Jedro

Čeprav je oškodovanec nenadoma in izza parkiranega avtomobila pritekel pred toženčev avtomobil, znaša delež njegove soodgovornosti le 20 %, saj je bil toženec alkoholiziran, vozil pa je brez vozniškega dovoljenja in glede na prometne razmere (vožnja po parkirišču v stanovanjskem naselju) tudi prehitro.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Tožnikov predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje toženca F.T. zavezalo, da mora tožniku plačati 2,800.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1993 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo. Tožencu F.T. je tudi naložilo, da mora tožniku povrniti 71.479,00 SIT stroškov postopka. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za negmotno škodo, ki skupaj znaša 3,500.000,00 SIT (500.000,00 SIT za telesne bolečine in 3,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), zmanjšan za 20 % tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka.

Zoper ta del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje toženec F.T. in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da kljub alkoholiziranosti in vožnji brez vozniškega dovoljenja tožencu ni mogoče očitati krivde za prometno nesrečo. Toženec namreč tožnika ni mogel videti, ko je stekel mimo avtomobilov in se je tako zaletel v bok toženčevega vozila. Treba je poudariti, da je izvedenec zagrešil hudo napako. Pri hitrosti 30 km/h se namreč v eni sekundi prevozi 8,3 m. Tudi če bi imel toženec najboljši reakcijski čas, to se pravi takšen, kot ga imajo dobri športniki (0,5 sek), bi že v reakcijskem času prevozil 8 m in šele potem bi lahko pričel z zaviranjem. To pa pomeni, da nesreče ni bilo mogoče preprečiti. Čim je tako, je jasno, da ni vzročne zveze med ravnanjem toženca in ravnanjem tožnika.

Hitrosti okoli 30 km/h ni mogoče šteti kot pretirane. To je ocenil tudi sodni izvedenec. Ta je sicer menil, da bi bile posledice lahko manjše, vendar je prezrl, da če bi toženec odreagiral nekoliko hitreje, bi tožnika zadel s sprednjim delom vozila in mu tako povzročil še hujše poškodbe, morda celo smrtne. Že v kazenskem postopku so se pokazale določene okoliščine, ki kažejo, da nesreče ni bilo mogoče preprečiti. Izvedenec ni imel nobene podlage za zaključek, da je treba tožencu pripisati najdaljši možni reakcijski čas. O tem ni v spisu nobenih dokazov. Bistveno je, da vožnja v vinjenem stanju in brez vozniškega dovoljenja ni v vzročni zvezi z nesrečo. Nepravilna je tudi ugotovitev, da je toženec vozil prehitro.

Hitrost 30 km/h je namreč povsem primerna za vožnjo po mestu.

Nepravilna je tudi ugotovitev, da je toženec zadel tožnika, saj se je tožnik zaletel v toženčev avtomobil, t.j. v bok njegovega avtomobila.

Tudi ni točno to, kar sodišče piše, da je v času od prometne nezgode do odvzema stopnje alkoholiziranosti, bila stopnja alkohola v toženčevi krvi zmanjšana. Če je toženec namreč pil morda tik pred nezgodo še nekaj, se je lahko ta stopnja takrat še povečevala, ne pa zmanjševala. Sicer pa tudi če bi bil toženec povsem trezen, pri hitrosti, kakršno je imel, na razdaljo, na katero je opazil tožnika, ni bilo mogoče več ničesar storiti. Ne glede na to pa je porazdelitev odgovornosti nesprejemljiva, saj je sodišče premalo upoštevalo težo in pomen tožnikovega prispevka k nastanku škode. Razen tega bi moralo sodišče upoštevati mnenje izvedenca iz kazenskega postopka. Zmoten je zaključek, da odškodninska terjatev ni zastarala. Določbo 377. čl. ZOR je mogoče uporabiti le, če je povzročitelj s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča spoznan za krivega. V konkretnem primeru ta pogoj ni izpolnjen. Pretirana je tudi višina dosojenih odškodnin. Posledice poškodb niso vplivale na tožnikovo sposobnost učenja in napake, ki jih tožnik ima, niso povsem v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Podana je še bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je obrazložitev sodbe v nasprotju s podatki spisa. Končno se toženec pritožuje tudi zoper odločbo o stroških postopka, kar utemeljuje s tem, da je sodišče zmotno ocenilo uspeh strank.

Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga spremembo. Zatrjuje, da je sodišče dosodilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je glede na vse težave in prikrajšanja, ki jih bo imel v življenju, upravičen do celotne zahtevane odškodnine. Dosojena odškodnina je bistveno nižja od odškodnin, ki jih dosojajo sodišča v podobnih primerih.

Tožnik je odgovoril na pritožbo toženca F.T., pri čemer zanika njegove navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi dajatveni del sodbe prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje pravilno izhaja iz toženčeve objektivne odškodninske odgovornosti. Pravilno je tudi ugotovilo, da se toženec ne more v celoti oprostiti svoje odgovornosti. Kajti tožnikovo dejanje ni bilo tako, da ga toženec ne bi mogel pričakovati in tudi ne tako, da se njegovim posledicam ne bi mogel izogniti (drugi odst. 177. čl. ZOR). To, da otrok priteče na cesto pred avtomobil, ni nekaj nepričakovanega, posebej še, če gre za parkirišče v stanovanjskem naselju oz. dovoz nanj, da bi se bilo posledicam oškodovančevega dejanja mogoče izogniti (bodisi z nekoliko počasnejšo vožnjo, bodisi z večjo pozornostjo - tudi ko je bil otrok zakrit s parkiranim avtomobilom, bi tožnik mogel opaziti njegovo gibanje skozi stekla), pa dovolj prepričljivo izhaja iz mnenja izvedenca prometne stroke in iz ugotovitev ob rekonstrukciji.

Pač pa se objektivno odgovorna oseba lahko delno oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (oz. v konkretnem primeru bolje deloma prispeval k nastanku škode). In prav to je ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč, da je tožnik nenadoma pritekel na cesto, naravnost pred avtomobil, kar je vsekakor prispevalo k nastanku nesreče. Oškodovančev prispevek pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo ob upoštevanju toženčevega krivdnega ravnanja. Njegovo krivdno ravnanje namreč ni pomembno za njegovo odškodninsko odgovornost, ki je objektivna, pač pa je pomembno za oceno deleža odgovornosti oškodovanca. Celotno dogajanje, to je napake obeh, so povzročile nesrečo, zato deleža oškodovanca ni mogoče ugotoviti iztrgano iz celote. Samo v tej zvezi je upoštevno obravnavati tudi krivdno ravnanje sicer objektivno odškodninsko odgovornega toženca: njegova krivda je pomembna za oceno tožnikovega prispevka k nastanku škode, ker je tožnikov delež odgovornosti v obratnem sorazmerju s krivdnim deležem drugega udeleženca nesreče. Samo na podlagi celovite ocene dogajanja je mogoče ugotoviti oškodovančev delež odgovornosti. Tako oceno je sodišče prve stopnje tudi napravilo in svojo ugotovitev o 20 % odgovornosti oškodovanca podprlo z ustrezno obrazložitvijo, ki poudarja dejstvo, da je oškodovanec nenadoma pritekel na cesto ter da je bil toženec alkoholiziran, brez vozniškega dovoljenja in da je glede na razmere (vožnja po parkirišču v stanovanjskem naselju s slabo preglednostjo na pot, ki je med bloki vodila na parkirišče, kar je vsekakor nekaj drugega, kot običajna mestna vožnja) vozil prehitro.

Toženec sicer oporeka ugotovitvam, na katerih temelji zaključek prvostopnega sodišča o njegovi krivdi za nesrečo. Vendar zaman.

