Jedro

Postopek za denacionalizacijo se začne v skladu z določbo 1. odstavka 61. člena ZDEN z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo in je zato tudi odškodnino iz 2. odst. 72. člena ZDEN, ki je posledica v korist upravičenca končanega denacionalizacijskega postopka o vrnitvi poslovnih prostorov, mogoče zahtevati za čas od pričetka navedenega postopka dalje in torej ne že od uveljavitve ZDEN dalje.

Prav ima pritožba tožene stranke v delu, ko očita neupoštevanje odbitka davčnih obveznosti od izračunane bruto najemnine, kot podlage za izračun vtoževane odškodnine. Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov, da je podlaga za izračun odškodnine povprečna vrednost tržnih najemnin po podatkih podjetij za promet z nepremičninami, saj pomeni odškodnina iz 2. odstavka 72. člena ZDEN povračilo zaradi nemožnosti uporabe oz. upravljanja premoženja in je tako kot podlago za izračun potrebno upoštevati vsaj utemeljeno pričakovano povprečno tržno najemnino, ki bi jo tožeča stranka nedvomno dejansko lahko prejemala, če bi v spornem obdobju že lahko upravljala s prostori.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilnem delu - 3. odstavek izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v izpodbijanem delu (prvi in drugi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje - kolikor so s sodbo prisojeni zneski višji od 2.013.000,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1997 dalje do plačila), razveljavi sodba sodišča prve stopnje in se vrne v tem delu zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožečima strankama 17.651.104,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1997 dalje do plačila in jima povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 46.352,00 SIT za čas od 27.11.1995 dalje do plačila in od zneska 6.511,00 SIT za čas od 18.7.1995 dalje do plačila, od zneska 2.100,00 SIT za čas od 15.9.1995 dalje do plačila, od stroškov postopka v znesku 1.143.675,00 SIT za čas od izdaje sodbe dalje do plačila, pod grožnjo izvršbe, če zneski ne bodo plačani v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je prvostopno sodišče zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako ugovor aktivne legitimacije kot tudi ugovor pasivne legitimacije, utemeljenost tožbenega zahtevka pa je utemeljilo na podlagi 2. odst. 72. člena ZDEN. Prvostopno sodišče cit. zakonsko določbo razlaga tako, da imata tožnici pravico do odškodnine šele od vložene zahteve za denacionalizacijo poslovnih prostorov na X. ulici 10 v L. (11.3.1992 dalje) do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (16.11.1994), pri čemer se prvostopno sodišče ob takšni interpretaciji sklicuje tudi na določbo 1. odst. 61. člena ZDEN. Poslovni uspeh tožene stranke na odločitev v predmetni zadevi nima vpliva. Prav tako ne okoliščina, da je tožena stranka poslovne prostore pridobila odplačno. Glede utemeljenosti zahtevka po višini je prvostopno sodišče poudarilo, da iz določbe 2. odst. 72. člena ZDEN ne izhaja, da upravičenci do zahtevkov iz naslova nemožnosti uporabe svojih zahtevkov ne bi smeli uveljavljati na podlagi tržne cene najemnin poslovnih prostorov. Sodišče ocenjuje, da so podatki o najemninah iz revije N. o poprečnih tržnih cenah najemnin za poslovne prostore v spornem časovnem obdobju uporabljivi za razsojo predmetne zadeve, upoštevajoč specifične lastnosti spornih prostorov. Sodišče v zvezi s tem sprejema mnenje izvedenca mag. J. Y. z dne 24.4.1997, ki je izračunal višino nadomestila, ki bi ga tožnici prejeli, če bi upravljali s spornimi poslovnimi prostori v spornem obdobju. Izvedenec je izhajal iz tržne vrednosti najemnin po podatkih nepremičninskih podjetij, ki so se gibale v letu 1992 povprečno v znesku 60 DEM/m2 za mesec, v letih 1993 in 1994 pa povprečno 55 DEM/m2 na mesec.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka, ki se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe, v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa v zavrnilnem delu tako spremeni, da naloži toženi stranki še plačilo odškodnine v znesku 1.822.758,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.4.1997 dalje do plačila in povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Poudarja, da tožeči stranki pripada odškodnina od uveljavitve ZDEN dalje, tedaj od 7.12.1991 dalje.

