomenilo neupravičeno obogatitev občine.

19. Tožnik zatrjuje nezakonitost Odloka, ker naj bi bili v njem napačno ugotovljeni skupni stroški. Toženki očita, da je pri ocenjevanju osnovnih sredstev uporabila napačno metodo (po nabavni vrednosti), da so bile napačno upoštevane cenitve vrednosti posameznih osnovnih sredstev ter da je toženka v nasprotju z 12. členom Uredbe upoštevala stroške, ki jih ne bi smela, predvsem investicije v zbirni kanal Trata, zbirni mestni kanal, CČN Škofja Loka in zadrževalni bazen. Vendar pa zakon - kot je bilo že navedeno - ne opredeljuje stroškov, ki se lahko upoštevajo v okviru skupnih stroškov, niti ne določa metode, kako se ti stroški izračunajo. Tožnik zato s temi ugovori ne more utemeljiti neskladnosti Odloka z zakonom, kar je, kot že rečeno, obseg, v katerem lahko sodišče preizkusi podzakonski akt. 20. Po presoji sodišča pa so tožnikovi ugovori v delu, v katerem se sklicuje na kršitev 12. člena Uredbe, tudi sicer zgolj splošni in brez pravne podlage. Pri tem poudarja, da po šestem odstavku 12. člena Uredbe občina sama določi, katerega od načinov ugotavljanja skupnih stroškov iz petega odstavka tega člena bo uporabila, po sedmem odstavku navedene določbe pa občina določi tisti obračun, za katerega meni, da predstavlja realno vrednost. Iz tega izhaja, da tudi Uredba občini dopušča, da sama odloči, po katerem od predvidenih načinov določitve skupnih stroškov bo ugotovila vrednost skupnih stroškov, ki se bo najbolj približala realni. Povedano drugače: ugotavljanje skupnih stroškov v obsegu oziroma na način, na kakršnega se sklicuje tožnik, je predmet normodajnega postopka v občini oziroma kvečjemu medsebojne skladnosti podzakonskih aktov (Odloka in Uredbe), ne pa vprašanje zakonitosti katerega od teh aktov.

21. V zadevi ni sporno, da je toženka pri določitvi obračunskih stroškov upoštevala tudi druge vire financiranja, namreč sredstva, ki jih je pridobila od EU ter okoljsko dajatev in državna sredstva. Tožnik ugovarja, da ta sredstva niso bila upoštevana v pravilni višini, češ da so bila upoštevana samo EU sredstva pridobljena v zadnjih letih, ne pa kadarkoli v začetku od izgradnje omrežja, iz odločbe pa se ne da ugotoviti ali je bila upoštevana celotna okoljska dajatev, ki je v povprečju na objekt znašala med 2.500 in 3.000 EUR. Ti ugovori so zgolj pavšalni in neizkazani, oziroma temeljijo na domnevah in ugibanjih, zato jih sodišče ni moglo preizkusiti. Če tožnik kot dokaz za te trditve navaja dokaze, naštete na 18. in 19. strani tožbe, sodišče pripominja, da tako posplošeno naštevanje dokazov ne zadošča. Stranka mora namreč za vsako zatrjevano dejstvo navesti konkretne dokaze, s katerimi dokazuje obstoj tega dejstva. Tožnik pod dokaznim predlogom našteva številne dokumente, za vsakim pa doda – v upravnem spisu. Pri tem večine teh dokazov v upravnem spisu ni, tako da doda še predlog "v nasprotnem primeru pridobiti pri Občini Škofja Loka". Pri tem za nobenega od tako nanizanih dokazov ne izkaže, da dokazila ni mogel pridobiti sam. Po 226. členu Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi 22. člena ZUS-1, pa si sodišče priskrbi dokaze po uradni dolžnosti le, če stranka sama ne more doseči, da se ji listina izroči. To mora seveda navajati in tudi dokazati. Tožnik ni storil ničesar od tega. Zgolj na ravni trditve oziroma domneve je ostala tudi navedba, da je bil del obravnavanega kanalizacijskega omrežja zgrajen s samoprispevki, ki je tožnik v ničemer ne konkretizira. Sklicuje se na seznam, ki naj bi ga toženka predložila k odločbi v zvezi z zahtevo z dostop do informacij javnega značaja, pri čemer v tožbi ne pojasni niti tega, za katere samoprispevke je šlo in v katerem obdobju naj bi se plačevali. Prav tako s tem v zvezi k tožbi niso predložena nobena dokazila. Tožnik tudi v tem delu našteva dokumentacijo, ki je "v upravnem spisu, v nasprotnem primeru pa naj jo od občine pridobi sodišče". Čemu sodišče (nekonkretiziranih) dokazov ne pridobiva po uradni dolžnosti, je bilo že pojasnjeno.

