Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik spornega dne opravljal krmljenja živali in s tem kršil navodila osebne zdravnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dvignil vedro vode, v katerega je nalil približno 2 litra vode in ga z desno roko odložil na tla, s tem pa ni kršil navodil osebne zdravnice, saj ni imel prepovedi obremenjevanja in delanja z desno roko. Tožena stranka tako ni dokazala, da naj bi tožnik na dan kontrole bolniškega staleža obremenjeval in delal z levo roko, glede na navodila tožnikove osebne zdravnice, pa je desno roko tožnik lahko obremenjeval. Tožnik je v času bolniškega staleža ravnal v skladu z navodili osebne zdravnice in jih ni kršil, zato mu ni mogoče očitati hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, prav tako pa ni kršil 37. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 3. 2016 nezakonita (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 3. 2016, temveč je trajalo do 19. 9. 2016 in zavrnilo zahtevek tožnika po reintegraciji (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika od 5. 3. 2016 do 19. 9. 2016 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter mu delovno dobo vpisati v ustrezno evidenco (III. točka izreka); obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.285,71 EUR, od bruto nadomestil plače obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, neto zneske pa plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 6.428,55 EUR bruto in po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 583,07 EUR, v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da obrazložitev sodišča prve stopnje ni dovolj argumentirana in celovita, da je odločilna listinska dokazila napačno interpretiralo oziroma se do njih ni opredelilo, ter nekritično sledilo navedbam tožnika ter osebne zdravnice, pri čemer se ni opredelilo do navedb tožene stranke in z njene strani predloženih listinskih dokazov. Zatrjuje, da je ob podaji odpovedi razpolagala s podatki, ki jih je predložila odgovoru na tožbo, zlasti poročilom o kontroli bolniškega staleža detektiva, predvsem pa zdravniškim potrdilom osebne zdravnice z dne 18. 2. 2016, v katerem je ta navedla, da tožnik v času bolniškega staleža ne sme opravljati nobenega dela z rokami. Pri tem osebna zdravnica ni specificirala, ali ne sme delati z levo ali z desno roko, čeprav bi glede na njeno kasnejšo izpovedbo to mogla in tudi morala storiti. Po mnenju pritožbe je nedopustno, če se osebna zdravnica preprosto zmoti in v potrdilo zapiše napačne informacije. Tako tožene stranke ni obvestila o dodatku, ki je bil na predmetno potrdilo zapisan dne 21. 3. 2016 na podlagi prošnje tožnika in sicer, da tožnik ni smel obremenjevati zgolj leve roke, nato pa je zaslišana kot priča tudi izpovedala, da dvigovanje in obremenjevanje desne roke v celoti ni sporno, ter ne pomeni kršitev navodil zdravnika. Zatrjuje, da v trenutku odločanja o obstoju utemeljenega razloga s tem dodatkom ni razpolagala, temveč je za to izvedela šele ob vročitvi tožbe. Pri tem je osebna zdravnica sama priznala, da je pri tem storila napako, pri čemer je navedla, da je bilo s strani tožene stranke potrdilo z dne 18. 2. 2016 izsiljeno ter da naj bi bilo s strani tožene stranke napeljevano, da je tožnik slab delavec ter da imajo ves čas težave z njim. Nasprotno pa sodišče ni v celoti sledilo izpovedi detektivke, zlasti v ključnih delih, ko je izpovedala, da je tožnik na tla odložil polno vedro vode, kar je tožnik sicer sam zanikal in izrecno dajal, da vedra ni držal. Detektivka je bila od tožnika oddaljena 3 do 4 metre, in ker v hlev ni vstopila, je razdalja 3 do 4 metre po mnenju sodišča takšna, da detektivka ni mogla videti, ali je vedro polno ali prazno, pri tem pa se je oprlo na izpoved tožnika kot tudi A.A. (žene tožnika). Zatrjuje, da je izpoved detektivke bolj objektivna in nepristranska, saj je jasno izpovedala, da je bilo vedro polno, toliko da ni čez teklo, in če v to ne bi bila prepričana, tega tako določno ne bi izpostavila. Meni, da je tožnik v času kontrole bolniškega staleža opravljal delo v hlevu. Detektivka tožnika ni dolgoročno opazovala, da bi lahko konkretno videla, ali je krmil živino ali ne, ampak že delo, pri katerem ga je našla, je sestavni del dela v hlevu. Zagotovo pa kaže na to, da je tožnik v času kontrole opravljal delo z rokami, saj je dvigoval 10 litrsko vedro polno vode, kar mu je bilo prepovedano. Osebna zdravnica je sicer izpovedala, da bi tožnik v primeru, da bi vedro dvigoval z levo roko, kršil njena navodila, detektivka pa je izpovedala, da je tožnik dvignil vedro ter ga odložil na tla, medtem ko tožnik niti ni vedel jasno izpovedati, ali je vedro dvignil in odložil na tla, ter zakaj je to storil. Zatrjuje, da je tudi odmerjeno povračilo namesto reintegracije v višini 5 plač pretirano in nesorazmerno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima nobenih bistvenih pomanjkljivosti. Vsebuje razumljiv izrek ter jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je mogoče preizkusiti. Obrazložitev sodbe je natančna in prepričljiva, takšna pa je tudi sprejeta dokazna ocena.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je ta bistvena kršitev vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je ustrezno povzelo izpovedi tožnika, njegove osebne zdravnice ter detektivke, in v razlogih sodbe ni nobenih nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedi navedenih prič in izpovedjo, razvidno iz zapisnika oziroma prepisa zvočnega posnetka o njihovem zaslišanju. Če sodišče prve stopnje dela izpovedi prič ni izrecno zapisalo v razlogih sodbe, to še ne pomeni, da pri oceni tega dokaza (v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi) ni upoštevalo celotne izpovedi prič, zlasti pa to ne pomeni protispisnosti. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni kritiko dokazne ocene in s tem uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je prav tako neutemeljena, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, pri odločanju pa se je oprlo na pravilno pravno podlago ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena še dodaja:

8. Odločilna dejstva, ugotovljena v sodbi sodišča prve stopnje, so naslednja: - da je bil tožnik od 9. 2. 2016 dalje v bolniškem staležu; - da je tožena stranka dne 4. 3. 2016 tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1), ker je kršil navodila osebne zdravnice, da ne sme opravljati dela z rokami. Tožniku je očitala, da je opravljal delo krmljenja živali dne 18. 2. 2016 ob 7.05 uri zjutraj, ko ga je obiskala detektivka in s tem kršil osebna navodila zdravnice, saj je točil vodo v 10-litrsko vedro, kar predstavlja delo z rokami; - da iz zdravniškega potrdila osebne zdravnice z dne 18. 2. 2016 izhaja, da tožnik ne sme opravljati nobenega dela z rokami, dovoljeni pa so mu bili odhodi od doma; - da iz pripisa zdravniškega potrdila z dne 21. 3. 2016 poleg navedenega izhaja še, da tožnik ne sme obremenjevati zgolj leve roke; - da iz izpovedi osebne zdravnice izhaja, da ne drži dejstvo, da tožnik desne roke ne bi smel obremenjevati, saj je imel tožnik težave v pretežni meri z levo roko in zaradi tega leve roke ni smel obremenjevati. Natančneje, da ne sme opravljati dela nad višino delovnega pulta, da z levo roko ničesar ne sme nositi in dvigovati ter da levo roko razgibava. Bolečine in težave z desno roko namreč pri tožniku niso bile v ospredju, prav tako pa tožnik zaradi desne roke ni bil v bolniškem staležu; - da iz izpovedi detektivke, ki je opravljala kontrolo bolniškega staleža, izhaja, da je odprla vrata hleva in na razdalji 3 metrov videla tožnika, kako je nalival vodo v 10-litrsko vedro, ki ga je polnega odložil na tla (enako kot v poročilu - B3) in da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi bolečin v rami, ker se mu nabira kalcij. Glede na umazan smučarski kombinezon ter blatne čevlje, je sklepala, da je tožnik vsekakor delal, zakaj bi sicer šel v hlev; - da iz izpovedi tožnika izhaja, da je ženi na dan kontrole bolniškega staleža zgolj nalil vodo v vedro, komaj 2 litra, saj je bila voda namenjena umivanju krave pred molžo (za vsako kravo pa se potrebuje sveža voda), da je vedro dvignil z desno roko, saj z levo roko ni mogel opravljati nobenega dela; - da je izpovedbo tožnika potrdila A.A., ki je pojasnila, da je sicer po vedro šla sama, potem, ko ga je tožnik odložil na tla; - da detektivka ni videla, s katero je roko je tožnik dvignil vedro, prepričana pa je bila, da je bilo vedro polno.

9. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenih dejstev pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo, ali če brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz (torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi), svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti izpovedi posamezne priče pa ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdelalo prepričljivo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa pojasnilo, zakaj je glede odločilnih dejstev verjelo osebni zdravnici, tožniku in priči A.A. Dejstvo, da je bil tožnik oblečen v delovni kombinezon in obut v blatne čevlje, še ne pomeni, da je tožnik dejansko delo opravljal in celo krmil živino, upoštevajoč izpoved detektivke, ki je na podlagi oblačil in obutve tožnika zgolj sklepala, da je krmil živali, čeprav tega ni videla, prav tako pa ni videla, s katero roko je tožnik dvignil vedro. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi detektivke, ki je bila prepričana, da je bilo vedro polno, nasprotno od tožnika, ki je zatrjeval, da je bilo v njem komaj 2 litra, upoštevajoč dejstvo, da je bila detektivka od tožnika oddaljena 3 do 4 metre in da v hlev sploh ni vstopila.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik opravljal krmljenja živali dne 18. 2. 2016 ob 7.05 uri zjutraj in s tem kršil navodila osebne zdravnice. Ugotovilo je, da je tožnik dvignil vedro vode, v katerega je nalil približno 2 litra vode in ga z desno roko odložil na tla, s tem pa ni kršil navodil osebne zdravnice, saj ni imel prepovedi obremenjevanja in delanja z desno roko. Tožena stranka tako ni dokazala, da naj bi tožnik na dan kontrole bolniškega staleža obremenjeval in delal z levo roko, glede na navodila tožnikove osebne zdravnice, pa je desno roko tožnik lahko obremenjeval. Tožnik je v času bolniškega staleža ravnal v skladu z navodili osebne zdravnice in jih dne 18. 2. 2016 ni kršil, zato mu ni mogoče očitati hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, prav tako pa ni kršil 37. člena ZDR-11, kar je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi očitala.

12. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Skladno z določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 pa je določilo tudi višino denarnega povračila glede na trajanje tožnikove zaposlitve, možnosti tožnika za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Denarno povračilo v višini 5 plač je bilo določeno v primerni višini. Tožnik je bil 17 let in 11 mesecev zaposlen pri toženi stranki, opravljal je delo upravljalca CNC stroja, razrez in montažo, bil skupinovodja, star 39 let, lažje zaposljiv kader, čaka ga operacija leve roke, zaradi česar bo nekaj časa nezmožen za delo in je bil v posledici tega tudi primoran odkloniti ponudbo za opravljanje dela, zato denarno povračilo v ničemer ne odstopa od povračil zaradi sodne razveze, ki se v sodni praksi prisoja delavcem v podobnih primerih.

13. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Po določbi 37. člena ZDR-1 se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.