Jedro

1. Do škode je prišlo na stopnišču pred vhodom v gostišče v času kosila, dne 26.7.1982, ko ni deževalo. Vzrok za tožničin padec je bila, upoštevaje nadaljnje dejanske ugotovitve obeh sodišč, nekaj centimetrov v globino in širino poškodovana stopnica. Takšna poškodba stopnice na dolžini polovice metra pa, ob siceršnji dolžini stopnic 2 - 2,5 metra in širini stopnic 20 - 35 cm, ne okrni bistveno funkcionalnosti stopnice, saj je kljub takšni stopnici moč ob povprečni pazljivosti še varno uporabljati stopnišče. 2. Okvara zadnje stopnice je bila opazna.

3. Ker takšna stvar ni nevarna stvar, ne prihaja v poštev objektivna odgovornost. 4. Podana pa je krivdna odgovornost za opustitev popravila okrušenih stopnic. Merilo za presojo krivdne odgovornosti gostinca za takšno opustitev je strožje.

5. Tožnica je bila nepazljiva, zato je tudi sama kriva za nastalo škodo do 1/2. 6. Revizijsko sodišče ni moglo vzpostaviti prvostopenjske sodbe glede zavrnitve tožbenega zahtevka za drugo toženo stranko, zato ker je sodišče druge stopnje s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve o višini odškodnine tudi za drugo toženo stranko. Zato bo v nadaljevanju sojenja sodišče prve stopnje tudi proti drugo toženi stranki moralo ponovno odločati s končno sodbo. Pri tem pa bo seveda moralo izhajati iz pravnomočno zavrnjenega zahtevka po temelju proti drugi toženi stranki (glej tretji odstavek izreka sodbe VS RS).

Izrek

Reviziji prve tožene stranke se deloma ugodi, reviziji druge tožene stranke pa se ugodi v celoti in se izpodbijani del vmesne sodbe sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o temelju odgovornosti za prvo toženo stranko preko ene polovice, in v delu, v katerem izpodbija odločitev o temelju odgovornosti za drugo toženo stranko zavrne, ter se vmesna sodba sodišča druge stopnje v celoti glasi: "Ugotovi se, da je prva tožena stranka odgovorna za tožničino škodo po obravnavanem tožbenem zahtevku do polovice.

Druga tožena stranka pa za to škodo ni odgovorna." V preostalem delu se revizija drugo tožene stranke zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela, ko je dne 26.7.1982 padla ter se pri tem hudo poškodovala. Sodišče druge stopnje pa je deloma ugodilo pritožbi tožeče stranke ter z vmesno sodbo ugotovilo, da je podana solidarna odgovornost toženih strank do 2/3. V tem obsegu je sodbo sodišča prve stopnje glede višine odškodnine razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Proti vmesni sodbi sodišča druge stopnje vlagata pravočasni reviziji prva in druga tožena stranka. Prva vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter revizijskemu sodišču smiselno predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje drugostopenjskemu sodišču. Druga pa očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnjen.

Prva tožena stranka v reviziji zatrjuje, da je tožnica šele po poškodbi ugotavljala, zakaj naj bi padla. To okoliščino pa je potrdil tudi tožničin zet. Sklepanje sodišča druge stopnje, da naj bi očividci potrdili, da je tožnica padla na poškodovani stopnici, je protispisen, saj se je šele po nesreči ugotavljalo, kje in zakaj je padla. Poleg tega je tožnica izjavila, da se je o okrušeni stopnici pred poškodbo pogovarjala z drugimi gosti ter je tedaj okrušek že opazila. Poškodovan tudi ni bil bistveni del stopnice, saj je bil okrušek zanemarljiv. Po stopnicah sta hodila le tožnica in njen mož, zato gibanje tožnice ni bilo z ničemer ovirano.

Poleg tega sodišče druge stopnje ugotavlja tudi krivdno odgovornost prve tožene stranke, pri tem pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na osnovi česa sodišče druge stopnje prvi toženi stranki očita krivdno odgovornost za škodo.

Drugo tožena stranka se prav tako ne strinja s presojo, da so stopnice bile nevarna stvar. Zatrjuje, da je tožnica okrušek morala opaziti, saj se je vzpenjala po stopnicah. Bila je premalo pazljiva, ko je hodila tik za svojim možem. Do nezgode ne bi prišlo ob normalni pozornosti tožeče stranke. Ni tudi izkazano, da bi tožnica padla prav na tem okrušenem delu stopnice. Dodaja še, da drugotožena stranka ni odgovorna za tožničino škodo ter da je podana kvečjemu odgovornost prve tožene stranke.

Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanju odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji zavrne kot neutemeljeni.

