Jedro

Časovno obdobje nesposobnosti za delo mora biti neprekinjeno tako pri najmanj štiriurni nesposobnosti za delo, kot tudi pri osemurni nesposobnosti za delo. O poslabšanju ekonomskega položaja kmetijskega gospodarstva, in s tem tudi o potrebi po ukrepih za blažitev poslabšanja, je namreč mogoče govoriti le, če gre za daljšo neprekinjeno nesposobnost za delo nosilca ali člana kmetije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za pridobitev plačila iz ukrepa „finančna pomoč ob smrti, invalidnosti ali nesposobnosti za delo na kmetijskem gospodarstvu“ zaradi neizpolnjevanja predpisanih pogojev iz Uredbe o finančni pomoči ob nepredvidljivih dogodkih v kmetijstvu (uredba, Uradni list RS, št. 71/08, 34/09) in Javnega razpisa za ukrep Finančna pomoč ob smrti, invalidnosti ali nesposobnosti za delo na kmetijskem gospodarstvu (javni razpis, Uradni list RS, št. 63/09). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je iz tožnikove vloge razvidno, da vlaga zahtevek za škodni dogodek več kakor šestmesečne osemurne nesposobnosti za delo ali primerljive vsote ur za najmanj štiriurno nesposobnost za delo v desetmesečnem neprekinjenem obdobju. Javni razpis predpisuje, da se za namen tega javnega razpisa smatra 6 mesecev nesposobnosti za delo kot 181 dni, 7 mesecev nesposobnosti za delo kot 212 dni, 8 mesecev nesposobnosti za delo kot 243 dni, 9 mesecev nesposobnosti za delo kot 273 dni, 10 mesecev nesposobnosti za delo kot 304 dnevi, 11 mesecev nesposobnosti za delo kot 334 dni in 12 mesecev nesposobnosti za delo kot 365 dni. V postopku je bilo iz predloženih dokazil ugotovljeno, da se je prva tožnikova nesposobnost za delo po merilih šestmesečne osemurne nesposobnosti pričela 17. 10. 2008 in zaključila 9. 1. 2009, druga pa se je pričela 27. 2. 2009 in zaključila 23. 4. 2009, kar znese 169 dni odsotnosti. Iz odločbe št. 250000-18070-6776/2009/10 je razviden pričetek odsotnosti po merilih primerljive vsote ur za najmanj štiriurno nesposobnost za delo v desetmesečnem neprekinjenem obdobju z dnem 24. 4. 2009 in zaključek z dnem 30. 4. 2009, kar skupaj znese 6 dni odsotnosti. Po povedanem prvostopni organ zaključuje, da tožnik ni dosegel spodnje omejitve 181 dni nesposobnosti za delo, zato je vlogo zavrnil. Drugostopni upravni organ je z odločbo št. 33038-3/2009/2 z dne 19. 3. 2010 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano prvostopno odločbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe navaja, da je izrek prvostopne odločbe zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi. Dalje citira IV. poglavje uredbe in določbe javnega razpisa ter navaja, da je iz dokumentov konkretne zadeve razvidno, da je tožnik vlogi priložil: potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela št. 19 750 834 5 z dne 17. 2. 2009, iz katerega je razvidno, da je od 17. 10. 2008 do 31. 10. 2008 zadržan od dela za polni delovni čas (poškodba izven dela), odločbo ZZZS, OE Ljubljana št. 250000-18070-35238/2008/2 z dne 25. 11. 2008, iz katere je razvidno, da je tožnik od 16. 11. 2008 do 9. 1. 2009 začasno nezmožen za delo (poškodba izven dela), potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela št. 19 750 833 4 z dne 17. 2. 2009, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik od 27. 1. 2009 do 31. 1. 2009 zadržan od dela za polni delovni čas (poškodba izven dela), potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela št. 18 976 566 0 z dne 10. 9. 2009, iz katerega je razvidno, da je tožnik od 1. 2. 2009 do 28. 2. 2009 zadržan od dela za polni delovni čas (poškodba izven dela), odločbo ZZZS, OE Ljubljana št. 250000-18070-6776/2009/2 z dne 6. 3. 2009, iz katere je razvidno, da je tožnik od 27. 2. 2009 do 13. 3. 2009 začasno nezmožen za delo (poškodba izven dela), odločbo ZZZS, OE Ljubljana, št. 250000-18070-6776/2009/4 z dne 13. 3. 2009, iz katere je razvidno, da je tožnik od 14. 3. 2009 do 4. 4. 2009 začasno nezmožen za delo (poškodba izven dela), odločbo ZZZS, OE Ljubljana št. 250000-18070-6776/2009/6 z dne 31. 3. 2009, iz katere je razvidno, da je tožnik od 5. 4. 2009 do 14. 4. 2009 začasno nezmožen za delo (poškodba izven dela), odločbo ZZZS, OE Ljubljana št. 250000-18070-6776/2009/10 z dne 22. 4. 2009, iz katere je razvidno, da je tožnik od 15. 4. 2009 do 23. 4. 2009 začasno nezmožen za delo (poškodba izven dela) in od 24. 4. 2009 do 30. 4. 2009 nezmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (poškodba izven dela), potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela št. 18 668 018 5 z dne 10. 9. 2009, iz katerega je razvidno, da je tožnik od 1. 8. 2009 do 26. 8. 2009 zadržan od dela za polni delovni čas (poškodba izven dela). Iz dokumentacije tako izhaja, da najdaljše neprekinjeno obdobje osemurne nesposobnosti za delo na podlagi predloženih dokazil znaša le 87 dni, in sicer v obdobju od 27. 1. 2009 do 23. 4. 2009. Drugostopni organ tako ugotavlja, da tožnik na podlagi predloženih dokazil ni dokazal več kot šestmesečne osemurne nesposobnosti za delo ali primerljive vsote ur za najmanj štiriurno nesposobnost za delo v desetmesečnem neprekinjenem obdobju. Navaja, da je prvostopni organ v postopku napačno ugotovil število dni odsotnosti, kar pa ne vpliva na samo odločitev, saj najdaljše neprekinjeno obdobje osemurne nesposobnosti za delo na podlagi predloženih dokazil znaša le 87 dni, kar pomeni, da tožnik ni dokazal več kakor šestmesečne osemurne nesposobnosti za delo v neprekinjenem obdobju. Ker vloga navedenega pogoja iz uredbe in javnega razpisa ne izpolnjuje, je drugostopni organ pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja s stališčem organa druge stopnje, da se neprekinjeno obdobje nanaša tako na štiriurno nesposobnost, kot na osemurno nesposobnost za delo. Beseda „neprekinjeno“ je uporabljena samo v besedni zvezi „desetmesečnem neprekinjenem obdobju“, ki pa se nanaša le na najmanj štiriurno nesposobnost za delo in je ni mogoče aplicirati na osemurno nesposobnost za delo. Kot navaja tožnik v tožbi, mu je kontaktna oseba pri organu prve stopnje po telefonu podala mnenje, da za osemurno nesposobnost za delo ni treba, da je obdobje neprekinjeno (pogovor je bil sneman). Glede na to, da je skupno število dni tožnikove nesposobnosti za delo večje od 181, kar je minimum za pridobitev sredstev iz javnega razpisa, tožnik meni, da je zaradi napačne interpretacije besedne zveze oškodovan. Po povedanem sodišču predlaga, da odpravi prvostopno izpodbijano odločbo in ugodi njegovi vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev za blažitev poslabšanja ekonomskega položaja kmetijskih gospodarstev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge, navedene v obrazložitvi odločbe druge stopnje in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama niso sporna časovna obdobja tožnikove nesposobnosti za delo, saj je drugostopni organ v pritožbeni odločbi odpravil nepravilnost prvostopne odločbe s tem v zvezi. Spor pa je glede razlage določbe 8. člena uredbe oziroma točke I/1 javnega razpisa, ki določa, da je predmet podpore oziroma javnega razpisa dodelitev nepovratnih sredstev za blažitev poslabšanja ekonomskega položaja kmetijskih gospodarstev, ki je posledica smrti, več kakor 50 odstotne invalidnosti, več kakor šestmesečne osemurne nesposobnosti za delo ali primerljive vsote ur za najmanj štiriurno nesposobnost za delo v desetmesečnem neprekinjenem obdobju. Za namen tega javnega razpisa se smatra šest mesecev kot 181 dni.

