Jedro

Po 48. členu SPZ oseba, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, ne pridobi lastninske pravice na nepremičnini, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil obogaten (prvi odstavek). Graditelj pridobi solastninsko pravico, če se o tem z lastnikom nepremičnine dogovorita in pridobi od njega listino, potrebno za vknjižbo (drugi odstavek).

Člen 59 ZZZDR, na katerega se sklicuje pritožnica, določa le kriterije za ugotovitev deležev vsakega od zakoncev na skupnem premoženju. Samostojne podlage za spremembo lastninske pripadnosti nepremičnine pa niso predstavljale niti druge določbe ZZZDR. Tudi pred uveljavitvijo SPZ je bila podlaga za pridobitev lastninskih upravičenj na nepremičnini v lasti sozakonca podana v določbah splošnega zakona, ki je urejal pridobitev lastninske pravice, tj. v ZTLR.

Stvarnopravni zahtevek ni utemeljen, ker tožnica ni zatrjevala potrebnih dejstev, ki bi utemeljevali njegov obstoj. Denarni zahtevek pa je bil zavrnjen iz razloga, ker je bila tožnica tista, ki je podedovala celotno zapustnikovo premoženje, ki ga je prvotni toženec imel ob smrti.

Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče z odločitvijo o stroških postopka počakati do pravnomočnosti odločitve o zahtevku. Sodišče prve stopnje jo izda ob upoštevanju svoje odločitve o zahtevku (četrti odstavek 163. člena ZPP).

Toženka je bila razglašena za dedinjo, a je celotno zapustnikovo premoženje podedovala tožnica. S tem je postala tudi imetnica (prej) zapustnikove terjatve iz naslova stroškov tega postopka, zaradi združitve upnika in dolžnika pa je ta terjatev prenehala (328. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljavi.

III. V ostalem se pritožba zoper sklep zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje tožnice in pokojnega A. A. spadata parceli 128/4 in 129/0 k.o. X, da znaša delež tožnice 40/100 in da se bo na podlagi sodbe vpisala lastninska pravica na parcelah v korist tožnice v navedenem deležu, in (2) da se skupno premoženje razdeli tako, da je A. A. dolžan tožnici plačati 19.850,40 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Z izpodbijanim sklepom je odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 2.179,41 EUR, dedičem po pokojnem A. A. pa 4.554,14 EUR.

3. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje.

Pridobitve lastninske pravice ni utemeljevala na 48. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ampak na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Povsem logično in smiselno je, da tožnica, ki je s pokojnim A. A. živela v zunajzakonski skupnosti in nato v zakonski zvezi, ni sklepala pogodb, navedenih v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Sklep o nevstopu v pravdo bi moral biti sestavni del izpodbijane sodbe in ne posebnega sklepa, posledica pa zavrženje zahtevka. Toženka je vstopila v pravdo, sodišče je njen vstop sprejelo in o tem z dopisom z dne 18. 3. 2019 obvestilo stranke, poslanim po toženkinem umiku izjave o vstopu v pravdo. Potem ko se je spustila v obravnavanje, umik izjave ni mogel imeti učinka. Sklepanje sodišča na naroku 10. 1. 2020 je nasprotno stališču, izraženem v dopisu z dne 18. 3. 2019. Če se je sodišče spustilo v obravnavo zahtevka, ni bilo mesta zavrnitvi. Tožnica namreč zahtevka ne temelji na odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove.

Tožbeni zahtevek glede obeh nepremičnin je bil sklepčen. Če bi bil nesklepčen, bi ga sodišče zavrglo že ob predhodnem preizkusu tožbe ali bi k temu pozvalo tožnico. Poziv k izjasnitvi o toženkinih navedbah, podan na naroku 21. 3. 2018, ni predstavljal opozorila na nesklepčnost. Če bi bila tožba nesklepčna, je bilo izvajanje dokazov odveč. Ker stališče o nesklepčnosti ni obrazloženo, je podana bistvena kršitev določb postopka.

4. V pritožbi zoper sklep tožnica trdi, da bi sodišče moralo z njegovo izdajo počakati do pravnomočne odločitve v zadevi. Poleg tega ni upoštevan uspeh v pravdi. V I. točki izreka ni upoštevan umik, v II. točki pa ni jasno, kdo so dediči po pokojnem A. A. Iz sklepa o dedovanju izhaja, da sta dedinji tako tožnica kot toženka. Ker je izrek v tem delu nerazumljiv in neizvršljiv, ga ni mogoče preizkusiti.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnica ni vložila pritožbe zoper sklep z dne 10. 1. 2020 o nedovolitvi spremembe tožbe. Toženka je vstopila v pravdo kot univerzalna pravna naslednica, ni pa se strinjala, da vstopi vanjo kot singularna pravna naslednica. Pravilno je stališče v sodbi o pravni podlagi zahtevka in o nesklepčnosti tožbe.