Revizija prve tožene stranke je deloma, revizija drugo tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

Bistvena dejanska ugotovitev sodišča druge stopnje je, da je tožeča stranka padla ter se ob tem poškodovala zaradi okvare zadnje stopnice, ki so vodile v gostišče Jasna v Kranjski Gori. Sodišče druge stopnje je to ugotovilo na podlagi zapisnikov o izpovedbah prič in sicer zakoncev G., M. L. in o izpovedbi tožnice. Iz teh izpovedb sledi, da je tožnici " tam " (na okrušenm delu stopnice) "spodrsnilo" (l.št. 16, izpoved J. G.), oz. da " je bil vzrok padca močno okrušena stopnica" (izpoved N. G., l.št. 17) , "da je na delu, kjer je padla moja žena, manjkalo več kot polovica stopnice" (izpoved M. L., l.št. 86) in "da mi je na zunanji stopnici zdrsnilo, ker je bila ta tretja stopnica okrušena" (izpoved Z. L., l.št. 34). Sodišču druge stopnje tedaj ni mogoče očitati, da je uvodoma omenjeno dejansko ugotovitev sprejelo na podlagi uveljavljane absolutno bistvene kršitve ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, saj ni protispisna. Revizijskih trditev, ki oporekajo tej ugotovitvi, ker da naj bi se šele po poškodbi ugotavljalo, zakaj je prišlo do poškodbe oz., da ni izkazano, da bi tožnica padla prav na delu stopnice, ki je bil poškodovan, v reviziji ni moč preizkušati, ker po vsebini pomenijo izpodbijanje dejanske ugotovitve o vzroku za tožničin padec. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni revizijski razlog (3. odst.385. čl. ZPP). Tako je ob presoji potrebno izhajati iz ugotovitve, da se je tožnica poškodovala zaradi poškodovane stopnice. Pač pa revidentki utemeljeno opozarjata na zmotno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče utemeljuje svoje sklepanje o objektivni odgovornosti toženih strank za tožničino škodo s stališčem sodne prakse. Po tem stališču (glej Poročilo VSS 2/87, str. 13), tudi v primeru, kadar določena značilnost prostora, v katerem se opravlja poslovna dejavnost (npr.stopnica med dvema deloma gostinskega lokala) sicer sama nima lastnosti nevarne stvari, imetnik takšnega poslovnega prostora (gostinec) odgovarja po načelih odškodninske odgovornosti za nevarno stvar, če je bilo za uporabnika imetnikovih (gostinčevih) storitev gibanje po tem poslovnem prostoru, kljub uporabnikovi (gostovi) normalni pozornosti nevarno in mu je nastala škoda zaradi značilnosti poslovnega prostora v zvezi s spletom drugih okoliščin, ki so nastale v sferi izvajanja (poslovne) gostinske dejavnosti imetnika prostora. Iz citiranega prvega stavka pravnega mnenja občne seje VSS sledi, da za presojo, kdaj je neka stvar nevarna (v kontekstu odškodninske norme 173. čl. ZOR in nasl.), niso pomembne le značilnosti stvari same (v konkretnem primeru je to poškodovana stopnica), temveč tudi druge okoliščine, zlasti tiste, v katerih ljudje (praviloma) prihajajo na takšen ali drugačen način v stik z določeno stvarjo. Določena stvar je nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe (ali na kakšen drugačen način) predstavlja nevarnost za nastanek škode. Zato je lahko (tudi nepoškodovana) stopnica v določeni situaciji "nevarna stvar" (prim. omenjeno pravno mnenje zgoraj). Prav tako kot bi bila na takšnem mestu nevarna vsaka druga za povprečnega človeka nepričakovana in neopazna ovira (npr. globja luknja ali med gostinskimi mizami napeta vrv).

V obravnavanem primeru je do škode prišlo, na stopnišču pred vhodom v gostišče v času kosila, dne 26.7.1982, ko ni deževalo. Vzrok za tožničin padec je bila, upoštevaje nadaljnje dejanske ugotovitve obeh sodišč, nekaj centimetrov v globino in širino poškodovana stopnica. Takšna poškodba stopnice na dolžini polovice metra pa, ob siceršnji dolžini stopnic 2 - 2,5 metra in širini stopnic 20 - 35 cm, ne okrni bistveno funkcionalnosti stopnice, saj je kljub takšni stopnici moč ob povprečni pazljivosti še varno uporabljati stopnišče. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da je bila okvara zadnje stopnice opazna. V danem primeru tedaj poškodovana stopnica ni predstavljala nepričakovane in neopazne ovire. Kakšnih drugih trditev (in ugotovitev) o okoliščinah, v katerih je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo in ki bi povečevale nevarnost nastanka škode do te mere, da bi bilo moč sklepati, da je okrušena stopnica "nevarna stvar", pa ni.

Opisano razlogovanje pojma "nevarne stvari" pove, da odgovornost za vtoževano škodo ne more temeljiti na odgovornosti za vzrok. Odgovornost tedaj ne more biti objektivna.

