Jedro

Inšpektor za žičniške naprave in smučišča je 26. 12. 2020 vodji obratovanja smučišča z ustno odločbo odredil takojšnjo varno zaustavitev žičniških naprav. Med strankama ni sporno, da je tožnica po posvetovanju s pooblaščencem istega dne sprejela odločitev, da bo sodelovala in pomagala zagotoviti varno izpraznitev naprav, njihovo zaustavljanje in povratek potnikov v dolino. To pomeni, da je bil odrejeni inšpekcijski ukrep varne zaustavitve in izpraznitve žičniških naprav 26. 12. 2020 že izvršen. Zato si tožnica z odpravo izpodbijanih aktov očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ na podlagi 64. člena Zakona o žičniških napravah za prevoz oseb (v nadaljevanju ZŽNPO), ob upoštevanju takrat veljavnega prvega odstavka 3. člena Odloka o omejitvah in načinu izvajanja javnega prevoza potnikov na ozemlju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 196/20, v nadaljevanju Odlok 196/20), v okviru kontrolnega inšpekcijskega pregleda odredil, da naj vodja obratovanja pri tožnici (upravljavki žičniških naprav) takoj začne s postopnim varnim zaustavljanjem obratovanja žičniških naprav na A., pri čemer je podrobno določil vrstni red zaustavljanja posameznih žičniških naprav. Odredil je še, da naj bo zaustavljanje in izpraznitev naprav izvedena tako, da bo varna in da bo vsem smučarjem do 15. ure omogočen povratek v dolino, vodja obratovanja pa naj poskrbi za ustrezno obveščanje obiskovalcev. Posameznim potnikom, ki se zadržujejo v kočah, je treba ob upoštevanju četrtega odstavka odstavka 3. člena Odloka 196/20 omogočiti varno vrnitev v dolino.

2.Ministrstvo za infrastrukturo je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev in razloge prvostopenjskega upravnega organa.

3.Tožnica s tožbo zahteva odpravo odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa. Navaja, da je bil Odlok 196/20, na katerem temelji izpodbijana inšpekcijska odločba, nezakonit in protiustaven, saj v 39. členu Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) ni podlage za prepoved obratovanja katerekoli storitvene dejavnosti. Poleg tega naj bi izpodbijani inšpekcijski ukrep nesorazmerno omejeval ustavne pravice iz 32., 49., 72. in 74. člena Ustave. Zaustavitev žičniških naprav je bila po tožničinem mnenju nerazumna, saj opravljanje žičniške dejavnosti ni ogrožalo zdravja ali širilo epidemije, ker je smučanje z vidika nevarnosti širjenja epidemije popolnoma nenevarna dejavnost. Inšpektorji naj ne bi delovali na podlagi načel zakonitosti in samostojnosti, temveč naj bi le sledili navodilom njihovih nadrejenih. Tožnica še dodaja, da izpodbijani ukrep krši tudi Odlok o začasnih omejitvah pri izvajanju športne dejavnosti (Uradni list RS, št. 150/2020), po katerem sta bila za določene kategorije športnikov športna vadba in izvajanje tekmovanj dovoljena. Na A. je ... potekalo državno prvenstvo v veleslalomu, zato so na dan izreka izpodbijanega ukrepa žičnice obratovale zaradi uradnih treningov športnikov pred prvenstvom. Tožnica priglaša tudi stroške postopka.

4.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka

5.Tožba ni dovoljena.

6.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje posameznikovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo, jo s sklepom zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7.Tožnica s tožbo zahteva odpravo prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega akta. Odprava nezakonitega upravnega akta pomeni, da se s tem prepreči poseg (ali nadaljevanje poseganja) v tožnikov pravni položaj. Iz izpodbijane inšpekcijske odločbe izhaja, da je inšpektor za žičniške naprave in smučišča 26. 12. 2020 vodji obratovanja smučišča z ustno odločbo odredil takojšnjo varno zaustavitev žičniških naprav na A. Med strankama ni sporno, da je tožnica po posvetovanju s pooblaščencem istega dne sprejela odločitev, da bo sodelovala in pomagala zagotoviti varno izpraznitev naprav, njihovo zaustavljanje in povratek potnikov v dolino. To pomeni, da je bil odrejeni inšpekcijski ukrep varne zaustavitve in izpraznitve žičniških naprav 26. 12. 2020 že izvršen. Zato si tožnica z odpravo izpodbijanih aktov očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Glede na navedeno tožnica ne izkazuje pravnega interesa za zahtevano obliko sodnega varstva.

8.Sodišče je v sporu odločilo v okviru tožbenega predloga za odpravo izpodbijanih aktov, ki sam po sebi ne vsebuje tudi ugotovitvenega zahtevka. V obravnavanem položaju bi tožnica na podlagi druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 v tožbi lahko postavila ugotovitveni zahtevek, saj je že ob vložitvi tožbe dne 30. 6. 2021 lahko vedela, da je bil izpodbijani inšpekcijski ukrep že izvršen. Tega ni storila, sodišče pa je ni bilo dolžno pozivati na spremembo tožbenega zahtevka, in sicer ne v okviru odprave formalnih pomanjkljivosti tožbe (prvi odstavek 31. člena ZUS-1) ne v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9.Ker tožnica ne izkazuje pravnega interesa za tožbo na odpravo izpodbijanih aktov, je sodišče v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Ker niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, ni razpisalo glavne obravnave.

K II. točki izreka

10.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

-------------------------------

1Prvi odstavek 3. člena Odloka 196/20 je določal, da obratovanje žičniških naprav ni dovoljeno.

2Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

3Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je v okviru prvega odstavka 31. člena ZUS-1 sodišče dolžno pozivati stranko le, da odpravi formalne pomanjkljivosti tožbe (nepopolnost, nejasnost), ne pa tudi na dopolnitve glede ustreznosti oziroma utemeljenosti tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka. Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023, 9. točka točka obrazložitve.

4Materialno procesno vodstvo se nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama, ne pa na oblikovanje zahtevkov oziroma predloga, kako naj sodišče odloči v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom. Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 138/2023 z dne 6. 9. 2023.