Jedro

Opustitev zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka z začasno odredbo bodisi po ZDen (68. člen) ali po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) ima za posledico, da podjetje v preoblikovanje vključi tudi stvari, na katere se nanaša denacionalizacijski zahtevek in da vrnitev v naravi ni mogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.5.2006. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper delno odločbo Upravne enote Nova Gorica z dne 21. 3. 2006, s katero je ta odločila, da se denacionalizacijskemu upravičencu V.V. prizna odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 20.388,79 DEM za del podržavljenega zemljišča parcela, št. 21 v izmeri 761 m2, vl. št.., k.o... (1. točka izreka) ter da se upravičenki A.A., roj. P. prizna odškodnina v obliki obveznic SOD v višini 21. 647,94 DEM za del podržavljenega zemljišča parcela, št. 20 v izmeri 808 m2, vl. št... k.o... (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da podržavljenih zemljišč upravičencema ni mogoče vrniti v naravi. Glede dela podržavljenega zemljišča parcela št. 21, sedaj parceli, št. 33/2 in 33/3 v izmeri 781 m2 navaja, da sta prišli v last podjetja G.G., d.o.o., ki se je olastninilo v skladu z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92 in 31/93) . Ker tožeči stranki do roka iz 11. člena navedenega zakona, to je do 6.7.1993, nista vložili zahteve za izdajo začasne odredbe, vrnitev navedenih zemljišč v naravi ni mogoča, ampak imata denacionalizacijska upravičenca pravico do denacionalizacije v obliki odškodnine. Glede dela podržavljenega zemljišča 20 v izmeri 808 m2, sedaj parcela št. 60/8 sodišče navaja, da je to zemljišče zazidano stavbno zemljišče-parkirišče, takega zemljišča pa, glede na določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ni mogoče vrniti v naravi.

Tožnici v pritožbi uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da sta v zemljiški knjigi kot lastnika parcel št. 33/2 in 33/3 vpisani fizični osebi. To pomeni, da je šlo za nedopustno razpolaganje z navedenim zemljiščem. Zahteve za vrnitev navedenih zemljišč nista zavarovali z začasno odredbo zato, ker je rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe iz 11. člena ZLPP potekel pred rokom za vložitev zahteve za denacionalizacijo, tožnici pa zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja tudi nista mogli vedeti, kdo vse je postal lastnik podržavljenega premoženja. Nasprotujeta dejanski ugotovitvi, da je parcela, št. 60/8 zazidano stavbno zemljišče. Na ogledu na kraju samem dne 28.5.1998 je bilo ugotovljeno, da je navedena parcela neurejeno zapuščeno zemljišče. Za odločanje o denacionalizaciji je relevantno dejansko stanje v času uveljavitve ZDen oziroma ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo. Občina N.G. pa je z gradnjo na navedenem zemljišču začela šele leta 1998, ko ji je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Zato za vrnitev navedenega zemljišča v naravi ni ovir. Menita, da je nerazumno trajanje denacionalizacijskega postopka in izigravanje s strani zavezanca povzročilo slabši položaj tožnic v tem postopku, kar je v nasprotju s temeljnim namenom ZDen - to je poprava krivic. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna oblika denacionalizacije. Med tem, ko tožena stranka navaja, s tem pa soglaša tudi sodišče, da podržavljenih zemljišč, parcele št. 33/2 in 33/3 ter parcele, št. 60/8 ni mogoče vrniti v naravi, tožnici temu nasprotujeta.

V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da sta podržavljeni parceli št. 33/2 in št. 33/3 prešli med sredstva pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikovala. Glede na navedeno in glede na to, da tožnici zahtevka za denacionalizacijo navedenih parcel nista zavarovali z začasno odredbo, kar niti ni sporno, saj v pritožbi sami navajata, da začasne odredbe nista predlagali, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen sklep tožene stranke, da vrnitev navedenih parcel v naravi ni mogoča, ampak pripada upravičencu le odškodnina v obliki obveznic SOD. To izhaja iz določbe 41. člena ZDen. V tej določbi je namreč predvideno, da bodo morali upravičenci do denacionalizacije v zvezi z uveljavljanjem pravic iz ZDen, predhodno priglasiti upravičenja do denacionalizacije v postopku privatizacije podjetij. ZLPP je nato uredil zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih pravnih naslednikov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Pravočasna priglasitev upravičenj do denacionalizacije je torej pogoj, da upravičenci lahko uveljavljajo zahtevke skladno z določbami 34. do 39. člena ZDen. Če tako, kot v tem primeru ta pogoj ni izpolnjen, je upravičenec upravičen do denacionalizacije v obliki odškodnine. Opustitev zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka z začasno odredbo, bodisi po ZDen( 68. člen) ali po ZLPP ima za posledico, da podjetje v preoblikovanje vključi tudi stvari, na katere se nanaša denacionalizacijski zahtevek. Zato je glede na navedeno zakonsko ureditev neutemeljen pritožbeni ugovor, da gre za nezakonito razpolaganje v smislu 88. člena ZDen.

Po presoji pritožbenega sodišča je pritožba neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na parcelo št. 60/8. Glede na dejansko ugotovitev, da je navedena parcela urejeno parkirišče, kar niti ni sporno, torej zazidano stavbno zemljišče, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno uporabila določbo 2. odstavka 32. člena ZDen. Ta določba namreč onemogoča vrnitev zazidanih stavbnih zemljišč v naravi. Iz logične razlage navedene določbe izhaja, da se ta določba nanaša na tista zemljišča, ki so postala zazidana po podržavljenju. Z denacionalizacijo namreč ni mogoče posegati v obstoječe pravno razmerje, ki zadeva objekt na stavbnem zemljišču. Pri tem pa ni pomembno, kot zmotno navaja tožnica, ali je bilo in kdaj za objekt izdano gradbeno dovoljenje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.