Jedro

Ugovori tožnika, ki se nanašajo na vsebino lokacijskega dovoljenja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, pravno niso relevantni.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 14.9.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote D. z dne 24.3.1999, s katero je bilo investitorjema M. in A.K. izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 1631/92 k.o. T. Sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sklicujoč se na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, zato v obrazložitvi sodbe ne ponavlja razlogov. Z gradbenim dovoljenjem se po Zakonu o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96, ZGO) predpišejo predvsem tehnične in tehnološke rešitve gradnje, pri čemer se izhaja iz pravnomočnega lokacijskega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženi stranki, da se ugovori tožnikov nanašajo na lokacijsko dovoljenje, ki se zato v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne morejo upoštevati. Pritrdilo ji je tudi, da sta investitorja k zahtevi za gradbeno dovoljenje priložila tudi dokazila iz 36. člena ZGO.

Pritožnica M.V.-K. v pritožbi navaja, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ko je presojalo zakonitost lokacijskega dovoljenja, ni vedelo, da so bila bistveno kršena pravila upravnega spora, saj ni bila vključena v postopek izdaje lokacijskega dovoljenja. Njena nepremičnina je zaradi gradnje prizidka najbolj prizadeta, saj bi tlorisni in zlasti vertikalni gabariti v velikosti še ene dodatne hiše bistveno zmanjšali kvaliteto bivanja in tržno vrednost nepremičnine. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je presojalo zakonitost izdanega lokacijskega dovoljenja v letu 1998, v upravni postopek pa je bila vključena šele v letu 1999, ko je prejela odločbo o gradbenem dovoljenju. Meni, da je treba zaradi nezakonitih okoliščin pri izdaji lokacijskega dovoljenja, gradbeno dovoljenje odpraviti. Navaja, da je izdajanje gradbenih dovoljenj za prizidke v nasprotju z Zazidalnim načrtom T.-M. in drugimi veljavnimi odloki, pomeni poseganje v skladno ureditev prostora, ima negativni vpliv na skladen urbanistični razvoj kraja, zmogljivost komunalne in prometne infrastrukture in pomeni trajen poseg v življenjski prostor.

Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožnika T.R. in J.R. vlagata pritožbo iz vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navajata, da pri izdaji lokacijskega dovoljenja ni bilo upoštevano, da Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje urbanističnih zasnov D., M., T. in M. ter drugih ureditvenih območij (Uradni vestnik Občine D., št. 18/92, Odlok) ni usklajen z Odlokom Občine D. o sprejetju zazidalnega načrta T.-M. z dne 27.11.1979 dopolnjenim s Pravilnikom o izvajanju zazidalnega načrta T.-M. z odlokom z dne 12.7.1984 (ZN). Zaradi navedenega sta pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije dne 20.6.2001 sprožila postopek za preizkus zakonitosti Odloka. Ker nezakonitost Odloka v postopku ni bila upoštevana, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Menita, da gradbeno dovoljenje nima določnega izreka, saj niso razvidne niti izmere niti višina spornega prizidka, razvidno ni, na kateri strani stanovanjskega objekta je predviden prizidek. Prav tako niso razvidni pogoji potrebnih soglasij. Navajata, da sama nimata znanja za presojo načrtov, v katerih so strokovni podatki dvoumno prikazani. Navedeno bi moralo sodišče prve stopnje presoditi po uradni dolžnosti. Pogoji gradnje so se med postopkom spreminjali, česar tožena stranka ni upoštevala. V izreku tudi niso razvidne tehnične in tehnološke rešitve gradnje, zato je gradbeno dovoljenje nično. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka in investitorja, kot stranki z interesom, na pritožbo niso odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta na podlagi 36. člena ZGO pravilno ugotovila, da je bila zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložena vsa dokumentacija, ki jo mora investitor predložiti na podlagi navedenega člena in da so izpolnjeni pogoji iz 41. člena ZGO.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča se ugovori tožnikov, da gre za gradnjo v nasprotju z zazidalnim načrtom oziroma drugimi veljavnimi odloki, da bo takšna gradnja spremenila podobo marlesovih hiš in zmanjšala kvaliteto njihovega bivanja, nanašajo na vsebino lokacijskega dovoljenja, zato v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pravno niso relevantni in jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljene.

Prav tako niso utemeljeni pritožbeni ugovori tožnice M.V.-K., ki se nanašajo na bistvene kršitve pravil v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, saj pogojev pravnomočnega lokacijskega dovoljenja ni dovoljeno izpodbijati v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva pritožbeni ugovor, da se bo z izdanim gradbenim dovoljenjem spremenil načrtovani urbanistični videz območja in povečala ekološka obremenitev okolja. Z dovoljenim posegom v prostor (izdanim in pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem) so te spremembe že predvidene in dovoljene.

Po izdaji izpodbijane sodbe je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-134/01 z dne 18.9.2001 pobudo pritožnikov za oceno zakonitosti Odloka zavrnilo. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor pritožnikov T.R. in J.R., da izdana dovoljenja temeljijo na neusklajenih splošnih aktih. Upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja preverja, ali ima projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja sestavne dele po 19. členu tega zakona in če je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan skladno s pogoji lokacijskega dovoljenja (41. člen ZGO). Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da iz izreka odločbe niso razvidne izmere niti višina spornega prizidka, niti na kateri strani stanovanjskega objekta je predviden prizidek. Vsi navedeni podatki so pogoji z izdajo lokacijskega dovoljenja. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da iz izreka gradbenega dovoljenja niso razvidni pogoji potrebnih soglasij. V izreku sta soglasji Komunalno stanovanjskega podjetja D. in energetsko soglasje navedeni in s podatki dovolj konkretizirani, da je mogoče preveriti njuno vsebino.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.