Po presoji sodišča citirane določbe ni mogoče razlagati tako, kot jo razlaga tožnik, to je da se „neprekinjeno obdobje“ nanaša le na najmanj štiriurno nesposobnost za delo, ne pa tudi na osemurno nesposobnost za delo. Sodišče namreč sodi, da mora biti časovno obdobje nesposobnosti za delo neprekinjeno tako pri najmanj štiriurni nesposobnosti za delo, kot tudi pri osemurni nesposobnosti za delo. Takšna razlaga citirane določbe 8. člena uredbe oziroma točke I/1 javnega razpisa po presoji sodišča izhaja iz samega namena izvajanja ukrepov finančne pomoči ob nepredvidljivih dogodkih v kmetijstvu, in sicer je namen izvajanja teh ukrepov ohranjanje kmetijske dejavnosti ter ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja (primerjaj 1. člen uredbe). O poslabšanju ekonomskega položaja kmetijskega gospodarstva, in s tem torej tudi o potrebi po ukrepih za blažitev poslabšanja, pa je po prepričanju sodišča mogoče govoriti le, če gre za daljšo neprekinjeno nesposobnost za delo nosilca ali člana kmetije. Pri tem po mnenju sodišča ni relevantno, ali gre za osemurno ali najmanj štiriurno nesposobnost za delo oziroma po presoji sodišča navedenih dveh kategorij ni mogoče obravnavati različno. Ob takšnem stališču sodišča je torej odločitev v obravnavani upravni zadevi pravilna kljub temu, da je tožnikovo skupno število dni osemurne nesposobnosti za delo večje od 181, saj obdobje nesposobnosti za delo pri njem nesporno ni bilo neprekinjeno. Tožnik pa se tudi ne more uspešno sklicevati na mnenje kontaktne osebe pri organu prve stopnje, podano po telefonu, kar (neizkazano) navaja v tožbi.

Ker je sodišče po povedanem ugotovilo, da je izpodbijana odločba, v zvezi z odločbo druge stopnje pravilna in zakonita, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10).

Pravni pouk temelji na določbi prvega ostavka 73. člena ZUS-1.