Jedro

Bistvo bančne garancije na prvi poziv je v tem, da banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu kot upniku iz zavarovane obveznosti. V tem smislu je obveznost banke – garanta abstraktna, vendar pa lahko tožnik zahteva vrnitev zneska, ki ga je banka izplačala po abstraktni bančni garanciji, pri tem pa mora dokazati, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih upravičenec iz temeljnega posla ni imel pravice do zneska, ki ga je prejel iz vnovčene bančne garancije.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 524,00 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo k plačilu zneska 9.403,58 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2012 do plačila, ter k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke, v znesku 1.553,42 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti do plačila.

2. Zoper citirano sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, zavzema pa se še za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, vključno s sodno takso za pritožbeni postopek. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka polemizira s pritožbenimi izvajanji tožene stranke, se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člen ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljenih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih in tudi ne v pritožbi le pavšalno uveljavljanih kršitev procesnih pravil. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji tožene stranke pa le še dodaja:

6. V obravnavani zadevi sploh ni sporno, da je tožena stranka v pogodbenem razmerju z družbo K. d.o.o. izdala bančno garancijo št. 2921901, pri čemer je tožena stranka nastopila kot garant. Tudi ni sporno, da je tožena stranka dela po tej garanciji izvršila. Navedena garancija je bila izdana na znesek 231.996,69 EUR, ki jo je investitor vnovčil na podlagi poziva, prejetega z dne 7. 2. 2012, zaradi neodpravljenih napak na objektu, pri tem so pritožbena izvajanja, da družba K. d.o.o. ni izstavila bančne garancije, ampak je bila le naročnik garancije, popolnoma nerelevantna. Tudi razlogi, zakaj je tožena stranka izplačala navedeno garancijo za predmetno pravdo niso relevantni. Res je tudi, kot pravi pritožba, da banka kot garant ne sme presojati, ali so izpolnjeni pogoji iz garancije in tudi ne, ali je poziv upravičen.

7. V tej zadevi je relevantno, da je tožena stranka vnovčila garancijo, katero je pri svoji banki naročila tožeča stranka (kot kontragarancijo za opravljen posel), le-ta pa je bila izdana, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje naročniku kontragarancije, to je tožeči stranki, s strani A. V. d.d., S. cesta 58, L., pod št. 128297/2. Ta kontragarancija je bila izdana na prvi poziv, tako kot prvo navedena garancija, ki jo je tožena stranka izdala družbi K. d.o.o.. Iz garancije A.V. d.d. nedvoumno sledi, da je ta garancija dana za podizvajalsko pogodbo – pri čemer je bila podizvajalec tožeča stranka, za izvedbo del „izvedba spinkler instalacij“, kar vključuje izdelavo, dobavo in montažo v obsegu, kvaliteti in izgledu, kakor je določeno v ponudbi št. ACC.9174/5023609 na objektu Trgovski center z zabaviščem P. na P., ter da je naročnik kontragarancije v skladu z dogovorom s podizvajalsko pogodbo dolžan priskrbeti naročniku garancije, bančno kontragarancijo za odpravo napak v garancijskem roku v višini 10% od pogodbene vrednosti, kar znaša 50.500,00 EUR, ter v nadaljevanju, da se na podlagi zahtevka naročnika kontragarancije banka v zvezi z izdano garancijo nepreklicno in brezpogojno obvezuje, da bo na prvi pisni poziv NKBM d.d., ne glede na kakršenkoli ugovor naročnika kontragarancije ali tretjih oseb, plačala NKBM d.d. pripadajoči delež, kateregakoli zneska ali drugega stroška, ki bi ga N. d.d. plačala ali bi bila dolžna plačati iz naslova ali v zvezi z garancijo, povečanega za stroške in druge obveznosti, v skladu s to kontragarancijo, vendar skupno največ do zneska 50.500,00 EUR, z veljavnostjo te bančne kontragarancije do 4. 6. 2015. 8. Sodišče druge stopnje v zvezi z aktivno legitimacijo, kateri oporeka tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za vrnitev zneska, za katerega zatrjuje, da ga je banka neupravičeno plačala na podlagi bančne garancije. Bistvo bančne garancije na prvi poziv je v tem, da banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu kot upniku iz zavarovane obveznosti. V tem smislu je obveznost banke – garanta abstraktna, vendar pa lahko tožnik zahteva vrnitev zneska, ki ga je banka izplačala po abstraktni bančni garanciji, pri tem pa mora dokazati, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih upravičenec iz temeljnega posla ni imel pravice do zneska, ki ga je prejel iz vnovčene bančne garancije. A. V. d.d., ki je izdala predmetno kontragarancijo je res morala honorirati garancijo na prvi poziv, vendar pa lahko tožeča stranka kot naročiteljica garancije, zahteva vrnitev izplačanega zneska od tožene stranke, kot garancijske upravičenke, na podlagi tretjega odstavka 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki glasi: „Upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice“.