22. Nadaljnje navedbe o neustavnosti oziroma nezakonitosti ureditve po Odloku tožnik v bistvenem opira na stališče, da je v neenakem položaju glede na druge zavezance za plačilo komunalnega prispevka, ki so v podobni situaciji plačali nižji komunalni prispevek, oziroma glede na zavezance, ki so komunalni prispevek lahko plačali v več obrokih. V nobenem od teh pogledov pa tožnik ne pojasni, v katerih konkretnih, pravno pomembnih okoliščinah naj bi bil njegov položaj v bistvenem enak položaju zavezancev, na katere se sklicuje. Ob tem višina komunalnega prispevka, ki je odvisna od stroškov komunalne opreme, torej v različnih položajih različna, izhaja že iz zakonske ureditve, tožnik pa ne navaja razlogov za morebitno neustavnost te ureditve. Enako velja tudi za možnost občine, da v različnih situacijah na zavezance prevali različen delež skupnih stroškov. Tudi možnost obročnega plačevanja je vezana na višino komunalnega prispevka, torej na objektivno razlikovalno okoliščino, za katero tožnik ne obrazlaga, zakaj ne bi pomenila primerne podlage za različno obravnavo zavezancev, ki so zaradi nje v različnih položajih. Poleg tega iz upravnega spisa izhaja, da je toženka tožniku, četudi odmerjeni komunalni prispevek ne presega zneska 6000,00 EUR, odobrila plačilo v treh obrokih po 509,70 EUR, ki zapadejo v plačilo 2.11. 2017, 2. 4. 2018 in 2.10. 2018. 23. Iz navedenih razlogov tožnik po presoji sodišča ni izkazal, da bi bile določbe Odloka, ki se nanašajo na določitev skupnih in obračunskih stroškov v neskladju z zakonom ali ustavo. Zato ni imelo razloga za uporabo instituta exceptio illegalis.

24. V zvezi s tožnikovo navedbo, da so v zvezi z nepravilnostmi pri določitvi stroškov pred Računskim sodiščem podali pobudo za revizijo, in njegovim predlogom, naj sodišče predmetni postopek do odločitve Računskega sodišča prekine, sodišče dodaja, da se strinja s toženko, da zgolj potrdilo o prejemu pobude še ne pomeni, da bo revizija tudi v resnici opravljena. Tudi sicer je temeljna pristojnost Računskega sodišča revidiranje poslovanja uporabnikov javnih sredstev, ne pa presoja zakonitosti konkretnih ali splošnih pravnih aktov z zakonom ali Ustavo. Sodišče zato nima razloga, da bi ta upravni spor prekinilo do odločitve Računskega sodišča. 25. V zvezi s tožnikovimi navedbami o nenamenski porabi sredstev sodišče dodaja še, da namembnost sredstev, plačanih iz naslova komunalnega prispevka, izhaja že iz zakona (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Zato ni treba, da bi bilo v Odloku še posebej določeno, čemu so namenjena ta sredstva, enako pa velja tudi glede sredstev, zbranih iz naslova ekološke dajatve.

26. Tožnik nadalje trdi, da bi morala toženka pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati tudi njegova vlaganja v izgradnjo greznice. Trditev utemeljuje s tem, da je bila izpodbijana odločba izdana zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča, ki je bilo že opremljeno z zgrajeno greznico. Predpisi pa razlikujejo med odmero prispevka za potrebe gradnje in zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da zakon pojem odmere za potrebe gradnje uporablja tedaj, ko gre za odmero in plačilo komunalnega prispevka za objekt, ki še ne stoji, kar je pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt). V primeru izboljšanja opremljenosti pa gre za izboljšanje komunalne opremljenosti že zgrajenega objekta. Nadalje se tožnik sklicuje na besedilo prvega odstavka 79. člena ZPnačrt, češ da ne razlikuje med individualno in javno komunalno opremo. Sodišče glede tega ugotavlja, da so po prvi točki prvega odstavka 71. člena ZPNačrt komunalna oprema „objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja“. Zato vlaganje v individualno greznico v skladu s to zakonsko določbo oziroma ZPNačrt očitno ne pomeni vlaganja v komunalno opremo. Toženka torej ni imela zakonske podlage, da bi ta vlaganja (ki so sicer v skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZGO-1 pogoj za gradnjo na zemljišču, ki take komunalne opreme še nima) upoštevala pri odmeri komunalnega prispevka. Sklicevanje tožnika, da je Mestna občina Kranj v drugem odstavku 17. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Kranj vsem obstoječim stavbam priznala minula vlaganja v lastne individualne sisteme v višini 60 % komunalnega prispevka, tega ne spremeni. Tožnik pri tem ne pojasni, iz katerih predpisov oziroma okoliščin naj bi izhajala obveznost občin, da v takih okoliščinah vse ravnajo enako tj. tako kot je ravnala Mestna občina Kranj. Sodišče tako ugotavlja, da ne gre za obveznost, ki bi izhajala iz predpisov, sprejetih na ravni države in bi zato za vse veljala enako, ampak za prostovoljno odločitev vsake posamezne občine, kako bo urejala vprašanje, ki sodi v urejanje lokalnih zadev v njeni pristojnosti.

27. Iz vseh navedenih razlogov je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita. Zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot je bilo že navedeno, je tožnik v tožbi predlagal izvedbo vrste dokazov, za katera ni pojasnil, katera konkretna dejstva želi z njimi dokazati oziroma predlagani dokazi v skladu z gornjo obrazložitvijo (posebno glede zakonitosti odloka) ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

28. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej tudi IU 255/2011 z dne 15. 12. 2011, II U 71/2011 z dne 6. 6. 2012, IU 251/2011 z dne 13. 10. 2011