Predvsem je zgrešen očitek mnenju izvedenca prometne stroke. Kajti mnenje je logično, razumljivo in konsistentno, kar pa ni mogoče reči za pritožbeno trditev, da nesreče ne bi bilo mogoče preprečiti, saj da bi pri 30 km/h v 0,5 sek. - kolikor znaša najnižji reakcijski čas - prevozil 8 m. Res je, da se zdijo razlogi sodbe v delu, kjer sodišče pojasnjuje, koliko je toženec prevozil v reakcijskem času, na prvi pogled protislovni. Pri hitrosti 30 km/h prevozi avtomobil v 1,07 sek. sicer res 8,9 m (in ne 14,2 m). Vendar gre tu le za redakcijsko napako. Tako iz ostalih premis kot iz samega zaključka namreč izhaja, da je sodišče namesto reakcijskega časa 1,7 sekunde (kot izhaja iz izvedenskega mnenja) pomotoma zapisalo čas 1,07 sekunde. Ker ta očitna pisna pomota v navedbi številke sodbi ne jemlje razumljivosti (predsednica senata sodišča prve stopnje jo lahko vsak čas popravi - 342. čl. ZPP) ne predstavlja bistvene kršitve postopka iz 13. točke drugega odst. 354. čl. ZPP.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da toženčevo krivdno ravnanje (zlasti vožnja brez vozniškega dovoljenja, pod vplivom alkohola ter prehitro in premalo pozorno) ni v vzročni zvezi z nesrečo. O tem se je sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo prepričalo tako z mnenjem izvedenca prometne stroke kot z ugotovitvami ob rekonstrukciji.

Izčrpnim ter logično prepričljivim in življenjsko povsem sprejemljivim zaključkom pravzaprav ni mogoče več kaj dodati.

Predvsem jih toženec ne more izpodbiti s pavšalnim oporekanjem in s sklicevanjem na t.i. hipotetično vzročnost (tožnik naj bi se zaletel v bok avtomobila), zlasti ker za to ne predlaga nobenih dokazov (še manj pa dajejo oporo za to dosedaj zbrani dokazi - npr. fotografija avtomobila, na katerem so odtisi tožnikovih dlani). Zato pritožbeno sodišče sprejema stališče prvostopnega sodišča o toženčevi krivdi za nesrečo ter zlasti tudi o tem, da bi toženec ob pravilni vožnji posledice lahko ne le omilil, ampak celo preprečil nesrečo (npr. z večjo pozornostjo ali z vožnjo s hitrostjo nižjo od 27,03 km/h, v obeh primerih pa z hitrejšim, t.j. normalnim reagiranjem). Toženec se sicer sklicuje tudi na mnenje izvedenca v kazenskem postopku. Vendar to v tem postopku ni relevantno. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi dovolj izčrpno in prepričljivo pojasnilo, zakaj je mnenje izvedenca V.J. nesprejemljivo.

Kar zadeva toženčev reakcijski čas, je treba reči, da ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kot podlago vzelo najdaljši čas (1,7 sek.). Štelo je namreč, da je toženec reagiral v 1,2 sek., kar tudi ustreza ugotovitvam, kdaj je opazil tožnika, s kolikšno hitrostjo je vozil, s kolikšno hitrostjo se je gibal tožnik, kje je prišlo do trčenja in v katerem trenutku je toženec pritisnil na zavoro. Končno je tudi splošno znano, da alkohol podaljšuje reakcijski čas (in zožuje vidno polje). Toženec tudi ne more uspeti z navrženo trditvijo o manjši stopnji svoje alkoholiziranosti od ugotovljene, češ da "če je toženec namreč pil morda tik pred nezgodo še nekaj, se je lahko ta stopnja takrat še povečevala, ne pa zmanjševala." Pa ne le zato, ker gre bolj za ugibanje kot trditev, marveč predvsem tudi, ker se je nesreča pripetila ob 18.30 uri, toženec pa je prijateljev rojstni dan proslavljal že od 10. ure naprej. Končno govori proti toženčevi tezi še dejstvo, da je imel 2 uri po nesreči v urinu bistveno več alkohola kot v krvi.