Pravna podlaga za odškodninski zahtevek tožeče stranke je 2. odst. 72. člena ZDEN. Gre za specialno določbo zakona, po kateri so odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe izključeni le za čas do dneva uveljavitve ZDEN. Ob uporabi pravila za razlago zakonskih določb po principu a contrario to pomeni, da je zakonodajalec vezal pravico do odškodnine na uveljavitev zakona in ne, kot zmotno meni prvostopno sodišče, na datum vložitve zahteve za denacionalizacijo.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo, kolikor je z njo prisojen znesek višji od 2.013.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1997 dalje. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v izpodbijanem delu kot neutemeljen zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Podredno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje pred spremenjenim senatom. Poudarja, da se po 2. odst. 72. člena ZDEN ne priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oz. upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljanja do dneva uveljavitve tega zakona. Cit. zakonska določba torej ne določa, da gre upravičencem ali njihovim pravnim naslednikom odškodnina iz tega naslova za čas od uveljavitve zakona dalje, prav tako pa tudi ne določa, da bi šla upravičencem odškodnina iz tega naslova za čas od vložitve zahteve za denacionalizacijo dalje. Tudi sicer je odvetnik tožene stranke zahtevo za denacionalizacijo prejel šele dne 2.9.1992 in zato zahtevek ne more biti utemeljen od 11.3.1992. Tudi v pritožbi še ugovarja pasivno legitimacijo. Ne strinja se nadalje s tem, da naj bi plačala višjo najemnino, ki je višja od tržne najemnine, in to za obdobje, v katerem je bila tožena stranka še lastnica poslovnih prostorov.

Opozarja, da naj bi na podlagi izpodbijane sodbe morala plačati odškodnino, ki znaša skoraj toliko, kolikor znaša vrednost poslovnega prostora. Nepravilno so bili nadalje uporabljeni podatki iz publikacij podjetij za promet z nepremičninami, ki objavljajo najemnine, katere želijo doseči, in ne dejansko realiziranih najemnin. Korist tožene stranke na podlagi poslovnih rezultatov je bistveno manjša od eventuelne tržne najemnine. Opozarja, da mora najemodajalec nositi kot lastnik stroške investicijskega in tekočega vzdržavanja, prispevek za uporabo stavbnega zemljišča, prometni davek in druge davščine po Zakonu o dohodnini. V ponovljenem postopku naj izvedenec oceni višino stroškov tožene stranke za vzdrževanje spornih prostorov v spornem obdobju. Tožena stranka je poslovni prostor izpraznil tudi predčasno, to je pred dobo, ki jo določa odločba o denacionalizaciji.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena v obsegu kot izhaja iz izreka odločbe.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožba tožeče stranke neutemljeno izpodbija zavrnilni del prvostopne odločbe. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe oz. upravljanja nepremičnine je namreč posledica denacionalizacije oziroma uvedenega postopka za vrnitev odvzetega premoženja, ki se je končal s pravnomočno odločbo o vrnitvi poslovnih prostorov. Zato je pravilna materialnopravna presoja prvostopnega sodišča, oprta tudi na določbo 1. odstavka 61. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS 27/91; v nadaljevanju: ZDEN). Postopek za denacionalizacijo se je tudi v spornem primeru v skladu z navedeno zakonsko določbo začel šele z dnem 11.3.1997 vloženo zahtevo za denacionalizacijo in je zato tudi odškodnino, ki je kot rečeno le posledica v korist tožeče stranke končanega denacionalizacijskega postopka o vrnitvi prostorov, mogoče zahtevati za čas od pričetka navedenega postopka dalje in torej ne že od uveljavitve ZDEN dalje, kot to neutemeljeno zahteva pritožba. V tem delu je torej sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Ker tudi ni zagrešilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz. 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi drugostopno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem - zavrnilnem delu - potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Prav pa ima pritožba tožene stranke v delu, ko očita neupoštevanje odbitka davčnih obveznosti od izračunane bruto najemnine pri prisoji višine odškodnine. Nedvomno bi bila tožeča stranka od pobrane najemnine dolžna plačati tudi davke, če bi seveda v spornem obdobju že bila lastnica in bi oddajala prostore v najem. Plačilo davčnih obveznosti namreč predstavlja zakonsko dolžnost in je sankcionirano kot prekršek ali celo kot kaznivo dejanje. Zneski, ki bi ji lahko končno ostali, bi bili zato vsaj za znesek davkov nižji od zneskov, kot jih je izračunal izvedenec, prvostopno sodišče pa je v tej smeri izvedenčev izračun nekritično sprejelo. S pravnomočno prisojo celotnega izračunanega zneska bi bila tožeča stranka neupravičeno obogatena na račun tožene stranke le zato, ker je v tem postopku uveljavljala zahtevek zaradi nemožnosti uporabe. Prejela bi več, kot bi lahko kot najemodajalka po izpolnitvi davčnih obveznosti prejela.

