Jedro

Če pride med solastniki do sporazuma o načinu delitve stvari ali vsaj do sporazuma o načinu uporabe stvari, tak sporazum med njimi uživa pravno varstvo po 100. členu SPZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da mora toženec v roku 30 dni izprazniti stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše, kletni prostor v isti hiši, delavnico v prizidku in drvarnico, vse na naslovu ZP 90/e, M, parc. št. 747/5 k.o. GP ter tožnici povrniti pravdne stroške. Sodišče je tožnici naložilo, da mora tožencu v petnajstih dneh plačati 583,46 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnica poudarja, da sta s solastnikom AS, s katerim sta bila takrat že 11 let razvezana, sporno nepremičnino razdelila v februarju 2002. Stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba nična, ker bi morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, je torej napačno. V pogodbi sta tožnica in AS natančno določila, katere prostore bo kdo od njiju imel v izključni lasti in posesti. Smrt AS je preprečila, da bi se geodetski postopek razdelitve zemljišč končal v času njegovega življenja. Parcelacija je bila zaključena in vpisana v kataster po njegovi smrti, s tem pa so se strinjali tako tožnica kot pravna naslednika AS - toženec in ZR.

Pogodba, sklenjena v februarju 2002, res ni bila vpisana v zemljiško knjigo, kljub temu pa toženec kot dedič AS ne more imeti v lasti in v posesti več od tega, kar bi mu kot dediču po pokojnem AS pripadalo. Nepremičnina je torej bila razdružena tako na papirju kakor v naravi, odločitev sodišča prve stopnje, ki tožnici odreka varstvo uporabe, kakršna je bila dogovorjena s pogodbo, je neživljenjska.

Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Glede na določbo 1. odstavka 274. člena Stvarnopravnega zakonika (1) (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z 268. členom SPZ je treba za odločanje v tej zadevi uporabiti določbe SPZ in ne Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZTLR). Le za presojo veljavnosti pravnih poslov, sklenjenih pred uveljavitvijo SPZ, je glede na določbo 267. člena SPZ treba upoštevati obličnostne zahteve, ki so veljale pred SPZ oz. pravni posli veljajo tudi, če ne izpolnjujejo obličnostnih zahtev po SPZ.

V skladu z določbo 100. člena SPZ ima solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Če pride med solastniki do sporazuma o načinu delitve stvari ali vsaj do sporazuma o načinu uporabe stvari, tak sporazum med njimi uživa pravno varstvo po 100. členu SPZ (3). Vpis sporazuma o delitvi solastne nepremičnine v zemljiško knjigo ni pogoj za veljavnost dogovora o razdelitvi solastne stvari glede uporabe in posesti. Gre namreč za dogovor, ki pogodbene stranke zavezuje. Podobno stališče je sodna praksa že večkrat zavzela (4).

Četudi toženec pri sklenitvi dogovora ni sodeloval, ga ta (praviloma) zavezuje, saj so dediči univerzalni pravni nasledniki in kot takšni vstopijo v sklenjena pravna razmerja. S smrtjo dolžnika obveznost preneha samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika (334. člen Obligacijskega zakonika (5)). Sporazum o načinu uporabe solastne stvari pa (praviloma) ni pogodba, ki bi nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank, še posebej pa ne glede na osebne sposobnosti dolžnika.

Pritožnica utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum o delitvi solastnega premoženja, ki sta ga v letu 2003 sklenila tožnica in njen (razvezani) soprog, nična, dvomljivo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih trditev strank in/ali katerih od izvedenih dokazov je sodišče zaključilo, da sta bila pogodbenika v času sklepanja sporazuma zakonca. Iz neprerekanih tožbenih trditev tožnice pa izhaja, da sta bila v času sklepanja sporazuma že več let razvezana.

Sodišče prve stopnje zaradi zgoraj opisane zmotne uporabe materialnega prava (določb SPZ in OZ) ni ugotovilo odločilnih dejstev - ni namreč presojalo narave in vsebine pogodbe o razdružitvi solastnega nepremičnega premoženja (priloga A3 v spisu), zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena Zakona o pravdnem postopku (6) sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, izhajajoč iz izhodišča, da dogovor o razdružitvi solastnine oziroma vsaj dogovor o načinu uporabe solastnega premoženja stranke in njihove pravne naslednike zavezuje, oceniti vsebino dogovora, ugotoviti, ali je v njem dejansko dogovorjen tak način uporabe nepremičnine, kot jo zatrjuje tožnica, ugotoviti, ali sedanja uporaba dogovoru nasprotuje, nato pa o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

(1) Ur. l. RS, št. 87/2002. (2) Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami in dopolnitvami.

(3) Še večja potreba po takšnem pravnem varstvu se pokaže, ko kljub drugačnemu dogovoru, eden od solastnikov uporablja celo solastno stvar, kar tožnica trdi v obravnavani zadevi.

(4) Prim. npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 157/98 in II Ips 195/2003 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2152/2004. (5) Ur. l. RS, št. 83/2001 do 40/2007. (6) Ur. l. RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3), ki se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D), saj je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal.