Jedro

Regulacijska začasna odredba je izjemen ukrep, za katerega izdajo potrebne pogoje je treba strogo in restriktivno presojati. Ob tem, da tožnik od vložitve tožbe dalje ves čas samoiniciativno plačuje preživnino za hčerki (200,00 EUR za S. in 180,00 EUR za N.), da toženka prejema otroški dodatek 93,00 EUR, da ima S. štipendijo 50,00 EUR ter da ima N. v tem šolskem letu v celoti subvencionirano šolsko malico in kosilo, S. pa možnosti subvencionirane šolske prehrane (v preteklem šolskem letu je bila upravičena do 70 % subvencije) ne koristi, ker šolsko kosilo zanjo po toženkinih navedbah ni dobro (zato ji daje denar za malico), je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da nujno preživljanje hčerk ni ogroženo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe, da se tožniku naloži plačevanje začasne preživnine za preživljanje mladoletnih hčerk in tožene stranke, in sicer v mesečnem znesku 390,00 EUR za vsako hčerko ter v mesečnem znesku 300,00 EUR za toženo stranko.

2. Zoper sklep se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje pred drugim sodnikom. Navaja, da je predlagala izdajo začasne odredbe po tem, ko je prvo sodišče v celoti izvedlo dokazni postopek ter si ustvarilo oceno o premoženjskem stanju tožnika in potrebah mladoletnih hčer pravdnih strank in toženke. Sodišče bi moralo že takoj odločiti o višini vsaj začasne preživnine, ki bi krila stroške nujnega preživljanja. Preživnina, ki jo za hčerki plačuje tožnik v višini, kot jo je določil sam, ne zadošča za nujno preživljanje. Toženka je izkazala, da so nujne potrebe za preživetje obeh hčerk in toženke mnogo višje. Tožnikovo premoženjsko stanje je dobro. Neutemeljena je argumentacija sodišča, da toženka ob ponovnem predlogu za začasno odredbo glede preživnine zase in za otroka ni izkazala spremenjenih okoliščin oziroma ni ponudila novih dokazov in navedb, ki bi izkazovali drugačno stanje od predhodnega. Sodišče spregleda, da je toženka prvi predlog za začasno odredbo umaknila in ga zato ni vsebinsko obravnavalo. Toženka ni dolžna izkazovati spremenjenih okoliščin v takšni situaciji. 380,00 EUR ne zadošča za kritje najnujnejših stroškov življenja. Nepomemben je očitek sodišča, da toženka po lastni izjavi na naroku dne 23. 6. 2016 še ni vložila prošnje za denarno socialno pomoč. Zaradi tega predlog za izdajo začasne odredbe ne more biti neutemeljen. Vprašanje prejemanja denarne socialne pomoči ni upoštevno, saj bremena preživljanja ni mogoče prevaliti na državo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj prvo sodišče ugotavlja, da preživnina v višini 380,00 EUR zadošča za preživljanje obeh hčerk. Prvo sodišče se ni opredelilo do tega, koliko znašajo stroški nujnega preživljanja. Toženka je izkazala, da pred 7. 3. 2016 ni bila sposobna za delo zaradi psihičnih pritiskov in stresa v posledici tožnikovega nasilnega vedenja. Tega prvo sodišče ni upoštevalo. Absurdna je obrazložitev sodišča, da ga toženka ni prepričala, da aktivno išče zaposlitev. Če bi prvo sodišče štelo, da določeno dejstvo ni izkazano, bi moralo toženko v okviru materialno procesnega vodstva pozvati k dopolnitvi dokaznih predlogov. Toženka je pošiljala vloge za zaposlitev na razne naslove in je nasprotna ugotovitev prvega sodišča zmotna. Prvo sodišče ni ugotavljalo dejanskih potreb preživninskih upravičenk in zmožnosti preživninskega zavezanca. Prvo sodišče ni ugotavljalo dejanskih stroškov bivanja otrok in toženke. Argumentacija prvega sodišča je pristranska. Nesprejemljivo je, da sodišče zaključi, da preživnina, ki jo plačuje tožnik, skupaj s štipendijo in otroškim dodatkom zadošča za nujno preživljanje otrok, po drugi strani pa ne ugotavlja, kakšne so potrebe preživninskih upravičencev.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Argumentacija prvega sodišča (13. točka obrazložitve), da toženka ni izkazovala drugačnih okoliščin od tistih, ki so obstajale ob vložitvi (pozneje umaknjenega) prvega predloga za začasno odredbo (skupaj z nasprotno tožbo z dne 11. 12. 2015) je res zgrešena, saj ni šlo za vprašanje presoje spremenjenih razmer v smislu 132. člena ZZZDR. Vendar pa to ni vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve.

