Jedro

Tožeča stranka je uveljavljala od toženca plačilo odškodnine za najemnino gradbenega odra, ki ga je toženec dvignil v skladišču tožeče stranke in ki naj bi ga uporabljal od 18.3.1992 do 1.4.1992. Vendar pa je bil ta oder dan brezplačno na posodo A. G., ki je tožeči stranki pridobil delo na objektu. Izposoja gradbenega odra je pozitivno vplivala na poslovanje tožeče stranke, saj je zaradi toženčevega ravnanja tožeča stranka pridobila delo. Tožeča stanka ni dokazala, da bi ji zaradi toženčevega ravnanja nastala kakšna škoda. Zato ni podana materialna odgovornost toženca v smislu 70. člena ZTPDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 184.098,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1993 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je tudi, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo izključno na izpoved priče B. Ž., ki naj bi po ugotovitvah sodišča potrdil navedbe toženca. Vendar je sodišče na podlagi izpovedi navedene priče povzelo samo del te izpovedi in sicer tisti del, ki smiselno potrjuje navedbe toženca, pri čemer pa sodba ne obrazloži nadaljnje izpovedi te priče in sicer, da je bil račun sestavljen za obdobje najema fasadnega odra in izstavljen na ime toženca, ker je bil toženec osebno zadolžen za ta fasadni oder. Sodba tudi ne navaja ničesar o nadaljnji izpovedi te priče, ki je povedala, da je bil ta fasadni oder dan v najem in bi bilo tako nasprotno od razlogovanja v sodbi mogoče zaključiti, da je bil oder dejansko posojen, vendar ne brezplačno in da je bila usluga že sama posoja odra. Zaradi tega bi sodišče moralo zaključiti, da če je že bila usluga, je bila v tem, da je bil oder dan le v posojo, nihče pa ni potrdil, da bi bil najem brezplačen.

Pritožba ni utemeljena.

Nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002). Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre v konkretnem spornem primeru za obravnavanje materialne odgovornosti za škodo, ki jo delavec povzroči pri delu oziroma v zvezi z delom v skladu z določili Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS), ki v 1. odst. 70. člena določa, da delavec, ki povzroči pri delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti organizaciji oziroma delodajalcu škodo, jo mora povrniti. Tožeča stranka je namreč s tožbo uveljavljala od toženca plačilo odškodnine za najemnino gradbenega odra, ki ga je toženec dvignil v skladišču tožeče stranke in ki naj bi ga uporabljal od 18.3.1992 do 1.4.1993. Vendar, kot izhaja iz listinskih dokazov in izpovedi toženca, in kar med strankama ni sporno, je toženec material za gradbeni oder sicer res dvignil v skladišču tožeče stranke, vendar je omenjeni material bil dan na posodo A. G. brezplačno kot komercialna usluga na podlagi dogovora, ker je G. tožeči stranki pridobil delo na objektu. Toženec, ki je bil v tistem času v.d. direktorja tožeče stranke, je tudi povedal, da ni bila dogovorjena nobena najemnina za gradbeni oder tudi iz razloga, ker G. ni zahteval nobene provizije za posel, ki ga je pridobil tožeči stranki. Ker se toženčeva izpoved v celoti ujema z izpovedjo priče B. Ž., ki je povedal, da je bil toženec v tistem času zadolžen za pridobivanje dela za podjetje in ki je tudi izrecno poudaril, da je bil sporni fasadni oder dan v najem A. G. kot usluga iz razloga, ker je omenjeni podjetnik odstopil tožeči stranki posel na nekem objektu, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izposoja gradbenega odra pozitivno vplivala na poslovanje tožeče stranke, saj je v posledici takega toženčevega ravnanja tožeča stranka pridobila delo. To pa pomeni, da tožeča stranka tožencu ni dokazala, da bi ji zaradi njegovega ravnanja nastala kakšna škoda, zaradi česar tudi ni podana materialna odgovornost toženca v smislu 70. člena ZTPDR. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke utemeljeno in v celoti zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.