6. V odgovoru na pritožbo zoper sklep toženka predlaga njeno zavrnitev. Umik je bil upoštevan, obravnavanje nasprotne tožbe pa izločeno iz te zadeve. Jasno je, da gre za terjatev zapustnika, o katere dedovanju bo odločilo zapuščinsko sodišče. 7. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, zoper sklep pa je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

8. Tožnica je zahtevala, da v skupno premoženje nje in pokojnega A. A., toženkinega očeta, sodita nepremičnini 128/4 in 129/0 obe k.o. X, da njen delež znaša 40/100, da je solastnica teh nepremičnin v navedenem deležu in da ji je toženka dolžna iz naslova razdružitve skupnega premoženja plačati 19.850,40 EUR. Trdila je, da sta s pokojnim od septembra 2005 do 2016 živela nekaj časa v zunajzakonski skupnosti, nekaj časa pa sta bila poročena, da sta na spornih nepremičninah, ki ju je pokojni kupil pred začetkom njune življenjske skupnosti, iz lesene hiške izdelala bivalni objekt, da vrednost nepremičnin znaša 37.126 EUR in da je njen delež 40 %. Tožba je bila prvotno vložena zoper A. A., po njegovi smrti pa se je nadaljevala zoper njegovo hčer. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je pokojnikovo premoženje na podlagi oporoke dedovala tožnica, kot dedinja pa je bila poleg tožnice razglašena tudi hči, in da sta sporni nepremičnini s smrtjo prvotnega toženca na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju prešli na hčer.

9. Po smrti prvotnega toženca in ugotovitvi, da sta sporni nepremičnini na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju tedaj pripadli njegovi hčeri, je tožnica predlagala spremembo tožbe, tako da bi na toženi strani odtlej nastopala zapustnikova hči in da je k dotedanjim tožbenim navedbam dodala trditve o slabi veri toženke ob sklenitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje je sprejelo sklep, da niti subjektivne niti objektivne spremembe tožbe ne dovoli. Sklep je sprejelo na glavni obravnavi, ga obrazložilo in podalo pravni pouk. Tožnica ga je prejela, a zoper njega ni vložila pritožbe. Ker zakon ne določa, da zoper ta sklep ni dovoljena posebna pritožba, velja splošno pravilo o dopustnosti posebne pritožbe (prvi in tretji odstavek 363. člena ZPP). Sklep je torej pravnomočen, pritožbene navedbe, ki se nanašajo nanj, pa zato neupoštevne.

10. Ni nasprotja med sporočilom sodišča z dne 18. 3. 2019 in izpodbijano sodbo. V obeh primerih je sodišče prve stopnje izhajalo s pravilnega stališča, da je toženka po samem zakonu kot univerzalna pravna naslednica prvotnega toženca vstopila na njegovo mesto v pravdi. Pritožbeno stališče, da zahtevka zoper toženko ne temelji na odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove, je zmotno. Ker je po smrti prvotnega toženca vztrajala pri tožbi, se zahtevek lahko nanaša le na njegove dediče. Po sklepu o dedovanju sta dedinji tožnica in toženka. Ker tožnica ne more hkrati nastopati na obeh straneh v pravdi, lahko na toženi strani nastopa le toženka. V navedeni procesni situaciji ni bilo podlage za zavrženje tožbe.

11. Stališče v izpodbijani sodbi, da je tožba glede obsega skupnega premoženja in posledično določitve deležev na njem ter njegove razdružitve nesklepčna, temelji na ugotovitvah, da je tožnica zatrjevala, da je pokojni sporni nepremičnini kupil pred sklenitvijo zakonske zveze in da sta v času njune življenjske skupnosti izvedla izboljšave in prizidave, ni pa zatrjevala, da sta se s pokojnim dogovorila o morebitni spremembi lastninske pripadnosti teh nepremičnin.

12. Neutemeljen je očitek, da stališče o nesklepčnosti tožbe ni obrazloženo. V 6. in 7. točki obrazložitve sta podani pravna podlaga in ugotovitve iz obravnavane zadeve, iz katerih izhaja sklep, da tožnica ni zatrjevala enega od odločilnih dejstev.