Odškodninski zahtevek je torej v tem delu neutemeljen. Ker pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava (da gre torej v tem postopku tožeči stranki kar celotni - brutto znesek izračunane najemnine) ni bilo ugotovljeno, koliko bi v spornem primeru takšne davčne obveznosti dejansko znašale, s tem niso bile ugotovljene vse pravno odločilne okoliščine, ki bi šele omogočile pravilno uporabo materialnega prava pri odločanju o višini zahtevka. Zato je sodišče druge stopnje moralo razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (kolikor je torej prisojeni znesek višji od 2.013.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1997 dalje do plačila; tako je postala odločba za znesek 2.013.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi že pravnomočna) in vrniti v tem delu zadevo v novo odločanje (člen 370/1 ZPP).

V novem postopku bo torej moralo prvostopno sodišče z ustreznim izvedencem (lahko tudi z izvedencem finančne stroke, ki ga je tožena stranka že predlagala, prvostopno sodišče pa je takšen njen dokazni predlog zavrnilo, ker se je postavilo na drugačno materialnopravno izhodišče) ugotoviti, koliko bi morala tožeča stranka od izračunanih bruto zneskov najemnine plačati davčnih obveznosti oz. koliko bi ji zato od prejetih zneskov najemnine dejansko lahko ostalo. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja, da pa od izračuna najemnine, kot ga je prvostopno sodišče povzelo tudi v razloge sodbe, v okviru dosedaj ugotovljenih dejanskih okoliščin in postavljenih zahtevkov, ni mogoče odšteti še drugih stroškov, ker ti niso vezani na najemnino, kot edino podlago za izračun vtoževane odškodnine (vzdrževalnih, prispevkov za uporabo stavbnega zemljišča ipd.). Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami tudi nima pomislekov, da je podlaga za izračun odškodnine povprečna vrednost tržnih najemnin po podatkih podjetij za promet z nepremičninami, saj pomeni po cit. zakonski določbi odškodnina povračilo zaradi nemožnosti uporabe oz. upravljanja premoženja in je tako kot podlago za izračun potrebno upoštevati vsaj utemeljeno pričakovano povprečno tržno najemnino, ki bi jo tožeča stranka nedvomno dejansko lahko prejemala, če bi v spornem obdobju že lahko upravljala s prostori.

Tedaj višina odškodnine ne more biti vezana na korist iz najemnine, ki jo je dejansko na podlagi oddajanja v najem (pa še to le dela prostorov) pridobila tožena stranka v spornem obdobju, še manj pa je seveda lahko odvisna od poslovnih rezultatov iz dejavnosti tožene stranke v spornem obdobju, za kar se še zavzema pritožba tožene stranke.

Tudi druga v pritožbi tožene stranke še izpostavljena vprašanja je prvostopno sodišče pravilno rešilo. Zato je razveljavitev sodbe narekoval le zgoraj pojasnjeni razlog.

Pritožbeno sodišče drugih pritožbenih navedb ni moglo upoštevati iz sledečih razlogov: Tožena stranka je kot prejšnji "lastnik" (imetnik pravice uporabe) in celo dejanski uporabnik prostorov lahko edini pasivno legitimirani subjekt za vtoževani zahtevek, kot materialnopravno pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje. Ker je v spornem obdobju le tožena stranka uporabljala oz. upravljala sporne prostore ter jih, kot izhaja iz prepričljive dokazne ocene prvostopnega sodišča, tožeči stranki ni izročila najmanj do dne 16.11.1994, ko je odločba o denacionalizaciji postala pravnomočna, je s tem le tožena stranka kot denacionalizacijski zavezanec dolžna plačati tudi na denacionalizacijo vezano odškodnino, ne glede na to, da je bila v spornem primeru še "lastnica" prostorov. Odškodninski zahtevek, kot je sporni, ima kot rečeno svojo posebno podlago v cit. določbi 2. odstavka 72. člena ZDEN in ga ni posebej presojati na nobeni drugi pravni podlagi, torej tudi ne na podlagi določb ZOR, na katere se sklicuje še pritožba tožene stranke; podlago za to odškodnino predstavlja glede na cit. zakonsko določbo že objektivna okoliščina, da upravičenec, kateremu je bilo krivično odvzeto premoženje vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, tudi še po vložitvi zahtevka za denacionalizacijo ni imel možnosti uporabe oz. upravljanja kasneje vrnjene nepremičnine, kar mu daje pravico zahtevati odškodnino od zavezanca za čas po vloženi zahtevi za denacionalizacijo in to za ves nadaljnji čas, ko te možnosti dejansko ni imel. Generalni namen zakonodajalca je pri denacionalizaciji poprava krivic in v okviru tega namena je potrebno razlagati tudi navedeno določbo ZDEN.

Vprašanja odškodninske odgovornosti ter dobre ali slabe vere denacionalizacijskega zavezanca oz. prejšnjega uporabnika - "lastnika" so pri teh zahtevkih tedaj izčrpana v okviru vsebine navedene zakonske določbe ZDEN - z izključitvijo pravne relevantnosti navedenih vprašanj.

V pritožbi tožene stranke nadalje navedena okoliščina, da Slovenski odškodninski sklad pa tudi noben drug subjekt izrecno ni zavezan za plačilo tovrstnih odškodnin, na obveznost tožene stranke kot denacionalizacijskega zavezanca in prejšnjega uporabnika prostorov - tedaj ne more imeti nobenega vpliva. Tudi vprašanje ali je tožena stranka sporne prostore dobila v uporabo ("last") odplačno ali neodplačno ne more biti pravno pomembno v tem postopku, kot pravilno zaključuje že prvostopno sodišče. Določbe ZDEN, niti kakšnih drugih predpisov, namreč kakšnih omejitev v zvezi s to okoliščino za te odškodninske zahtevke ne določajo. Tudi začetek teka obdobja, za katerega je mogoče prisoditi zahtevano odškodnino, ne more biti pomaknjen na trenutek, ko je zavezanec prejel zahtevo za denacionalizacijo ali celo šele, ko je odločba o denacionalizaciji postala pravnomočna, temveč je opredeljen že z njeno vložitvijo (kot je bilo zgoraj že pojasnjeno v zvezi s pritožbo tožeče stranke). ZDEN je izrecno izključil le zahtevke za čas pred njegovo uveljavitvijo.

Pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo pritožbenega predloga tožene stranke za sojenje pred spremenjenim senatom, saj na podlagi podatkov spisa ni našlo nobenega razloga, ki bi narekovali takšno odločitev.

Pritožbeno argumentacijo, ki izraža nezadovoljstvo z dosedanjim vodenjem postopka oz. zadeve in zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke, je potrebno zavrniti s sklicevanjem na tiste določbe ZPP, ki takšno ravnanje v okviru pooblastil sodišču za procesno in materialno vodstvo postopka dopuščajo. Odločitev prvostopnega sodišča, da tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks v tem postopku po oceni sodišča druge stopnje tudi ne vzbuja videza pristranosti prvostopnega sodišča v dosedanjem poteku postopka. Materialnopravna opredelitev prvostopnega sodišča, ki bo v novem postopku delno odvisna tudi od napotkov te pritožbene odločbe (člen 377/1 ZPP), sama po sebi ne more predstavljati razloga za vrnitev zadeve pred spremenjen senat. Zato je tudi nadaljnja pritožbena utemeljitev zahteve po spremenjenem senatu, namreč - "da bi bilo nekorektno zahtevati od sodnika, ki se je o zadevi že enkrat opredelil, da se v primeru novega odločanja o isti zadevi opredeli drugače" - brez pravne podlage.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 166/3 ZPP.

Odločitev o stroških prvostopnega postopka pa je s to odločbo v celoti razveljavljen in bo o teh stroških sodišče prve stopnje prav tako ponovno odločalo v novem postopku.