Jedro

Morebitna oprostitev (ali ustavitev postopka) v kazenskem postopku ne pomeni, da delodajalec zaradi tega ne bi smel ugotoviti kršitev delovne discipline, ker kaznivo dejanje ni ekvivalent disciplinski kršitvi, pa tudi obtožbe niso bile enake.

Ker je sklep disciplinske komisije pravnomočen, v njem pa je ugotovljeno, da je tožena stranka odgovorna za očitane disciplinske kršitve in ji zaradi njih preneha delovno razmerje, ni mogoče zaključevati, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja zaradi protipravnega ravnanja tožeče stranke. Zato je pravilna ugotovitev sodišča, da ni elementov odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki odškodnino v znesku 27.989,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2002 do plačila zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožeča stranka utemeljeno ugovarjala zastaranje terjatve in da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke, ki se je nanašala na odločitev o nasprotni tožbi, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z nasprotno tožbo je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Tožnica je bila odstranjena z delovnega mesta zaradi jasnega očitka storitve kaznivega dejanja, zato je bilo kazensko sodišče edino pristojno, da razsodi, ali so bili očitki zoper toženo stranko upravičeni ali ne. Sklicevanje na pravnomočnost sklepa tožene stranke protipravnega ravnanja v ničemer ne izključuje. Tožnici očitana kazniva dejanja v kazenskem postopku niso bila dokazana, in ker je zaradi njih izgubila službo in ji je zato nastajala škoda. Ker očitki tožnici niso bili dokazani, je lahko sklep tožeče stranke le protipraven. Zmotna je tudi uporaba materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo zastaranja tožbenega zahtevka. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

8. Revidentka v reviziji ni navajala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se lahko uveljavlja kot revizijski razlog, zato revizijsko sodišče glede tega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

9. Revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

10. Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo glede ugotovitve, da do prenehanja delovnega razmerja tožene stranke ni prišlo zaradi protipravnega ravnanja tožeče stranke.

11. Toženi stranki je delovno razmerje prenehalo s pravnomočnim sklepom disciplinske komisije tožene stranke z dne 3. 3. 1997. Disciplinski ukrep je bil toženi stranki izrečen zaradi težjih kršitev delovne discipline in ne zaradi očitanja storitve kaznivih dejanj. Disciplinski postopek in kazenski postopek se razlikujeta tako po formalni kot tudi po vsebinski plati. Zato morebitna oprostitev (ali ustavitev postopka) v kazenskem postopku ne pomeni, da delodajalec zaradi tega ne bi smel ugotoviti kršitev delovne discipline, ker kaznivo dejanje ni ekvivalent disciplinski kršitvi, pa tudi obtožbe niso bile enake. Enkrat je šlo za obtožbo protipravne prilastitve denarja (kazenski postopek), drugič pa za zlorabe položaja ali nezakonita razpolaganja s sredstvi tožeče stranke. Zato tudi, če ne bi bilo pravnomočnega sklepa tožeče stranke, to ne pomeni, da zavrnitev obtožbe v kazenskem postopku pomeni tudi, da niso bile storjene kršitve delovne discipline oziroma oprostitev od obtožb glede kršitev delovne discipline.

12. Treba je ugotoviti, da je v letu 1997 postopek tekel po določbah takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.). Ta je določal, da mora delavec vložiti (80. člen) ugovor pri pristojnem organu, če z odločitvijo delodajalca ne soglaša. Šele po dokončnem sklepu je lahko zahteval varstvo pravic pri pristojnem sodišču (83. člen). Ker tožena stranka zoper sklep disciplinske komisije ni vložila ugovora, je ta postal dokončen in pravnomočen in ga razen z izrednimi pravnimi sredstvi že pri delodajalcu ni mogoče razveljaviti ali spremeniti ali odpraviti. Ker je sklep pravnomočen, v njem pa je ugotovljeno, da je tožena stranka odgovorna za očitane disciplinske kršitve in ji zaradi njih preneha delovno razmerje, ni mogoče zaključevati, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja zaradi protipravnega ravnanja tožeče stranke. Zato je pravilna ugotovitev sodišča, da ni elementov odškodninske odgovornosti. Zavrnitev obtožbe v kazenskem postopku nima nobenega vpliva na tak zaključek, kar zmotno zatrjuje revidentka.

13. Problem zastaranja tožbenega zahtevka ni bil predmet odločanja sodišča druge stopnje, zato se do ugovorov v zvezi z zastaranjem zahtevka iz nasprotne tožbe revizijsko sodišče ni opredelilo.

14. Zaradi obrazloženega je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo v skladu z določbo 378. člena ZPP.

15. O stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.