Jedro

Tožniku je prenehalo stanovanjsko razmerje za sporno stanovanje na podlagi sodbe sodišča prve stopnje P 114/91 z dne 17.9.1991, ki je postala pravnomočna po sodbi sodišča druge stopnje Cp 1010/91 z dne 26.11.1991 (s katero je bila pritožba sedanjega tožnika zavrnjena kot neutemeljena in je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje). Stanovanjski zakon je začel veljati 19.10.1991. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik v smislu 2.odst. 128. člena SZ oseba, ki ji je stanovanjsko razmerje prenehalo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje št.1, pod pogoji iz 119.člena Stanovanjskega zakona in po vrednosti točke 66,60 SIT.

Tožena stranka se je pritožila in sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in vzpostavi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in jo vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje, vendar drugemu senatu. Tožnik je upravičenec do odkupa po SZ. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno ali razlikuje primere iz 2.odstavka 128.člena SZ na primere prenehanja stanovanjskega razmerja od primerov odpovedi stanovanjskega razmerja, pri čemer naj oba primera ne bi bila vezana na nadaljnji zakonski pogoj o najpotrebnejših prostorih, saj o tem izpodbijana odločba ne pove ničesar, ampak zgolj ugotavlja, da je revidentu prenehalo stanovanjsko razmerje na podlagi odpovedi. Glede na povedano se izkaže za vprašljivo ali je revidentu stanovanjsko razmerje že prenehalo oz. če mu je, kdaj. V pravdni zadevi zaradi odpovedi stanovanjskega razmerja so učinki odpovedi lahko nastopili kvečjemu s pravnomočnostjo sodbe t.j. po uveljavitvi SZ in tudi ko je revident že vložil zahtevo za odkup stanovanja. Pomembno je, da revidentu do uveljavitve stanovanjskega zakona stanovanjsko razmerje ni prenehalo niti mu ne bi moglo prenehati brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov. Revident v stanovanju še vedno stanuje, saj mu tožena stranka ni zagotovila najpotrebnejših prostorov. Podrejeno uveljavlja revizija bistveno kršitev določb pravdnega postopka (pravi iz 2.točke 1.odstavka 354.člena ZPP), saj je na drugi stopnji sodeloval sodnik, ki je predsedoval v pravdni zadevi na prvi stopnji, ki je tekla zaradi odpovedi stanovanjskega razmerja, kar vse je lahko vplivalo na odločanje na drugi stopnji (revident se sklicuje na 5. in 6.točko 72.člena ZPP).

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) je tožena stranka odgovorila, da 2.odstavek 128.člena SZ pozna primer, da je stanovanjsko razmerje že prenehalo (kar je tožnikov primer), in primer možnosti odpovedi stanovanjskega razmerja.Javni tožilec Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji (390.člen ZPP) ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb ZPP revizijsko sodišče upošteva le, če jih stranka izrecno uveljavlja. Revident sicer pravi, da le podrejeno uveljavlja kršitev, da je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi po zakonu moral biti izločen. Določbe ZPP, ki urejajo revizijske razloge (385.člen ZPP) ne poznajo eventualnega revizijskega razloga, zato je bilo potrebno obravnavati tudi to revizijsko navedbo. Dejstvo, da je v pravdni zadevi, ki je tekla zaradi odpovedi stanovanjskega razmerja (P 114/91) na prvi stopnji predsedoval sodnik, ki je pozneje bil izvoljen za sodnika višjega sodišča in sodeloval v senatu sodišča druge stopnje, ki je obravnaval predmetno pravdno zadevo, ne pomeni ne absolutne bistvene kršitve iz 2.točke 2.odstavka 354.člena ZPP ne relativne bistvene kršitve določb pravnega postopka (1.odstavek 354.člena ZPP v zvezi z 72.členom ZPP). Peta točka 71.člena ZPP prepoveduje opravljanje sodniške dolžnosti sodniku, ki je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča (kar v obravnavanem primeru ni podano, saj gre za drugo zadevo). To pa tudi ni okoliščina, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranosti in zato sodelovanje sodnika na pritožbeni stopnji ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Izjeme, ki jih je zakonodajalec predvidel v postopku privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš, so določene v 128. členu Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS št. 18/91-I). V 2.odstavku 128.člena SZ so določeni primeri, ko ima lastnik pravico odkloniti sklenitev prodajne pogodbe zaradi okoliščin, ki jih je imetnik stanovanjske pravice sam povzročil. Pri tem je zakonodajalec predvidel tudi primer, da je imetniku stanovanjske pravice stanovanjsko razmerje prenehalo. V cit. določilu ni zapisano, da gre le za tiste primere, ko je stanovanjsko razmerje po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84) prenehalo že po samem zakonu (ex lege) in je bila potrebna le izselitvena tožba. Za takšno razlago 2.odstavka 128.člena SZ govori tudi upoštevanje 158.člena SZ, ki določa, da se spori, začeti pred uveljavitvijo SZ, nadaljujejo po predpisih, ki so veljali pred SZ (v obravnavanem primeru ZSR).