Res je, da mora biti kaznivo dejanje, ki ima za posledico daljši zastaralni rok, ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. To pravilo izhaja iz ustavnega načela o domnevi nedolžnosti (27. čl. Ustave Republike Slovenije). Le izjemoma sme pravdno sodišče kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoj kaznivega dejanja; kadar je npr. storilec sam umrl v prometni nesreči, ali je umrl med kazenskim postopkom, ali duševno zbolel, ali če obstajajo druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon in obdolženčevo odgovornost. V konkretnem primeru, ko je bila obtožba zoper toženca zavrnjena, tako ni podlage za uporabo 377. čl. ZOR. Toda ker je sodišče ugotovilo, da je zdravljenje trajalo do maja 1989 in da je bilo približno po enem letu moč sklepati, da gre pri tožniku za hujšo okvaro sluha (nesreča se je pripetila 21.4.1984), je jasno, da zahtevka za odškodnino (tako za telesne bolečine kot za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) nista zastarala (tožba je bila vložena 14.12.1987). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (prvi odst. 376. čl. ZOR). To pomeni, da začne teči zastaranje zahtevka za odškodnino za telesne bolečine takrat, ko so bolečine prenehale, oz. najkasneje, ko je bilo zdravljenje končano, zastaranje zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa, ko je zdravljenje končano in ko se stabilizira oškodovančevo zdravstveno stanje, ki je bilo prizadeto s škodnim dogodkom. In ker je otološko zdravljenje, ki je bilo povezano z vrsto nevšečnostmi, trajalo do leta 1989, zahtevek za odškodnino za telesne bolečine do 14.12.1987, ko je bila vložena tožba, nikakor ni zastaral. Ravno tako ne zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je bilo šele po letu dni od poškodbe (torej aprila 1985) moč sklepati, da gre za hujšo okvaro sluha, enako pa velja tudi za posledice možganske poškodbe, ki so se pokazale v vsej svoji dokončnosti šele z rastjo otroka.

Neutemeljena je še toženčeva pritožba glede višine dosojenih odškodnin, prav tako pa tudi tožnikova pritožba (ker se obe stranki pritožujeta glede višine odškodnine in obe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče v tem delu njuni pritožbi obravnavalo hkrati). Dosojena zneska odškodnin sta namreč primerna tako obsegu kot trajanju telesnih bolečin in številnih nevšečnosti med zdravljenjem in omejitvam tožnikovih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal v prihodnosti ter opravljanju aktivnosti s povečanim naporom (kar vse je sodišče prve stopnje dovolj izčrpno ugotovilo), primerna pa sta tudi sodni praksi v podobnih primerih negmotnih škod (200. in 203. čl. ZOR). V zvezi s toženčevo pritožbo velja ob tem reči, da je sodišče prve stopnje kot podlago za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo le tiste omejitve tožnikove aktivnosti, ki so posledica poškodb dobljenih v nesreči, ne pa tudi težav z rastnim hormonom. Nižja rast je pomembna le, kolikor so zaradi tega ostale omejitve, ki so trajna posledica poškodb (zlasti naglušnost in motnje spomina) izrazitejše in za tožnika še bolj boleče kot bi bile sicer. To pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za to obliko negmotne škode.

Neutemeljen je tudi toženčev očitek, da poškodbe niso vplivale na tožnikovo sposobnost za učenje. Pred nesrečo namreč tožnik ni imel težav z učenjem. Nasprotno. Na podlagi mnenja nevropsihiatra se je prvostopno sodišče prepričalo, da so njegove primarne intelektualne sposobnosti nadpovprečne, dejanska zmogljivost pa (zaradi poškodb) pomembno znižana.

Končno je neutemeljena še toženčeva pritožba zoper odločbo o stroških postopka. Ti so nastajali tako z ugotavljanjem podlage kot višine zahtevkov. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno upoštevalo tako uspeh s podlago kot uspeh z višino (drugi odst. 154. čl. ZPP).

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeni pritožbi in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).

Glede na to, da tožnikov odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče zavrnilo predlog za povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo (prvi odst. 155. čl. in prvi odst. 166. čl. ZPP).