Jedro

V konkretni zadevi ne le, da toženec po vročitvi dopolnitve tožbe ni podal nobenih ugovorov o tem, da naj bi tožeča stranka oškodovancu izplačala odškodnino brez podlage ali preveč, ampak je tožeča stranka že v dopolnitvi tožbe ponudila zadostno trditveno in dokazno podlago o utemeljenosti in višini izplačila odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 96135/2014 z dne 16. 7. 2014, s katerim je bilo tožencu naloženo, da plača tožeči stranki 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 10. 9. 2011 do plačila. Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožeči stranki še njene pravdne stroške v znesku 541,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe navedla samo, kakšne poškodbe je oškodovanec I. v nesreči utrpel, ni pa podala nikakršne trditvene podlage v zvezi s samo nepremoženjsko škodo in ni jasno, na podlagi česa je sodišče sploh presojalo znesek 12.000,00 EUR in na kaj se prisojeni znesek sploh nanaša. Tožba je tako očitno nesubstancirana glede bistvenih vsebin, ki so pomembne za presojo regresnega zahtevka oziroma je brez kakršnekoli trditvene podlage o tem, kaj je tožeča stranka sploh plačala. Regresni zahtevek je tudi zastaran.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica je zavarovalnica in s tožbo zoper toženca (svojega zavarovanca) zahteva plačilo regresa, ker je 1. 5. 2009 pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil poškodovan kolesar S. I. Tožnica je iz sklenjenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti toženca oškodovancu 24. 8. 2011 izplačala odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 28.000,00 EUR ter mu povrnila odvetniške stroške. Od toženca zaradi kršitev zavarovalnih pogojev (4. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-07, ki so sestavni del med pravdnima strankama sklenjene zavarovalne pogodbe) zahteva regres v višini 12.000,00 EUR, kolikor znaša najvišji znesek povračila po šestem odstavku sedmega člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dalje. Toženec je ugovarjal zoper izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, da glede na oznako verodostojne listine zgolj domneva, da se terjatev nanaša na regresni zahtevek zavarovalnice do dolžnika ter da se bo do zahtevka lahko opredelil šele potem, ko bo upnik terjatev po temelju in višini izkazal. Potem, ko je tožnica v pravdnem postopku dopolnila tožbo z jasno in natančno opredelitvijo tako dejanske kot tudi pravne podlage tožbenega zahtevka, pa toženec na tožbo ni odgovoril, ampak le vztrajal pri tem, kar je navedel v ugovoru, namreč, da zahtevanega zneska tožnici ne dolguje.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

6. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče ne vidi. Sodba ima jasne in popolne razloge o odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Jedro pritožbenih očitkov je v tem, da tožeča stranka po mnenju pritožnika v dopolnitvi tožbe ni podala nikakršne trditvene podlage o nepremoženjski škodi poškodovanega kolesarja, ki bi mu omogočala podati ugovor glede višine odškodnine, izplačane oškodovancu. Pritožba seveda nima prav, ko namiguje, da naj bi prvostopenjsko sodišče odločalo o nesklepčni tožbi, ker ni vsebovala trditev o višini nepremoženjske škode. V regresni tožbi sprva za njeno sklepčnost zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena ter da je izplačala odškodnino in koliko, nato pa mora zavarovanec dokazati, da ni ravnal v nasprotju s pogodbo ali ugovarjati, da zavarovalnica ni pravilno likvidirala škode. Nato mora tožeča stranka ponuditi trditveno podlago o načinu likvidacije škode in torej navesti, katere vrste škode je plačala in na podlagi česa.(1) V konkretni zadevi pa ne le, da toženec po vročitvi dopolnitve tožbe ni podal nobenih ugovorov o tem, da naj bi tožeča stranka oškodovancu izplačala odškodnino brez podlage ali preveč, ampak je tožeča stranka že v dopolnitvi tožbe ponudila zadostno trditveno in dokazno podlago o utemeljenosti in višini izplačila odškodnine. Pri tem se je sicer sklicevala na odškodninski zahtevek S. I., ki ga je nanjo naslovil njegov pooblaščenec in v katerem so navedene vse okoliščine, na katerih je oškodovanec utemeljeval odškodninski zahtevek (obseg in trajanje bolečin in nevšečnosti, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ...). Odškodninski zahtevek je sicer priložen tožbi kot dokaz, vendar se lahko upošteva in uporabi v konkretni zadevi kot navedbe tožnice o utemeljenosti izplačane odškodnine in regresnega zahtevka. Po stališču pravne teorije in sodne prakse(2) se na priloge tožbe tožeča stranka izjemoma lahko sklicuje takrat, ko je povsem jasno in je to iz tožbe tudi razvidno, da se priloga nanaša na natančnejše substanciranje strankinih navedb.

7. Pritožba se, enako kot v ugovoru, le pavšalno sklicuje na ugovor zastaranja, sklicujoč se zgolj na datum prometne nesreče, brez relevantnih trditev o tem, kdaj naj bi zastaralni rok začel teči oziroma kdaj naj bi iztekel. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe ugovor zastaranja kljub temu obravnavalo in ga zavrnilo ter odločitev pravilno obrazložilo.

8. Glede na navedeno toženčevi pritožbeni očitki niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Zakon o obveznih zavarovanjih o prometu s komentarjem, komentar Gordane Ristin k 7. členu.

Op. št. (2): Več o tem Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga. Komentar dr. A. Galiča k 180. členu in odločbe VS RS II Ips 489/2005 in II Ips 126/2009.