Po določbah ZSR je bila odpoved stanovanjskega razmerja eden izmed načinov prenehanja stanovanjskega razmerja (V.poglavje:prenehanje stanovanjskega razmerja, v katero je uvrščen tudi 56.člen ZSR, po katerem je bilo sedanjemu tožniku odpovedano stanovanjsko razmerje v pravdni zadevi P 114/91 sodišča prve stopnje). Odpoved stanovanjskega razmerja po ZSR je bila sodna (65.člena ZSR). Sodišče je zato po ZSR utemeljenost odpovedi stanovanjskega razmerja presojalo po razmerah v času tožbe, ob določenih pogojih pa je upoštevalo naknadno nastale razmere, toda vselej seveda le tiste, ki so bile podane ob koncu glavne obravnave (1.odstavek 326.člena ZPP). Tožniku je prenehalo stanovanjsko razmerje za sporno stanovanje na podlagi sodbe sodišča prve stopnje P 114/91 z dne 17.9.1991, ki je postala pravnomočna po sodbi sodišča druge stopnje Cp 1010/91 z dne 26.11.1991 (s katero je bila pritožba sedanjega tožnika zavrnjena kot neutemeljena in je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje). Stanovanjski zakon je začel veljati 19.10.1991. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik v smislu 2.odst. 128.člena SZ oseba, ki ji je stanovanjsko razmerje prenehalo.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da mu je prenehalo stanovanjsko razmerje za sporno stanovanje na podlagi odpovedi, pri kateri pa je bilo toženi stranki naloženo, da mu mora pred izselitvilo priskrbeti najpotrebnejše prostore. To okoliščino tožnik neutemeljeno povezuje z dikcijo 2.odst. 128.člena SZ, ki se nanaša na drugo kategorijo oseb, katerim lastniki niso dolžni prodati stanovanja, če zahtevajo nakup po 117.členu SZ. Ta druga kategorija so osebe, ki jim je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami ZSR - ki pa jim stanovanjsko razmerje ob uveljavitvi SZ še ni bilo odpovedano. Tožniku je bilo v trenutku uveljavitve SZ stanovanjsko razmerje že odpovedano, saj je bila že 17.9.1991 zoper njega izdana odpovedna sodba. Ta je sicer postala pravnomočna šele po uveljavitvi SZ, vendar pa iz tega ni mogoče napraviti sklepa, ki ga terja tožnik - da je namreč njegovo stanovanjsko razmerje za sporno stanovanje prenehalo šele z vročitvijo sodbe druge stopnje t.j. 5.12.1991. Tudi sodišče druge stopnje je namreč upoštevalo le dejstva, nastala najkasneje do konca glavne obravnave (17.9.1991), in presojalo pravilno uporabo materialnega prava, ki je veljalo takrat (t.j. ZSR) in katero je uporabilo sodišče prve stopnje zaradi tega - ne pa morda po določbi 158.člena pozneje uveljavljenega (v času sojenja na drugi stopnji pa že veljavnega) SZ.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).