13. Posledica nesklepčne tožbe ni njeno zavrženje, ampak zavrnitev zahtevka. Neutemeljen je tudi očitek o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu. Toženec je v prvi pripravljalni vlogi navedel, da iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost stvarnopravnega zahtevka. Izrecno opozorilo sodišča na navedeni ugovor je zadostovalo. Tedaj je tudi že Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je bila z uveljavitvijo SPZ spremenjena pravna podlaga v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi vlaganj v tujo nepremičnino oziroma z gradnjo na tujem zemljišču.1 V kasnejši vlogi je toženka še obsežneje in podrobneje obrazložila svoj ugovor, a se tudi nanj tožnica ni odzvala z dopolnitvijo navedb.

14. Tožnica niti na podlagi izvajanja dokaznega postopka ni mogla sklepati na neutemeljenost toženkinega stališča o nesklepčnosti tožbe. Toženkin ugovor se je izrecno nanašal le na stvarnopravni zahtevek za ugotovitev skupnega premoženja, ne pa tudi na denarnega. Mogla bi vedeti, da je dokazni postopek tekel le v zvezi z drugim zahtevkom.

15. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da sporni nepremičnini sodita v skupno premoženje tožnice in pokojnega A. A., je pravilna. Po 48. členu SPZ oseba, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, ne pridobi lastninske pravice na nepremičnini, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil obogaten (prvi odstavek). Graditelj pridobi solastninsko pravico, če se o tem z lastnikom nepremičnine dogovorita in pridobi od njega listino, potrebno za vknjižbo (drugi odstavek).

16. Člen 59 ZZZDR, na katerega se sklicuje pritožnica, določa le kriterije za ugotovitev deležev vsakega od zakoncev na skupnem premoženju. Samostojne podlage za spremembo lastninske pripadnosti nepremičnine pa niso predstavljale niti druge določbe ZZZDR. Tudi pred uveljavitvijo SPZ je bila podlaga za pridobitev lastninskih upravičenj na nepremičnini v lasti sozakonca podana v določbah splošnega zakona, ki je urejal pridobitev lastninske pravice, tj. v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).2

17. Ker je bila toženka sicer razglašena za dedinjo, a ni dedovala zapustnikovega premoženja, je pravilen tudi zaključek v izpodbijanem sklepu, da je že iz tega razloga neutemeljen tudi denarni zahtevek. O tem, ali so bile podane predpostavke za obstoj tega zahtevka na podlagi 48. člena SPZ, se zato sodišču prve stopnje ni bilo treba izreči (in posledično tudi ne izvesti predlaganih dokazov).

18. Pritožbeno stališče, da je z izpodbijano sodbo izničen njen prispevek k ustvaritvi skupnega premoženja, ne vzbuja dvoma o pravilnosti sodbe. Stvarnopravni zahtevek ni utemeljen, ker tožnica ni zatrjevala potrebnih dejstev, ki bi utemeljevali njegov obstoj. Denarni zahtevek pa je bil zavrnjen iz razloga, ker je bila tožnica tista, ki je podedovala celotno zapustnikovo premoženje, ki ga je prvotni toženec imel ob smrti.

19. Po ugotovitvi, da pritožbene navedbe niso utemeljene in da niso podane kršitve materialnega in procesnega prava, katerih obstoj pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zoper sodbo zavrnilo ter izpodbijana sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

20. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče z odločitvijo o stroških postopka počakati do pravnomočnosti odločitve o zahtevku. Sodišče prve stopnje jo izda ob upoštevanju svoje odločitve o zahtevku (četrti odstavek 163. člena ZPP).

21. Utemeljen pa je očitek o zmotnosti odločitve v II. točki izreka. Kot je bilo ugotovljeno že v zvezi z odločitvijo o zahtevku, je toženka sicer bila razglašena za dedinjo, a je celotno zapustnikovo premoženje podedovala tožnica. S tem je postala tudi imetnica (prej) zapustnikove terjatve iz naslova stroškov tega postopka, zaradi združitve upnika in dolžnika pa je ta terjatev prenehala (328. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

22. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi zoper sklep delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljavilo, v ostalem delu pa jo je zavrnilo in sklep v nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka in 3. točka 365. člena ZPP).

23. Upoštevaje tožničin pritožbeni uspeh je dolžna toženki povrniti potrebne stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo zoper sodbo (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroške v zvezi s pritožbo zoper sklep pa trpita vsaka svoje (drugi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za odgovor na pritožbo (1000 točk) in pavšalni znesek materialnih stroškov (20 točk), povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znašajo skupaj 746,64 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi stališču sodne prakse, oblikovanem na podlagi pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Glej sklep VS RS II Ips 40/2017 z dne 14. 9. 2017, 9. točka obrazložitve. 2 Glej npr. sodbo VS RS II Ips 59/2016 z dne 24. 8. 2017 in tam navedene zgodnejše sodne odločbe. Enako tudi sklep II Ips 113/2017 z dne 29. 11. 2018.