Jedro

Ker ne gre za stvarne napake, pač pa za delno neizpolnitev, toženčev položaj ni odvisen od pravočasnega grajanja, saj toženec kot naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden podjemnik ne izpolni svojih obveznosti, razen če ni drugače dogovorjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 429,24 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo še 1. in 3. tč. sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0002 I 2006/00463 z dne 17. 1. 2006 (1. tč. izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 15.620,00 EUR, zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 8.585,00 EUR od 3. 4. 2003 dalje do plačila, od zneska 6.000,00 EUR pa od 9. 10. 2003 dalje do plačila, izvršilnih stroškov v znesku 695,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2006 dalje do plačila ter pravdnih stroškov (3. tč. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 1.085,54 EUR njenih pravdnih stroškov z zamudno posledico (4. tč. izreka), zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za plačilo glavnice v znesku 11.092,28 EUR s pripadki pa je s sklepom pravdni postopek v tem delu ustavilo (2. tč. izreka).

(2) Zoper 3. in 4. tč. izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, sicer pa naj ga razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Navaja, da je toženec prejel ves zaračunani material, saj je podpisal vse dobavnice in ni imel pripomb na prejete carinske liste, ki so vezani na vtoževane fakture. Iz podpisanih dobavnic ne izhaja, da bi toženec napake pravočasno reklamiral (633. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ), česar niti in zatrjeval. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo VSL I Cpg 1299/99 z dne 16. 6. 2000. Svojih ugovorov, da je „ves čas reklamiral“, toženec ni vsebinsko in časovno opredelil. Opozarja, da je dokazno breme v zvezi z ugovorom (delne) neizpolnitve na stranki, ki tak ugovor uveljavlja (sodba VS RS II Ips 266/93 z dne 27. 1. 1994). Ponavlja, da se je pogodba med strankama nanašala tako na dobavo materialov, kot tudi na opravo storitev. Toženčeva plačila, izvršena v treh delih, so se prav tako nanašala na pogodbeno vrednost kot celoto, vtoževani računi pa ne zajemajo opravljenih del, temveč le dostavljeno blago. Potrdila o plačilu B 2 – B 4 ne izkazujejo plačila tega blaga, temveč plačila za opravljena dela. Tako je zaključiti tudi iz trditev toženca. Plačani znesek je tožeča stranka posledično odbila od pogodbene vrednosti. Z njim je v celoti pokrila vrednost del, vrednost materiala pa le deloma. Razliko ji toženec še vedno dolguje.

(3) V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje njenim razlogom. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in sklep (očitno sodbo) sodišča prve stopnje potrdi. Priglaša tudi stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Med strankama ni sporno, da sta sklenili (podjemno) pogodbo (A 23), s katero se je tožeča stranka zavezala tožencu dobaviti določen material ter opraviti določena dela, toženec pa se je tožeči stranki zavezal plačati pogodbeno ceno v treh obrokih (25 %, 35 % in 40 %). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da blago ni bilo v celoti dobavljeno, zaradi česar sta stranki zmanjšali plačilo. Dokazna ocena v zvezi s tem je popolna, vsebinsko pravilna in obrazložena. Očitki, da je toženec podpisal dobavnice, prejel carinske liste in plačal carino, celotne dobave blaga ne dokazujejo, zlasti glede na toženčevo izpovedbo, da je carino plačal pred dostavo blaga. Najtrdnejši dokaz nepopolnih dobav pa so gotovo s strani obeh strank podpisana potrdila o plačilu (B 2 – B 4), katerih pomen je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje (str. 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz potrdil izhaja, da je toženec v celoti plačal prvi in drugi obrok, tretjega pa le delno, saj blago ni bilo dobavljeno v celoti, zaradi česar je bila višina plačila zmanjšana. Tako ni mogoče slediti razlagi tožeče stranke, češ da so se omenjena plačila in potrdila nanašala le na opravljeno delo (in ne na vtoževane račune, ki zajemajo dobavljeni material). Prav tako ne drži, da je takšno razlago potrdil toženec.

(6) Sicer pravilno stališče, da mora naročnik napake dela reklamirati ob prevzemu, za konkretni primer ni uporabljivo, saj se nanaša zgolj na stvarne napake (v primeru, na katerega se opira pritožba, je šlo za drugačno obliko stopnic, izvedbo oken, razlike v barvi, poškodbe lesa itd.). Toženec pa je dokazal, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni v celoti izpolnila zato, ker ni izvršila vseh vtoževanih dobav materiala. Ker ne gre za stvarne napake, pač pa za delno neizpolnitev, toženčev položaj ni odvisen od pravočasnega grajanja. Toženec kot naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden podjemnik ne izpolni svojih obveznosti, razen če ni drugače dogovorjeno (postnumerandnost, 3. odst. 642. čl. OZ). Kadar se posel opravlja po delih, pridobi podjemnik pravico do plačila le za tisti del posla, ki je opravljen in s strani naročnika prevzet (4. odst. 642. čl. OZ). Sploh pa sta stranki zadnji obrok celotne pogodbene cene sporazumno znižali, in sicer ravno zaradi pomanjkljivih dobav materiala (B 4). In ne le to: neizpodbijane so ostale tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da morebitnih novih dobav po omenjenem znižanju plačila ni bilo. Upoštevajoč vse navedeno ter okoliščino, da je prva dva obroka pogodbene cene toženec plačal (glej zgoraj, tč. 5), ni nobene podlage za izračun dolga, kot ga želi prikazati tožeča stranka. Ta tudi sicer ni združljiv z dogovorom o obročnem plačilu, ki zajema celotno pogodbeno vrednost (oprava del in dobava materiala). Sodišče prve stopnje je torej tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

(7) Ker glede izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje (3. in 4. tč. njenega izreka) pritožbeni očitki niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP), ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(8) Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti propadla, je dolžna tožencu povrniti zahtevane stroške odgovora na pritožbo, ki so bili potrebni. Le-te je pritožbeno sodišče v skladu s stroškovnikom, Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo odmerilo na skupno 429,24 EUR (625 točk oziroma 286,87 EUR za sestavo odgovora na tožbo, ki vključuje tudi stroške poročila stranki, materialni stroški, DDV ter 78,10 EUR za sodno takso).