Ta določba upošteva okoliščino, da ima prejemnik garancije (upravičenec) terjatev do tretje osebe (praviloma naročitelja) in je garancija, kljub svoji abstraktnosti, le sredstvo zavarovanja za izpolnitev te obveznosti. Na ta način pride do izraza kavzalnost razmerja med naročiteljem in upravičencem iz garancije. Iz slednjega izhaja, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za vrnitev zneska, ki ga je banka izplačala po abstraktni bančni garanciji v primeru, če izkaže iz temeljnega posla, na podlagi katerega je imel upravičenec pravico do izplačanega zneska, da je bil posel opravljen korektno in brez napak. Nedvomno je tožeča stranka svoj posel opravila korektno in ni storila nobene kršitve iz osnovne pogodbe, čemur tožena stranka v predmetnem postopku niti ni oporekala. Tudi iz 16. člena podizvajalske pogodbe o izvedbi sprinkler instalacij št. AC-00081-2009 sledi, da je tožeča stranka v zavarovanje zahtevkov iz naslova odprave napak v garancijskem roku, dolžna pred potekom veljavnosti roka izročiti naročniku bančno garancijo za 10% od končne pogodbene cene, brez DDV; pri čemer je izročitev bančne garancije pogoj za uspešno sklenitev dokončnega obračuna. Bančna garancija, ki jo je tožeči stranki kot naročniku izdala A.V. d.d., pa znaša točno 10% vrednosti pogodbenih del. Tako se zatrjevanje tožene stranke v pritožbi, da sodišče napačno razume inštitut garancije, pokaže kot neutemeljeno. Neodvisnost bančne garancije je predvsem v odnosu med kontragarantom (A.V. d.d.) in kontragarncijskim upravičencem (toženo stranko). V tem delu A.V. d.d. ni smela ugovarjati zahtevku tožene stranke po vnovčitvi bančne garancije, ker je le-ta dana na prvi poziv. Vsekakor pa ima tožeča stranka zahtevek za vrnitev sredstev, ker se je v predmetnem postopku izkazalo, da tožeča stranka ni kršila nobene določbe „osnovne“ (podizvajalske) pogodbe, kar bi dalo toženi stranki pravico do vnovčenja garancije. Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 1087. člena ZOR in zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z vnovčitvijo kontragarancije obogatila za znesek, do katerega ni bila upravičena.

10. Vsi jamčevalni zahtevki, za katere je tožena stranka garantirala na podlagi garancije za odpravo napak v garancijskem roku, št. 2921901 in s katero je izdala garancijo družbi K. d.o.o., ..., v znesku 231.996,96 EUR, pa so za predmetno sporno razmerje nerelevantni, saj je ta garancija izdana drugemu subjektu, ki je na objektu K. C. P., ….., opravil še druga dela, za katera je tožena stranka garantirala za odpravo napak.

11. Po povedanem sodišče druge stopnje zavrača vsa pritožbena izvajanja tožene stranke, ko se zavzema za drugačno rešitev predmetne pravde, kot neutemeljena. V obravnavani zadevi je ključnega pomena, da tožena stranka ni dokazala in tudi ne zatrjevala, na podlagi katerih napak pri izdelavi sprinkler instalacij, za katere je bila tožeči stranki izstavljena bančna garancija, je upravičena do vnovčitve le-te, saj iz reklamacijskih zapisnikov, ki jih je predložila tožena stranka, ne sledi, da bi se ti nanašali na delo tožeče stranke, temveč je ugotovljeno, „da je objekt del P. 19, P. v prostoru prodaje barv v vogalu opaziti zatekanje padavinske vode iz prešine objekta, da ima uporabnik objekta na tem mestu postavljena lovilna vedra, ki v času padavin lovijo vodo, da je pri ogledu bil izražen dvom v dokončanost električne povezave, električnega ogrevanja, odtočne cevi oziroma odtočnika na tem prizadetem mestu, da je v plinski kotlovnici ugotovljeno nezadostno tesnjenje priključne cevi na dimnik pri enemu izmed kotlov, da skozi navedeno cev izteka kondenz iz plinskega kotla in da je prav tako ugotovljeno, da je potrebno izvesti zapiranje preboja dimnika s toplotno izolacijo, da je na objektu P. ulica ugotovljena netesnost pri dnu dimnika pri enem izmed kotlov, da skozi netesnost izteka kondenzat po tleh, in da so na istem objektu dimniške obrobe v kotlovnici neustrezno izvedene in v deževnih dneh zateka v kotlovnico“. Te napake se nanašajo na družbo K. d.o.o. in na podlagi le-teh je tožena stranka na podlagi garancije, ki jo je izdala le-tej tudi izplačala investitorju 43.200,00 EUR, kar pa na obravnavano razmerje ne vpliva. Zato tožena stranka ni bila upravičena vnovčiti bančne garancije, ki jo je za izvedbo sprinkler instalacij pridobila tožeča stranka od A.V. d.d..

12. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določilu 353. člena ZPP.

13. Tožena stranka je dolžna na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka, saj sodišče druge stopnje ocenjuje, da so bili ti potrebni.