Obrazloženo sklepanje pa seveda ne izključuje krivdne odgovornosti, kajti dolžnost vzdrževanja objekta v brezhibnem stanju (v to pa sodi tudi popravljanje okrušenih stopnic, glej Pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih normativih ter standardih za vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih hiš ter poslovnih prostorov v stanovanjskih hišah v družbeni lastnini, Ur.l.SRS 25/81, ki med drugim opredeljuje, kaj so velika in kaj mala popravila 4. čl. cit. Pravilnika, enako določbo pa je vseboval tudi Pravilnik z istim naslovom, objavljen v Ur.l. SRS 25/83) je pomembna ne le zaradi njegovega ohranjanja, temveč tudi zaradi zagotavljanja varnosti. Zato ni pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da kršitev predpisov, ki nalagajo vzdrževanje objekta, ne vpliva na odškodninsko odgovornost po 1. odst. 154. čl. ZOR za tistega, ki je opustil dolžnost vzdrževanja, pa je zaradi tega prišlo do škode.

Z najemno pogodbo z dne 1.6.1982 je prva tožena stranka prevzela dolžnost najeti lokal redno vzdrževati (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, str. 8). To svojo dolžnost pa je opustila, saj ni poskrbela, da bi se okrušena stopnica popravila. S tem je ustvarila položaj, zaradi katerega je prišlo do škodnega dogodka. Pri tem se revizijsko sodišče ne strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da prva tožena stranka ni kriva zato, ker ji ni moč očitati, da ni ravnala kot dober gospodar, ker da ni mogla pričakovati, da bo do škode zaradi njene opustitve prišlo. Prva tožena stranka je v najetem lokalu opravljala gostinsko dejavnost, v lokal je s tem vabila goste. Zato je toliko bolj bila njena dolžnost, da poskrbi ne le za prijetno vzdušje in dobro postrežbo v lokalu, temveč tudi za varnost svojih gostov (tudi z vzdrževanjem objekta). To pa pomeni, da je merilo skrbnosti zanjo strožje, kot to sicer velja za povprečnega človeka. Prva tožena stranka bi se tedaj morala in mogla zavedati morebitnih posledic svoje opustitve.

Iz povedanega pa sledi tudi utemeljitev odločitve revizijskega sodišča glede druge tožene stranke. Za opustitev dolžnosti vzdrževanja namreč druga tožena stranka ni odgovorna, kot je to že pravilno presodilo sodišče prve stopnje, posredno pa tudi sodišče druge stopnje. Ker pa je sodišče druge stopnje sicer izhajalo iz objektivne odgovornosti, je sprememba podlage odgovornosti za vtoževano škodo narekovala ugoditev reviziji druge stožene stranke v celoti in takšno spremembo izpodbijane vmesne sodbe glede druge tožene stranke, da se ugotovi, da ta stranka za tožničino škodo ni odgovorna (1. odst. 395. čl. ZPP). Vendar pa revizijsko sodišče ni moglo vzpostaviti prvostopenjske sodbe glede zavrnitve tožbenega zahtevka za drugo toženo stranko, zato ker je sodišče druge stopnje s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve o višini odškodnine tudi za drugo toženo stranko. Zato bo v nadaljevanju sojenja sodišče prve stopnje tudi proti drugo toženi stranki moralo ponovno odločati s končno sodbo. Pri tem pa bo seveda moralo izhajati iz pravnomočno zavrnjenega zahtevka po temelju proti drugi toženi stranki (glej tretji odstavek izreka sodbe VS RS).

Okvara stopnice, zaradi katere se je tožnica poškodovala je bila, kot je bilo že zapisano (vsaj v času škodnega dogodka), opazna. Povprečno skrben obiskovalec bi jo zato moral in mogel opaziti ter ji prilagoditi hojo po stopnicah. Zato je tožnica tudi sama kriva za nastalo škodo, ker je bila pri hoji nepazljiva. To dejstvo pa je po presoji revizijskega sodišča v premajhni meri prišlo do izraza ob sklepanju o tožničini sokrivdi za nastalo škodo (192. čl. ZOR). Zaradi opisane opustitve pričakovane skrbnosti revizijsko sodišče sodi, da je potrebno odgovornost prve tožene stranke in tožnice za njej nastalo škodo porazdeliti v razmerju 1/2 : 1/2, saj v danem primeru konkurirata enako težki krivdi.

Sodišče druge stopnje je tedaj tudi glede prve tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo (sodišče ni uporabilo določb materialnega prava - 1. odst.154. čl. in 192. čl. ZOR, ki bi jih moralo uporabiti). Zato je podan revizijski razlog iz 1. odst. 395. čl. ZPP. Revizijsko sodišče je ob delni ugoditvi reviziji prve tožene stranke vmesno sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka za vtoževano škodo odgovorna do 1/2 namesto do 2/3. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP, ker ostaja sodba sodišča prve stopnje delno razveljavljena.