6. Toženka je (tudi) v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe ponudila izredno skopotrditveno podlago (njen predlog je bil neutemeljen že zato, ker ni bil sklepčen). Predlog je utemeljevala na izodišču, da je prvo sodišče izvedlo vse dokaze, potrebne za odločitev o preživnini, in so zato izpolnjene tudi predpostavke za izdajo začasne odredbe. Navedla je le še vsebinsko prazno trditev, da sta podani obe predpostavki za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost obstoja terjatve in nastanek „nenadomestljive“ škode, ker plačevani znesek 380,00 EUR mesečno ne zadošča za kritje nujnih potreb otrok in toženke. Ob tem se je v pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2016 v izogib ponavljanju sklicevala na navedbe, podane v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe. Navedbe v prvem predlogu so neupoštevne že zato, ker je bil nov predlog za izdajo začasne odredbe samostojno procesno dejanje, ki mora vsebovati vso potrebno trditveno in dokazno gradivo ter se pri tem toženka ni mogla sklicevati na navedbe in dokaze, podane v (pozneje celo umaknjenem) prvem predlogu za začasno odredbo. Poleg tega je bil tudi prvi predlog za začasno odredbo nesklepčen, saj toženka ni opredelila, kaj predstavlja nujne potrebe otrok in nje same.

7. Glede na predloženo procesno gradivo je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da ni podlage za izdajo začasne odredbe. Regulacijska začasna odredba je izjemen ukrep, za katerega izdajo potrebne pogoje je treba strogo in restriktivno presojati. Ob tem, da tožnik od vložitve tožbe dalje ves čas samoiniciativno plačuje preživnino za hčerki (200,00 EUR za S. in 180,00 EUR za N.), da toženka prejema otroški dodatek 93,00 EUR, da ima S. štipendijo 50,00 EUR ter da ima N. v tem šolskem letu v celoti subvencionirano šolsko malico in kosilo, S. pa možnosti subvencionirane šolske prehrane (v preteklem šolskem letu je bila upravičena do 70 % subvencije) ne koristi, ker šolsko kosilo zanjo po toženkinih navedbah ni dobro (zato ji daje denar za malico), je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da nujno preživljanje hčerk ni ogroženo. Enako velja za toženko. Po presoji pritožbenega sodišča ni izkazana niti verjetnost obstoja njene preživninske terjatve, ne glede na to pa so pravilni razlogi prvega sodišča o tem, da toženka ni dokazala, da bi bilo ogroženo njeno nujno preživljanje.

8. Kot že rečeno je predlog toženke za izdajo začasne odredbe neutemeljen že zaradi svoje nesklepčnosti. Toženka je v predlogu navrgla le trditve o pravnih standardih odločanja o začasni odredbi zaradi nujnega preživljanja. Če je prvo sodišče izvedlo celoten dokazni postopek in ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na končno odločitev o višini preživnine, to še ne pomeni, da so že s tem izpolnjeni tudi pogoji za izdajo začasne odredbe o preživnini. Toženkine trditve o ogroženosti nujnega preživljanja otrok in nje so bile pavšalne. Na neustrezno oziroma pomanjkljivo trditveno podlago toženke je v svojih vlogah smiselno opozoril že tožnik, zato se prvemu sodišču že iz tega razloga ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem materialnoprocesnega vodstva. Razen tega pa je bila trditvena podlaga predloga za izdajo začasne odredbe tako splošna, da že iz nje same ni izhajala materialnopravna utemeljenost predlagane začasne odredbe. Če bi prvo sodišče pozivalo toženko, da poda drugačno in popolno trditveno podlago (z navedbo dokazov) glede obstoja predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, bi s tem preseglo svoje pristojnosti iz 285. člena ZPP, saj bi preširoko nadomeščalo potrebne procesne aktivnosti toženkine pooblaščenke, s tem pa bi bila že načeta nepristranskost samega sodišča. 9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).