Jedro

Sodišče v postopku za preklic pogojne obsodbe zasliši obsojenca le, če je dosegljiv. Če se obsojenec, čeprav je bil pravilno vabljen na zaslišanje, ne odzove vabilu (ni ga dopustno niti prisilno privesti), se šteje, da se je odrekel pravici odgovoriti na predlog za preklic pogojne obsodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 65/2007 z dne 19. 3. 2009 je bil D. S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po členu 50 tega zakona mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, sodišče pa mu je naložilo še posebni pogoj, da mora v roku treh mesecev po pravnomočnosti te sodbe plačati oškodovani družbi T. d. o. o., znesek 1.573,32 EUR. Ker obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil, mu je bila s sodbo istega sodišča II Kr 71/2009 z dne 11. 12. 2009 pogojna obsodba preklicana.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo o preklicu pogojne obsodbe je vložil obsojenec pravno sredstvo, ki ga je naslovil „zahteva za obnovo postopka“, vendar pa iz vsebine izhaja, da gre za zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja namreč kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (čeprav sicer govori o Zakonu o upravnem postopku). Vrhovnemu sodišču predlaga, da njegovi vlogi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena po poteku roka, ki je določen v ZKP za vložitev takšne zahteve in predlaga zavrženje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. V zvezi z vprašanjem pravočasnosti zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bile med tekom roka za vložitev izrednega pravnega sredstva sodne počitnice, ki so v skladu s prvim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94, 45/2008, v nadaljevanju ZS) začele teči 15. 7. 2010 in so se iztekle s potekom 15. 8. 2010. Po določbi tretjega odstavka 83. člena ZS v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper obsojenega D. S. torej v času od 15. 7. do 15. 8. 2010 ni tekel. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bila izpodbijana sodba vročena obsojencu dne 29. 4. 2010, zoper njo ni vložil pritožbe in je tako postala pravnomočna 15. 5. 2010. Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil priporočeno po pošti dne 26. 8. 2010 in je glede na povedano njegovo izredno pravno sredstvo vloženo pravočasno.

6. Pri vsebinski presoji zahteve za varstvo zakonitosti pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta ni utemeljena. Navedb v vlogi, da je kazen prestroga, da je hotel poravnati dolg, vendar firma, kateri je dolžan, ne obstaja več, da nima tekočega računa ipd., Vrhovno sodišče ni presojalo, saj glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno. Kršitev določb procesnega zakona, pa bi, kolikor bi bila izkazana, predstavljala njegova navedba, da mu v postopku preklica pogojne obsodbe ni bila dana možnost zagovora, oziroma pravica do zaslišanja, zaradi te kršitve pa je sodišče dejansko stanje tudi napačno ugotovilo.

7. Uveljavljana kršitev ni podana. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče razpisalo več narokov za preklic pogojne obsodbe, na katere je vabilo obsojenca, vendar mu za naroke razpisane za dne 19. 3., 9. 9. in 8. 10. 2009 vabila ni uspelo vročiti, saj sodnega pisanja bodisi ni dvigoval ali pa sodnemu vročevalcu vročitev ni uspela. Mu je pa sodišče preko vročevalca uspelo vročiti vabilo na narok razpisan za dne 18. 11. 2009 in na sejo razpisano za dne 11. 12. 2009. Obsojenec je dne 17. 11. 2009 sodišču poslal pisanje, v katerem je navedel, da je na začasnem delu v tujini in da ga pred novoletnimi prazniki ne bo domov, saj si ureja družino, partnerica je brezposelna, pri čemer ima še dve hčerki, ki ju mora preživljati. Sodišče navedenega pisanja ni sprejelo kot opravičljiv razlog, saj bi se teh narokov lahko udeležil, poleg tega pa je ocenilo, da pri svojih navedbah prihaja sam s seboj v nasprotje.

8. Skladno z drugim odstavkom 506. člena ZKP mora sodnik, ki je določen za odločanje o preklicu pogojne obsodbe, zaslišati obsojenca, vendar le, če je dosegljiv. To se pravi, da mora dati obsojencu možnost, da v kontradiktornem postopku izrazi svoje stališče in predlaga dokaze. Če pa se obsojenec, čeprav je bil pravilno povabljen na zaslišanje, ne odzove vabilu, ga ni dopustno niti prisilno privesti. Zasliši se ga samo, če je dosegljiv. Če obsojenec ne pride, se šteje, da se je odrekel pravici odgovoriti na predlog za preklic pogojne obsodbe. Isto velja tudi glede obvestila o seji senata, na kateri se odloča o preklicu.

9. V konkretni kazenski zadevi je sodišče obsojencu dalo možnost izraziti svoje stališče, oziroma se izreči o predlogu za preklic, pa se je ta, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje tej pravici odrekel. Torej je zavestno in hote tvegal preklic pogojne obsodbe, oziroma se je pravici biti navzoč in podati svoje stališče zaradi želje po zavlačevanju postopka, zavestno odrekel. 10. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je vloga obsojenca, vložena v pretežni meri iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zatrjevana procesna kršitev pa ni podana, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.