Jedro

Določba prvega odstavka 36. člena ZBPP organu, pristojnemu za odločanje o BPP, ne preprečuje upoštevanja finančnega položaja prosilca, če ima v času odločanja na voljo ustrezne podatke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev pritožbe zoper tam navedene sklepe Okrajnega sodišča v Domžalah ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Iz obrazložitve je razvidno, da je toženka prošnjo za dodelitev BPP zavrnila, ker povprečni mesečni dohodek tožnika presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, tj. 461,22 EUR, ki je v 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določen kot finančni cenzus za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Toženka je ugotovila, da znaša tožnikov mesečni dohodek 823,83 EUR, tožnikove navedbe o razpolaganju z dejansko manjšo pokojnino zaradi sodnih prepovedi pa je zavrnila kot nerelevantne, saj tožnik z njimi ne uveljavlja izjem odhodkov, ki bi jih bilo po Zakonu o socialni varnosti mogoče odšteti od dohodka prosilca.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je prosil za nujno BPP v skladu s 35. in 36. členom ZBPP, organ za BPP pa naj bi z izpodbijano odločbo zavrnil „redno“ BPP, za katero ni prosil. Meni, da organ ni upošteval dejanskega oz. trenutnega finančnega stanja, čeprav je prošnji za nujno BPP priložil poštne nakaznice ZPIZ, iz katerih je razvidno, da mesečno prejema le okoli 500 EUR, kar naj bi mu zadoščalo le za hrano in zdravila. Toženi stranki očita nepoznavanje 6., 7. in 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Podrejeno naj bi prosil za izjemno BPP po 22. členu ZBPP, saj meni, da dvakratnik iz 13. člena ZBPP po tej določbi znaša 922,83 EUR, torej več kot znašajo njegovi prihodki, a naj organ o teh podrejenih zahtevkih nikoli ne bi odločal. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča) in zadevo vrne v reševanje drugemu organu za BPP.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po drugem odstavku 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, ker ta vsebuje vsa pravno odločilna dejstva in jih veže na ustrezno pravno podlago, tožnik pa v tožbi ne navaja nič konkretnega, kar bi imelo podlago v zakonu, ali kar bi lahko vplivalo na dokazno oceno tožene stranke. Ne drži pa tožnikova trditev, da tožena stranka ni upoštevala ZUP ali ZBPP.

Tožnik je v obravnavanih zadevah prosil za dodelitev nujne BPP in ta prošnja je bila tožniku tudi v izreku izpodbijane odločbe zavrnjena. Ne drži torej tožbena trditev, da organ za BPP ni obravnaval njegove prošnje za dodelitev nujne BPP.

Prvi odstavek 36. člena ZBPP sicer določa, da pristojni organ za BPP, ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopku za odobritev BPP, nemudoma odobri BPP za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna BPP), če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Navedena določba ZBPP pa organu, pristojnemu za odločanje o BPP, ne preprečuje upoštevanja finančnega položaja prosilca, če ima v času odločanja na voljo ustrezne podatke. Odobritev nujne BPP namreč ne pomeni, da prosilcu dodeljene BPP ni treba vrniti, če se glede na njegov finančni položaj kasneje izkaže, da do BPP ni upravičen (četrti odstavek 36. člena ZBPP).

V obravnavanem primeru je toženka prošnjo za dodelitev BPP obravnavala z vidika finančnega položaja in ugotovila, da tožnikovi prejemki presegajo finančni cenzus iz drugega odstavka 13. člena ZBPP. Zgolj to, da je organ za BPP odločal na podlagi podatkov o tožnikovem premoženjskem stanju, ne pomeni, da njegova prošnja ni bila obravnavana kot prošnja za odobritev nujne BPP. Tožnik pa ne trdi, da bi zaradi postopka odločanja o BPP zamudil kakšno pravno dejanje. Zato na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje na 35. člen ZBPP, ki ureja prednostno obravnavanje prošnje za BPP.

Nenazadnje je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je organ za BPP svoje ugotovitve oprl na navedbe iz tožnikove prošnje in na podatke iz spisa Bpp 2491/2011, v katerega je vpogledal. Glede na to, da je tožnik sam v prošnji za odobritev BPP navajal prihodke v višini 520 EUR na mesec, in ker je 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka 461,22 EUR (in ne 922,44 EUR, kot to zmotno meni tožnik), tudi sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitve upravnega organa, da tožnik ni izpolnjeval finančnega pogoja za dodelitev BPP.

Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da se toženka ni opredelila do podrejenega zahtevka za dodelitev izjemne BPP na podlagi 22. člena ZBPP. Iz prošnje za „nujno“ BPP namreč tak podrejen zahtevek ne izhaja. Na drugačno določitev ne more vplivati niti tožnikovo navajanje procesne nesposobnosti, saj ta okoliščina ni opredeljena kot kriterij za dodelitev BPP, v tem upravnem sporu pa se sodišču dvom v tožnikovo procesno sposobnost ni pojavil. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.